VSL sodba I Cpg 1463/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške v postopku s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi 1. in 3. odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89696/2010 z dne 30. 6. 2010 in toženki naložilo plačilo tožničinih nadaljnjih stroškov v višini 388,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2Zoper takšno odločitev se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje toženka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške s pritožbo.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodna praksa in teorija (2) sta enotni, da mora stranka v sporu majhne vrednosti predlagati izvedbo naroka izrecno in da ni mogoče šteti, da predlaganje ustnih dokazov pomeni zahtevo za izvedbo naroka. Opozarjanje toženke, da je v svoji pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2011 vztrajala pri zaslišanju obeh predstavnikov pravdnih strank, zato ne more utemeljiti kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu vztrajanju, da je tožba v konkretni zadevi nepopolna. Na takšen očitek je pravilno in izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje na strani 3 svoje obrazložitve, zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju na takšne razloge na tem mestu sklicuje. Dodaja le, da je odgovor na vprašanje, ali se stranka v tožbi lahko sklicuje na podatke, ki izhajajo iz prilog tožbe, odvisen od rezultata preizkusa, ali je iz tožbe jasno razvidna njena trditvena podlaga. Slednjega namreč ne narekuje le razpravno načelo (7. člen ZPP), temveč tudi zahteva po kontradiktornosti postopka (5. člen ZPP), ki deluje v funkciji zagotovitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) (3) strankam pravdnega postopka in med drugim zahteva, da se nasprotna stranka nedvoumno seznani, kakšne so dejanske meje zahtevka. Upoštevajoč pojasnjen smoter je treba vztrajati, da so vsaj splošne dejanske navedbe strank razvidne že iz same tožbe, sklicevanje na priloge pa se lahko nanaša na natančnejše substanciranje teh navedb.(4)

7Takšen primer je tudi obravnavani, v katerem tožnica v tožbi ni navedla vseh posameznih postavk računov, na katere se je sklicevala v tožbi in za katere je trdila, da jih je izdala na podlagi sklenjene najemne pogodbe s tožencem, vendar vtoževane postavke jasno in nedvoumno izhajajo iz priloženih računov. Te postavke so namreč maloštevilne in zelo pregledne, jasen pa je tudi njihov dejanski opis. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da toženki na podlagi vročitve tožbe s takšnimi prilogami v odgovor niso mogle ostati neznane meje obravnavanja v tem postopku. Ker toženec tako opredeljeni dejanski podlagi zahtevka ni konkretizirano ugovarjal, pa je zahtevku tudi pravilno ugodilo.

8Ker torej v pritožbi očitane kršitve niso podane, sodišče druge stopnje pa preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 458. člena ZPP), je pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Glede na to, da toženka s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tožnici ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, ker ti upoštevajoč vsebino odgovora niso bili potrebni za odločitev o pritožbi (155. člen ZPP).

10O pritožbi je v skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

--------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Glej N. Betetto, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 722.

(3) Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl..

(4) Tako A. Galič; Pravdni postopek: zakon s komentarjem (2. knjiga), GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 132.