VSL Sklep I Cpg 351/2017

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 412.270,02 EUR in 11.521,55 EUR pravdnih stroškov, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in III. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točko izreka) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika, oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišča predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu je sodišče prve stopnje v sodbi opr. št. VII Pg 2470/2011 z dne 2. 9. 2015 zavzelo stališče, da je zavarovalni primer nastopil, ker je v noči iz 8. na 9. 8. 2008 veter pihal s hitrostjo več kot 17,2 m/s, tožeča stranka pa je ribe gojila v kletkah, ki ustrezajo terminu zaprtih kletk iz drugega odstavka 2. člena posebnih pogojev za zavarovanje rib v morju Ži-rib-m./90 (v nadaljevanju Posebni pogoji). Toženi stranki je zato naložilo, da mora tožeči stranki plačati zavarovalnino za ugotovljeni manko 262.238 rib.

6Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. I Cpg 1647/2015 z dne 5. 7. 2016 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. VII Pg 2470/2011 z dne 2. 9. 2015 v ugodilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje najmanj preuranjen. O nastopu zavarovalnega primera oziroma obstoju temelja tožbenega zahtevka bi bilo namreč mogoče govoriti (še)le, če bi tožeča stranka tudi dokazala, da je do zatrjevane škode (manka 262.238 rib) prišlo na način, kot ga je zatrjevala v tožbi, tj. da so se zaradi viharja razvili visoki valovi, ki so preplavljali kletke in iz njih izplaknili večje število rib vseh generacij oziroma so ribe v valu same izplavale. Ali je do škode res prišlo na takšen način, pa sodba sodišča prve stopnje z dne 2. 9. 2015 ni vsebovala nobenih razlogov, čeprav gre za pravno odločilno dejstvo: v kolikor zatrjevana škoda ni nastala na zatrjevani način, umanjka eden od potrebnih elementov odškodninske terjatve (vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo) in s tem zavarovalnega primera.

7Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot zadostno podlago za nastanek obveznosti tožene stranke, da tožeči stranki izplača zavarovalnino za ob izlovu ugotovljen manko 262.238 rib, (vnovič) štelo že samo dejstvo, da je v noči iz 8. na 9. 8. 2008 pihal veter s hitrostjo več kot 17,2 m/s in da je tožeča stranka ribe gojila v kletkah, ki ustrezajo terminu zaprtih kletk iz drugega odstavka 2. člena Posebnih pogojev (prim. 19. točko obrazložitve). Ker zavarovalnine ni izplačala, pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožena stranka tožeči stranki odškodninsko odgovorna za neizpolnitev pogodbene obveznosti in da ji mora zato povrniti škodo, ki naj bi bila v neizplačani zavarovalnini. Ob tem je sodišče prve stopnje še (implicitno) zapisalo, da niti ni pomembno, kaj je bil vzrok za ugotovljeni manko rib. Kot izhaja iz zapisnika z dne 11. 8. 2008, je namreč tožena stranka pristala na to, da bo končna višina škode znana šele po izlovu posameznega letnika rib, s čimer naj bi po presoji sodišča prve stopnje nase prevzela rizik, da bo v to, šele v prihodnosti znano škodo, morda zajet še kakšen dogodek ali vzrok za manko rib, ki ga konkretno zavarovalno kritje ni pokrivalo. In še, da bi se tožena stranka tega rizika lahko razbremenila le, če bi v trenutku škode od tožeče stranke zahtevala ali preverjanje dejanske količine rib v kletkah ali podala oceno škode nastalo v vseh kletkah. Tega pa ni storila.

8Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da tožeča stranka takšne trditvene podlage (npr. da škodo tožeči stranki predstavlja neizplačana zavarovalnina, da naj bi ji škodo povzročila tožena stranka oziroma da ima škodni dogodek svoj temelj v kršitvi pogodbene obveznosti tožene stranke) ni podala. Prav nasprotno: iz navedb tožeče stranke izhaja, da od tožene stranke zahteva izplačilo zavarovalnine, ker naj bi se v noči iz 8. na 9. 8. 2008 zaradi vetra, ki je pihal več kot 17,2 m/s, razvili visoki valovi, ki so preplavljali kletke in iz njih izplaknili 262.238 rib oziroma so te ribe v valu same izplavale. Tožeča stranka torej od tožene stranke zahteva izplačilo zavarovalnine, ker trdi, da se je zgodil dogodek, ki, skladno s Posebnimi pogoji, pomeni zavarovalni primer. V takšnem primeru pa relevantno materialno pravo predstavlja določba 921. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v povezavi s sklenjeno zavarovalno pogodbo in Posebnimi pogoji, ne pa določbe OZ o poslovni odškodninski odgovornosti.

9Ker sodišče prve stopnje zatrjevanega dejanskega stanu ni presojalo skozi pravilne določbe materialnega prava, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (praktično v enakem obsegu kot v prejšnjem sojenju). Višje sodišče je zato že iz tega razloga pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker je razpravljajoča sodnica v predmetni zadevi očitno že zavzela dokončno stališče, se zadeva v ponovljenem postopku dodeli v sojenje drugemu sodniku (356. člen ZPP).

10V posledici vrnitve v ponovno sojenje je ostal nedoločen uspeh strank v pravdi, zato je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

11V ponovljenem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do obstoja vzročne zveze v smislu, ali je tožeči stranki (na kateri je dokazno breme¹) uspelo dokazati, da se je dogodek zgodil na način, kot ga zatrjuje v tožbi. Kot že pojasnjeno v sklepu opr. št. I Cpg 1647/2015 z dne 5. 7. 2016, je namreč to dejstvo za odločitev ključnega pomena (če bo sodišče ocenilo, da tožeča stranka zatrjevanega poteka škodnega dogodka ni dokazala in je izvor zatrjevane škode nejasen, bo na mestu samo zavrnitev tožbenega zahtevka). Le v kolikor bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožeča stranka dokazala obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo, pa se bo moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali je tožeča stranka dokazala obstoj vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in obsegom zatrjevane škode (tudi tukaj je dokazno breme na njej), saj ugotovljenega manka rib ob izlovu nekaj let kasneje ni mogoče kar preprosto pripisati viharju v noči iz 8. na 9. 8. 2008. Enako kot tudi toženi stranki na podlagi zapisa v zapisniku z dne 11. 8. 2008 ni mogoče naprtiti, da je pristala na to, da bo krila vso škodo, ki jo bo tožeča stranka ugotovila ob izlovu - kaj takega bi bilo mogoče le, če bi tožeča stranka uveljavljala plačilo zavarovalnine za ribe, ki so ji ušle iz kletk št. 3 in 6, ne pa tudi, ko tožeča stranka zahteva plačilo zavarovalnine za škodo, ki jih je nastala na način, o katerem ob sestavi zapisnika sploh ni bilo govora.

12Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ V sodni praksi (prim. VSL II Cp 1060/2014 z dne 27. 8. 2014, VS RS II Ips 450/2010 z dne 26.09.2011, II Ips 45/2011 z dne 26.09.2011 in II Ips 327/2014 z dne 05.02.2015) je zavzeto enotno stališče, da mora v odškodninskem (zavarovalnem pravu) dejstva, ki opredeljujejo zavarovalni primer, zatrjevati in dokazati oškodovanec (zavarovanec).