VSK Sklep I Cp 102/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da obsega zapuščina po pokojnem Z. B. polovični delež na stanovanju - posameznem delu številka 1 v stavbi številka 249, k.o. K. in osebno vozilo znamke Hyundai. Zakoniti dediči po pokojnem so njegova vdova G. B. z dednim deležem 1/2, nečak D. B. in nečakinja M. J. B. z deležema vsak 1/12, nečak M. B. prav tako z dednim deležem 1/12, nečak M. R. z dednim deležem 1/6 in pranečaka S. H. B. ter D. H., vsak z deležem 1/24. D. D. B., M. J. B. in S. H. so sprejeli svoje dedne deleže, ostali dediči pa so jih odstopili vdovi, ki je sprejela tako svoj delež kot vse odstopljene. Na zahtevo zapustnikove vdove G. B. je sodišče v nadaljevanju odločilo, da ta deduje vso zapuščino, saj je njena vrednost tako majhna, da bi vdova zašla v pomanjkanje, če bi se delila.

2Proti sklepu se pritožujeta dediča D. B. in M. J. B. po pooblaščencu. V zvezi z vrednostjo zapuščine navajata, da je predmet dedovanja stanovanje v dveh etažah stanovanjskega objekta, ki leži na atraktivni lokaciji tik ob robu starega mestnega jedra mesta Koper in da gre dejansko za dve ločeni stanovanjski enoti. Tudi če se uporabi metodologija vrednotenja nepremičnin GURS, ki pa je, kot je znano, nerealna, je neutemeljen zaključek, da je vrednost zapustnikovega premoženja tako majhna, da bi zakonec zašel v pomanjkanje, če bi se delila. Cca 40.000,00 EUR vredna zapuščina ne more biti obravnavana kot majhna vrednost, dejansko pa je cela nepremičnina vredna 150.000,00 EUR oziroma vrednost zapuščine cca 75.000,00 EUR. Poleg tega je bilo sodišče seznanjeno, da ima zapustnik premoženje tudi v sosednji Hrvaški, zato bi bilo potrebno pri uporabi 23. člena Zakona o dedovanju upoštevati celotno vrednost zapuščine. Zaključek sodišča, da premoženjske razmere vdove opravičujejo povečanje njenega dednega deleža, je najmanj preuranjen. Sodišče ni raziskalo, ali ima morda tudi drugo nepremično premoženje, vsekakor pa njene premoženjske razmere ne omogočajo zaključka, da bi zašla v pomanjkanje, v kolikor se njen dedni delež ne bi povečal. Ker je med dediči sporno vprašanje, o katerem je treba odločiti v pravdi, predlagata prekinitev zapuščinskega postopka. V nadaljevanju pritožbe še navajata, da ju sodišče ni poučilo, da bo sporno dednopravno upravičenje štelo za utemeljeno in tudi ne, da je za odločitev relevantna okoliščin tudi njuno premoženjsko stanje. Dedič D. B. je okrnjenega duševnega zdravja, za delo nesposoben in v bistveno slabšem položaju kot vdova.

3Dedinja G. B. je po pooblaščenki podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa.

4Pritožba je utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev, da zapustnikova vdova deduje celotno zapuščino, oprlo na 23. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki določa, da lahko sodišče v primeru, ko zakonec deduje z dediči drugega dednega reda, na zahtevo zakonca odloči, da deduje zakonec vso zapuščino (ali njen večji del), če je njena vrednost tako majhna, da bi zakonec zašel v pomanjkanje, če bi se delila. Pri odločanju o tem pa sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti premoženjske razmere in pridobitno sposobnost zakonca, premoženjske razmere in pridobitno sposobnost drugih dedičev ter vrednost zapuščine.

6Pritožnika se v tej fazi postopka neutemeljeno zavzemata za prekinitev postopka in napotitev dedičev na pravdo, saj bi bila taka odločitev na mestu le, če bi bila med dediči sporna določena dejstva. V obravnavanem primeru pa temu ni tako, saj so ostala relevantna dejstva, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, le neraziskana. Z vrednostjo zapuščine se je prvostopenjsko sodišče na zapuščinski obravnavi ukvarjalo, saj je iz zapisnika o naroku z dne 18.10.2016 mogoče ugotoviti, da so dediči vrednost aktive zapuščine ocenili na 41.000,00 EUR, ob odbitku pasive pa je bilo ugotovljeno, da znaša čista zapuščina 36.223,00 EUR. Sodišče se je tudi ukvarjalo z življenjskimi stroški, ki jih ima vdova in z višino njenih prejemkov (pokojnine), čemur so ostali dediči ugovarjali le pavšalno. Ni pa se sodišče ukvarjalo s premoženjskimi razmerami in pridobitnimi sposobnostmi dedičev, ki so svoje dedne deleže sprejeli in ki bi po zakonu dedovali skupaj z vdovo. Drži sicer, da sami niso trdili, da bi bili pridobitno nesposobni ali slabega premoženjskega stanja, vendar k temu niso bili niti pozvani v okviru materialnega procesnega vodstva, ki ga je od sodišča terjala uporaba 23. člena ZD, še posebej glede na to, da je kvalificirano zastopstvo v postopku imela le vdova. Zapuščinski postopek je vrsta nepravdnega postopka, ki ga sodišče uvede po uradni dolžnosti, brž ko izve, da je kdo umrl ali da je razglašen za mrtvega (164. člen ZD). Ves čas postopka mora gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo (165. člen ZD). To pa terja od sodišča tudi večjo aktivnost kot to velja za druge postopke. Sodišče bi zato moralo vzpodbuditi dediče k navedbi vseh tistih okoliščin, ki morajo biti razjasnjene, preden se sprejme odločitev o uporabi 23. člena ZD.

7Pritožnika tudi utemeljeno opozarjata, da je bilo predmet razpravljanja na prejšnjem naroku zapustnikovo premoženje, ki naj bi ga imel na Hrvaškem in ki naj bi ga dedovala zapustnikova vdova. To je okoliščina, ki nedvomno vpliva na njeno premoženjsko stanje, zato je sodišče ne bi smelo spregledati, ko je ocenjevalo nevarnost, da bo, če ne bo dedovala celotne zapuščine, zašla v pomanjkanje.

8Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, v katerem bo moralo raziskati vse pravno pomembne okoliščine, od katerih je odvisna pravilna odločitev v zadevi (3. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).