VSRS Sodba I Up 100/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo toženke, št. 2142-487/2016/12 (1312-12) z dne 16. 12. 2016, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je toženka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovila je, da bi bila tožnikova vrnitev v domači kraj v provinci Ghazni neprimerna, saj bi tam zaradi svoje zaposlitve v afganistanski vojski lahko imel težave s talibani. Lahko pa bi se vrnil v Kabul, ki je pod vladnim nadzorom in kjer bi imel na voljo podporo očetovega prijatelja.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe med drugim navaja, da toženka glede možnosti nastanitve pri očetovem prijatelju v Kabulu tožnika na osebnem razgovoru ni vprašala, ali bi pri njem lahko dejansko živel. Tako ni ugotovila, ali je razumno pričakovati, da se bo naselil v Kabulu in mu bo v tem kraju omogočena ekonomska in socialna eksistenca.

3Toženka je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo. Navaja, da iz več virov, ki se nanašajo na informacije o tožnikovi izvorni državi, izhaja, da imajo mladi moški, tudi tisti brez izobrazbe, v Kabulu možnost preživetja, četudi tam nimajo sorodnikov. Od toženke ni mogoče pričakovati, da bo za vsakega prosilca individualno preverjala, ali bo lahko v kraju razselitve dobil službo in nastanitev. V praksi je to nemogoče, zato zadostuje ocena, da obstaja realna možnost, da posameznik v kraju razselitve lahko živi. Ali bo posameznik to možnost izkoristil ali ne, pa ni stvar ocene toženke, njena dolžnost je le, da presodi, ali ta možnost obstaja. Poudarja, da je tožnik polnoleten, mlad, zdrav moški, ki skrbi zase, presoja zadeve pa se nanaša na vprašanja, ali se lahko nastani v glavnem mestu svoje države. Če je prosilcu s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, to še ne pomeni, da bo moral zapustiti Republiko Slovenijo, pač pa, da bo obravnavan po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V tem postopku, ki ga vodi policija, so spoštovani vsi standardi in mednarodne obveznosti, tudi načelo nevračanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje odpravi in tožbo zoper odločbo toženke zavrne, podrejeno, naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v novo sojenje.

4Tožnik v obširnem odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6ZMZ-1 v 29. členu (notranja zaščita) določa, da v okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ prošnjo v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 49. člena tega zakona zavrne kot neutemeljeno, če prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, ker v delu izvorne države: ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo (prva alineja), ali ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo pri subjektih zaščite, na način, določen v 25. členu tega zakona (druga alineja), in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil (tretja alineja). V drugem odstavku istega člena je določeno, da pri ugotavljanju možnosti notranje zaščite pristojni organ upošteva splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca.

7Iz navedenega izhaja, da odločitev o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito na navedeni podlagi temelji na ugotovitvi, da lahko prosilca zaščiti že njegova izvorna država v delu, kamor naj bi bil razseljen. O notranji zaščiti je mogoče govoriti, če v relevantnem delu države prosilec nima utemeljenega strahu pred preganjanjem ali ni utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo oziroma da je v nasprotnem primeru prosilcu dostopna zaščita v smislu 25. člena ZMZ-1 (merilo varnosti), poleg tega mora biti pot na alternativno območje dostopna, varna in zakonita, od prosilca pa je tudi razumno pričakovati, da se bo v tem delu države nastanil (test razumnosti). Dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države je na toženki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji. Toženka mora v zvezi z razumnostjo pričakovane nastanitve odgovoriti na vprašanja, ali posameznik lahko pričakuje, da se bo v kraju lahko nastanil in da si bo tam lahko zagotovil minimalno ekonomsko-socialno varnost, torej tako, ki bo omogočala življenje nad pragom nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Nerazumno bi bilo namreč pričakovati naselitev osebe v kraju, kjer bo soočen z življenjskimi razmerami, nedostojnimi za človeka.

8Pri tem ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo našel delo in preživel,¹ saj je treba osebne prosilčeve okoliščine vedno presojati v povezavi s splošnimi okoliščinami, ki prevladujejo v relevantnem delu izvorne države in ki objektivno vplivajo na uresničljivost prosilčevih možnosti. Tako iz sodne prakse ESČP izhaja,² da morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNCHR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa izpolnitev teh pogojev izključuje nevarnost, da bi se prosilec izselil v drug del države, kjer mu grozi preganjanje oziroma resna škoda. Po navedenem so z vidika razumnosti nastanitve v kraju med drugim relevantni odgovori na naslednja vprašanja: 1) ali lahko notranje razseljene osebe računajo na nastanitev pri sorodnikih, prijateljih, v zbirnih centrih ali najemniških stanovanjih, 2) ali je vrnjenim prosilcem na voljo delo, ki jim omogoča preživetje, 3) ali za primer, ko vrnjeni prosilec ne more računati na pomoč družinske ali socialne mreže (ker je v kraju razselitve nima ali se zaradi osebnih okoliščin ne more vključiti vanjo), tovrstno pomoč (finančno, glede nastanitve itd.) omogočajo država ali humanitarne organizacije.

9Predhodno navedeno dokazno breme toženke glede naštetih okoliščin pa ne pomeni, da jih ugotavlja mimo prosilca oziroma brez njegove udeležbe. Ta ima namreč kot stranka postopka pravico izjaviti se glede vseh vidikov notranje razselitve, v obravnavani zadevi torej tožnik glede možnosti, da bi mu ob vrnitvi v Kabul pomagal očetov prijatelj.³ Zato je pravilna ugotovitev sodišča o kršenju načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ker temu toženka niti ne oporeka, je za odločitev nebistvena izpostavljena dilema, da si ne zna predstavljati, kako daleč in kako podrobno bi morala ugotavljati možnosti za življenje v Kabulu.

10Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da mora v postopku mednarodne zaščite odločati izključno o tem, ali prosilec izpolnjuje pogoje za podelitev mednarodne zaščite, ne pa tudi o vprašanju, ali bo za njegov sprejem v izvorni državi poskrbljeno. Gre za navidezno dilemo, saj je skrb za prosilčev sprejem v izvorni državi v smislu predhodno navedenih pogojev bistvo ugotavljanja obstoja notranje zaščite, preko nje pa tudi odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. Če država meni, da prosilec sploh ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in da je iz tega razloga treba prošnjo zavrniti, se tudi ne bo postavilo vprašanje notranje zaščite kot nadomestka mednarodne zaščite. V takem primeru se bodo pogoji glede tujčeve odstranitve iz Republike Slovenije oziroma možnosti njegovega vračanja v drugo državo presojali v okviru določb ZTuj-2 ob upoštevanju načela nevračanja iz 72. člena tega zakona.

11Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor in sklicevanje na prenos Direktive Sveta 2008/115/ES⁴ v ZTuj-2. Načelo nevračanja, določeno v njegovem 72. členu, tožene stranke ne odvezuje od dolžnosti, da pri ugotavljanju pogojev v zvezi z notranjo zaščito ugotovi, ali so za to izpolnjeni objektivni in subjektivni pogoji iz določbe 29. člena ZMZ-1. Ta je v razmerju do 72. člena ZTuj-2⁵ samostojna zakonska določba, ki v skladu z 8. členom Direktive 2011/95/EU (Kvalifikacijska direktiva II) avtonomno ureja način odločanja o mednarodni zaščiti.⁶

12Ker ostale pritožbene navedbe za presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje niso odločilne in ker niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

¹ Tako tudi sodbe VS RS I Up 282/2014, I Up 13/2015 in I Up 106/2016.
² Glej sodbi ESČP A.A.M. proti Švedski z dne 3. 4. 2014 in W.H. proti Švedski z dne 27. 3. 2014.
³ Tožnik je v tožbi ugovarjal, da to ne bi bilo mogoče, ker (med drugim) niti ni nujno, da ta prijatelj še vedno živi v Kabulu, pri čemer prej, glede na tek upravnega postopka, ni imel možnosti podati ta ugovor.
⁴ Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.
⁵ Navedeni člen, ki ima naslov prepoved odstranitve tujca, določa, da načelo nevračanja po tem zakonu in v skladu z načeli mednarodnega običajnega prava pomeni obveznost Republike Slovenije, da ne sme odstraniti tujca v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini, ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim, ali ravnanju.
⁶ V skladu s tem členom lahko države članice v okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito odločijo, da prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, če v delu izvorne države: (a) ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo, ali (b) ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v členu 7, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil.