VSL Sodba VI Kp 12796/2017

Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. izrečena kazen 9 (devet) mesecev zapora izvrši v zavodu za prestajanje kazni zapora, v nespremenjenih delih pa se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje s prepovedanimi drogami po četrtem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu izreklo kazen devet mesecev zapora. Odločilo je, da se bo kazen zapora izvršila tako, da obtoženi v obdobju šestih mesecev od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist. Obseg dela je določilo tako, da je en dan zapora nadomestilo z dvema urama dela, torej bo obtoženi namesto še neizvršene kazni zapora opravil 540 ur dela v splošno korist. Obtoženega je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dolžan pa je plačati krivdno povzročene stroške v višini 148,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila višja državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu "izreče kazen devet mesecev zapora".

3Obtoženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev njene pritožbe kot neutemeljene.

4Pritožba je utemeljena.

5Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam višje državne tožilke, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da se izvršitev obtoženemu izrečene zaporne kazni nadomesti z delom v splošno korist, dalo preveliko težo osebnim in družinskim razmeram obtoženega, premalo pa je upoštevalo okoliščine, ki izkazujejo obtoženčevo nevarnost ponovitve dejanja na prostosti.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil obtoženi že pravnomočno obsojen za številna kazniva dejanja. Kljub temu je ocenilo, da zaradi časovne odmaknjenosti obravnavanega kaznivega dejanja ter dejstev, da obtoženi do sedaj še ni bil obsojen za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje s prepovedanimi drogami in da že več kot štiri leta ni izvršil kaznivega dejanja, stopnja obtoženčeve ponovitvene nevarnosti ni tako visoka, da bi zahtevala izvršitev zaporne kazni v zavodu. Pritožbeno sodišče se s takimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja. Pritrditi gre pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje tem okoliščinam dalo preveliko težo. Poleg tega je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, da je obtoženi obravnavano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi določeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 14474/10 z dne 28. 2. 2012. Obtoženčeva predkaznovanost ter ponovno izvršeno kaznivo dejanje tekom preizkusne dobe kažeta na obtoženčev nekritičen odnos do izvršenih kaznivih dejanj. Izrečene kazenske sankcije očitno nanj nimajo vpliva, da ne bi ponovno izvršil novih kaznivih dejanj.

7Ker pri obtoženemu obstoji nevarnost ponovitve kaznivih dejanj na prostosti, se kljub v izpodbijani sodbi sicer pravilno ugotovljenim osebnimi in družinskimi razmeram obtoženca, ne gre strinjati s sodiščem prve stopnje, da je obtoženi toliko osebnostno urejen, da mu je mogoče zaupati, da alternativnega načina izvršitve zaporne kazni ne bo zlorabil. Četudi je obtoženi zmožen in sposoben za opravljanje primernega dela, to ne more pretehtati dejstva, da je večkratni kršilec zakona. Glede na dejstvo, da je obtoženi kaznivo dejanje izvršil v času, ko je že bil oče, pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pripisalo preveliko težko okoliščini, da je obtoženi oče sedemletnega otroka in da sodeluje pri njegovi vzgoji. Kot pravilno izpostavlja pritožnica, bi se obtoženi že takrat moral zavedati svojih starševskih dolžnosti in posledic svojih ravnanj.

8Ob izpostavljeni obtoženčevi predkaznovanosti in dejstvu, da je obtoženi obravnavno kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi, nenazadnje pa tudi glede na težo in nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da osebne in družinske razmere obtoženega nimajo takšne teže, da bi opravičevale določitev alternativnega načina izvršitve zaporne kazni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi višje državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V nespremenjenih delih pa je, ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.