23. člen ZD

Zapuščinski postopek je vrsta nepravdnega postopka, ki ga sodišče uvede po uradni dolžnosti, brž ko izve, da je kdo umrl ali da je razglašen za mrtvega (164. člen ZD). Ves čas postopka mora gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo (165. člen ZD). To pa terja od sodišča tudi večjo aktivnost kot to velja za druge postopke. Sodišče bi zato moralo vzpodbuditi dediče k navedbi vseh tistih okoliščin, ki morajo biti razjasnjene, preden se sprejme odločitev o uporabi 23. člena ZD.

Pritožbena zahteva za razveljavitev sklepa o dedovanju je utemeljena z argumenti, (1) da pritožniku ne bo omogočeno podati dednopravnih zahtevkov v zvezi s premoženjem, ki ga bo zapustnica dedovala po pokojnem možu, (2) da je z vlogo z dne 7. 9. 2016 opozoril sodišče, da bo podal zahtevek po 23. in 32. členu ZD. Ker bo lahko pritožnik navedene zahtevke po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa o dedovanju v skladu s petim odstavkom 213. člena ZD uveljavljal v pravdi, pritožbena zahteva za razveljavitev izpodbijanega sklepa ni utemeljena. Pravnomočnost sklepa o dedovanju ni ovira, da pritožnik o teh zahtevkih ne bi mogel sprožiti pravde.

Na pot pravde je sodišče napotilo pritožnico, katero pravico šteje za manj verjetno. Pritožnica za svoje trditve ni ponudila ustreznih dokazov, zato je šteti, da je njena pravica manj verjetna, oziroma je na njej dokazno breme, glede na to, da svoje pravice izvaja prav iz šibkega premoženjskega stanja, da ga dokaže.

S sklepom o dedovanju sodišče reši vprašanje kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje in po 220. čl. ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v postopku in to glede pravice do dedovanja in do volila. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zato udeleženci lahko vlagajo le tožbe, s katerimi uveljavljajo lastninsko pravico na kakem drugem pravnem temelju, ne pa na dednopravnem. Zapustnikov potomec ima pravico, da iz zapuščine izloči del, ki ustreza njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja (32. člen ZD). Gre torej za zahtevek, ki ima tudi dednopravne elemente, tak zahtevek lahko dediči uveljavljajo do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka, torej tudi v pritožbi.

Če pokojnik ni zapustil premoženja, dedič lahko s tožbo uveljavlja svoje pravice v pravdi, če je zapustnik za časa življenja razpolagal s svojim premoženjem in svojega potomca prikrajšal za njegov dedni delež.

Vdova po zapustniku ne glede na šibko socialno stanje ne more utemeljeno zahtevati povečanje dednega deleža, kadar deduje z dediči prvega dednega reda.

Pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca so upravičenci za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če je vsaj verjetno izkazano pravno nasledstvo v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca.

Dejstvo, da je zapustnikova vdova za delo še sposobna, da za njeno preživljanje zadostuje 20 arov zemljišča in upoštevaje, da prejema tudi pokojnino, da lahko sama opravlja vsa gospodinjska dela, pa tudi določena poljska kmečka dela in da celo drugim pomaga, so okoliščine, ki kažejo, da ni razlogov za povečanje dednega deleža. Tudi premoženjske razmere in pridobitna sposobnost ostalih dedičev niso taki, da bi kazali, da je povečanje vdovinega dednega deleža upravičeno.