VSRS Sklep X Ips 31/2015

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper sklep in odločbo Upravne enote Piran, št. 351-6/2014-15 z dne 25. 3. 2014, s katerima je bilo odločeno, da se revidentkina zahteva za podaljšanje roka za podajo izjave zavrne (sklep) in da se revidentkina zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo štirih enodružinskih hiš zavrne (odločba). Glede zavrnitve ponovne prošnje za podaljšanje roka je poudarilo, da je revidentka prosila zanj zaradi pridobivanja odločb v drugih primerih, v katerih pa naj bi bila izdana gradbena dovoljenja, vendar enakosti v nepravu načelo enakosti pred zakonom iz Ustave RS ne zagotavlja, zato je tudi tožbeni očitek o kršitvi pravice do izjave v zvezi s tem neutemeljen. Pritrdilo pa je tudi odločitvi glede zavrnitve izdaje gradbenega dovoljenja ter obrazložilo, zakaj gradnja ni v skladu s prostorskimi akti.

2Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje revidentka vlaga revizijo, glede dovoljenosti pa se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Zahteva tudi vračilo stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju teh pogojev na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revidentka sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča¹.

6Revidentka kot pomembno postavlja vprašanje: "veljavnosti prostorskega akta, skladnosti nižjega akta z višjim in vprašanje problema exceptio illegalis v upravnem postopku" ter poudarja, da se to "nanaša tako na ugotovitev medsebojne skladnosti prostorskih aktov občin in pravilne uporabe le teh, in kdaj se šteje, da je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom ter na ugotovitev obveznosti in obsega pooblastil, ki jih imajo upravne enote pri odločanju o tem".

7Z navedenim po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni zadostila kriterijem postavitve vprašanja kot pomembnega pravnega vprašanja, saj je vprašanje preveč splošno. Revident mora namreč natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Vrhovno sodišče pa je tudi že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident utemeljuje revizijo, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja za dovoljenost revizije ne zadostuje².

8Revidentka pa tudi ni izkazala, da je v zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča³ mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

9Revidentka je v zvezi z zatrjevanjem razlogov za dovoljenost po 3. točki navedla, da je pred nakupom spornih nepremičnin preverila njihovo namembnost ter morebitne omejitve in se na podlagi pridobljene urbanistične - lokacijske informacije odločila za nakup. Vrednost zemljišč se seveda razlikuje glede na njihovo zazidljivost, razlika v vrednosti je večkratna in to je škoda, ki jo je revidentka utrpela. Revidentka se že sedaj bori z likvidacijo, s tem pa bo izgubila možnost preživetja na trgu.

10Revidentka s temi splošnimi navedbami, ki jih ni z ničemer konkretizirala, in z ničemer izkazala, ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

K II. točki izreka:

12Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Prim. sklepi: X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in drugi.
² Prim. sklepi:, X Ips 302/2015 z dne 14. 9. 2016, X Ips 145/2015 z dne 8. 7. 2015 in drugi.
³ Prim. sklepi: X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010, X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010 in drugi.