VSRS Sodba I Ips 176/2006

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba glede obsojenih V.S. in A.P. spremeni tako, da se obsojenca po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i t a obtožbe, da sta v sklopu organizacije za prepeljevanje ljudi iz naše države v inozemstvo zaradi svojega sovražnega odnosa do FLRJ in v namenu pridružiti se v inozemstvu sovražnikom FLRJ, ki delujejo za tem, da bi se porušila obstoječa državna ureditev FLRJ, dne 23.2.1949 nameravala pobegniti iz FLRJ v inozemstvo pod vodstvom oboroženih banditov T.M. in S.F., ki sta v ta namen prišla iz inozemstva v FLRJ, pri čemer pa nista uspela, ker so pobeg na državni meji preprečili obmejni varnostni organi in sicer:

V.S. in A.P. sta vedela, da se pri T. na B. v dneh od 21. do 23.2.1949 skrivata člana organizacije za prepeljevanje naših državljanov iz FLRJ v inozemstvo, S.F. in T.M. in se po medsebojnem dogovoru ter po dogovoru s S.A. in drugimi udeleženci tudi sama odločila za pobeg, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje po členu 3 točka 8 ZKLD.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojencev bremenijo proračun.

Okrožno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 14.4.1949, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 18.5.1949, obsojena V.S. in A.P. spoznalo za kriva (točki 2 in 3 izreka prvostopenjske sodbe) kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena v zvezi z 2. členom ZKLD ter ju obsodilo vsakega na tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom ter na eno leto izgube državljanskih pravic in sicer: volilne pravice, pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, pravice javnega nastopanja, pravice nositi častne naslove, reda in druga odlikovanja, pravice do državne ali druge javne službe, obsojenega A.P. pa tudi pravice do pokojnine. Iz podatkov spisa izhaja, da Vrhovno sodišče LRS z uvodoma navedeno sodbo prvostopenjske sodbe glede imenovanih obsojencev ni spremenilo.

Vrhovna državna tožilka A.M., specialistka je dne 10.5.2006 zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na obsojenega V.S. zaradi kršitve kazenskega zakona na način iz 1. točke 372. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagala, da obsojenca oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD je storil, kdor v državi ali zunaj nje organizira društvo, ki mu je cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ali kdor postane član takega društva ali ga na kakršenkoli način podpira. Ker je bilo treba to določbo obravnavati v povezavi z 2. členom istega zakona, je moral v storilčevem naklepu obstajati tudi "cilj", da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev.

Vložnica zahteve pravilno ugotavlja, da je bil obsojeni V.S. z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, čeprav iz opisa ne izhajajo znaki tega kaznivega dejanja.

Očitek v uvodnem delu opisa kaznivega dejanja (abstraktni dejanski stan), da sta obsojenca nameravala pobegniti iz FLRJ v inozemstvo v sklopu organizacije, ki deluje z namenom porušenja obstoječe državne ureditve predstavlja zgolj (nepopoln) povzetek abstraktnega zakonskega dejanskega stanu (2. člen ZKLD), ki pa v nadaljnjem opisu ni konkretiziran z navedbo dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj zatrjevanega namena. Takšen namen je tudi v obrazložitvi sodbe zgolj zatrjevan, vendar z ničemer izkazan.

Obsojenčevo vedenje, da se pri T. na B. skrivata člana organizacije za prepeljevanje naših državljanov iz FLRJ v inozemstvo in njegova odločitev za pobeg je v kazenskopravnem smislu irelevantno v okviru obravnavane inkriminacije, ki govori o organiziranju, članstvu ali podpori društvu, ki mu je cilj izvrševati zločine iz 2. člena tega zakona ali delovati zoper ustavni red FLRJ. Opisani okoliščini ne pomenita uresničevanju nobenega od zakonskih znakov kaznivega dejanja in ju zato ni mogoče podrediti pod zakonske pojme tega kaznivega dejanja. Obsojenec, ki se je zagovarjal, da se je odločil za pobeg v Trst, ker si je predstavljal, da bo tam bolje živel, pa na opisan način tudi objektivno ni mogel uresničiti nobenega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, še posebej v povezavi z 2. členom ZKLD. Kot pravilno ugotavlja vložnica zahteve, je obsojenec s svojo odločitvijo, da bo pobegnil, bil v zelo podobnem položaju kot so dandanes tujci, ki si ilegalno želijo na zahod in so žrtve storilcev kaznivega dejanja po 2. in 3. odstavku 311.člena Kazenskega zakonika.

Po navedenem je treba ugotoviti, da je bil V.S. z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojen za kaznivo dejanje, ki po zakonu ni bilo kaznivo dejanje, s tem pa je bila, kot pravilno ugotavlja vrhovna državna tožilka, storjena kršitev Kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato ugodilo utemeljeni zahtevi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenega V.S. oprostilo obtožbe kaznivega dejanja po določbi 8. točke 3. člena ZKLD v zvezi z 2. členom istega zakona.

Če sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v obsojenčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega obsojenca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, na podlagi 2. odstavka 424. člena ZKP ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena. V skladu s to določbo je Vrhovno sodišče iz enakih razlogov kot so bili upoštevani pri obsojenemu V.S. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe enakega kaznivega dejanja tudi obsojenega A.P.

Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je bilo odločeno, da po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenih V.S. in A.P. proračun.