VDSS Sklep Psp 189/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, v delu ki glasi: "Tožena stranka se mora prenehati sklicevati na odločbo št. ... z dne 26. 5. 2016, katera z dnem 28. 11. 2016 nima več učinka in prijaviti tožnico po uradni dolžnosti v evidenco brezposelnosti." Z II. točko izreka pa je v delu, ki glasi: "Odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 2. 2017 se v celoti odpravi, odločbo CSD A. št. ... z dne 8. 12. 2016 se odpravi v delu in spremeni tako, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči za čas od 1. 12. 2016 do 31. 5. 2017 v višini 292,56 EUR in da je tožnica upravičena do polne vrednosti zdravstvenih storitev.", predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje neresnične, saj je Center za socialno delo ugotovil njeno celotno premoženje. Zato meni, da bi bilo v njenem primeru potrebno izdati začasno odredbo, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, izpolnjuje pa tudi vse pogoje za priznanje pravice do denarne socialne pomoči. Po odločbi z dne 26. 5. 2016 so jo dolžni prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje, saj so krivdni razlogi prenehali že 28. 11. 2016 tako, da je s tem dnem spet pridobila status brezposelne osebe. Meni, da to obveznost neutemeljeno prelagajo nanjo. Dne 8. 12. 2016 niso obstajali razlogi za zavrnitev denarne socialne pomoči. Težko nadomestljiva in nepopravljiva škoda ji nastaja, ker nima sredstev za preživljanje in tudi zato, ker ni upravičena do dodatnega zavarovanja za obdobje od 1. 12. 2016 do 31. 5. 2017 in za to obdobje nima dostopa do socialnega varstva. Z izplačilom denarne socialne pomoči ne bo toženi stranki nastala nobena protipravnost niti nobena škoda. Predlaga ugoditev pritožbi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve v takšnem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do kršitev določb ZDSS-1.

5ZDSS-1 v četrtem odstavku 70. člena ureja začasne odredbe v socialnih sporih in določa, da se začasne odredbe izdajajo kot določa zakon, ki ureja zavarovanje, če ni v ZDSS-1 določeno drugače. Med postopkom lahko sodišče na predlog stranke ali tudi po uradni dolžnosti z izdajo začasne odredbe odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ) je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji in da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:

- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena,

- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode,

- da dolžnik za izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6V skladu z 267. členom ZIZ je mogoče začasno odredbo izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Navedeno pomeni, da je mogoče začasno odredbo izdati v katerikoli fazi tega postopka. V konkretnem primeru je tožnica tožbo vložila zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 2. 2017 v zvezi s prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 8. 12. 2016. Odločba št. ... z dne 26. 5. 2016 tako sploh ni predmet tega postopka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno predlog, da se mora tožena stranka prenehati sklicevati na odločbo št. ... z dne 26. 5. 2016, katera z dne 28. 11. 2016 nima več učinka in prijaviti tožnico po uradni dolžnosti v evidenco brezposelnosti, pravilno zavrglo. V izpodbijani dokončni odločbi z dne 9. 2. 2017 se tožena stranka na citirano odločbo z dne 26. 5. 2016 zgolj sklicuje, sam postopek pa se ne nanaša na odločbo z dne 26. 5. 2016, ampak, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je dokončna odločba z dne 26. 5. 2016 stvar drugega sodnega postopka, ki se vodi pod opr. št. II Ps 1058/2016.

7Namen začasnih odredb je v zavarovanju obstoječega stanja, tako da tekom sodnega postopka ne bi prišlo do spremembe, ki bi onemogočala kasnejšo izvršbo. Z začasno odredbo po teh predpisih ni mogoče urejati vprašanj, ki so predmet spora o glavni stvari. Že iz tega razloga je tožničin predlog, da se odločba tožene stranke z dne 9. 12. 2017 v celoti odpravi, odločba Centra za socialno delo A. z dne 8. 12. 2016 pa v delu in spremeni tako, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči za čas od 1. 12. 2016 do 31. 5. 2017 v višini 292,56 EUR in da je tožnica upravičena do polne vrednosti zdravstvenih storitev, neutemeljen.

8V konkretnem primeru tožnica tudi ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, kot enega izmed kumulativno zahtevanega pogoja za izdajo začasne odredbe. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnica svojih navedb o verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode v smislu socialne ogroženosti in nezmožnosti preživljanja, ni izkazala. Tožnica sicer navaja, da je samska oseba, ni pa navedla, ali ima družinske člane, ki ji lahko pomagajo pri preživljanju. Sodišču ni predložila dokazila o svojem finančnem in premoženjskem stanju in tudi v pritožbi se sklicuje zgolj na ugotovitve Centra za socialno delo. Po prvem odstavku 7. člena ZPP uporabljenega v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče namreč, ko odloča o zahtevku stranke, svojo odločitev lahko opre le na strani te stranke zatrjevana dejstva, ki morajo biti dokazana s strani te iste stranke s predlaganimi dokazi. Takšna dejstva in dokazi pa zagotovo niso ugotovitve Centra za socialno delo. Tudi sicer tožnica ne poda nobene navedbe, s katero bi verjetnost obstoja terjatve izkazovala. Tako tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatev, tj. enega izmed prvega kumulativno zahtevanega pogoja za izdajo začasne odredbe, zaradi česar sodišču prve stopnje ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe niti ni bilo potrebno ugotavljati in se tudi tožnica nanje ne more v pritožbi sklicevati. Tožnica mora dejstva glede obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe izkazati že v samem predlogu, česar pa po presoji pritožbenega sodišča, tožnica ni storila. Razen tega se predlog naveden v II. točki obravnavanega sklepa o začasni odredbi, nanaša na odločitev o glavni stvari, ne pa na sredstvo zavarovanja terjatve.

9Ker je sodišče prve stopnje pravilno tožničin predlog za izdajo začasne odredbe v I. točki izreka zavrglo, v II. točki pa zavrnilo zaradi neizpolnjenega že prvega kumulativno zahtevanega pogoja za izdajo začasne odredbe, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.