VSL Sodba in sklep IV Cp 1216/2017

I. Pritožba zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (V. in VIII. točka izreka) se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo vzelo na znanje umik zahtevka tožeče stranke za zaupanje A. A. v varstvo in vzgojo in določitev stikov (I. točka izreka). Zaradi umika zahtevka za določitev preživnine za A. A. je sodišče postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka). Sodišče je vzelo na znanje tudi umik zahtevka tožeče stranke za izselitev tožene stranke iz stanovanjske hiše na naslovu Ulica ... 1 (III. točka izreka). Ustavilo je postopek glede predloga za izdajo začasne odredbe za omejitev stikov tožene stranke z mladoletnim B. (IV. točka izreka). Sodišče je naložilo tožencu plačilo preživnine za A. A. za mesece julij, avgust, september, oktober in november 2015 v višini 340 EUR, za mesece od decembra 2015 do maja 2016 pa v višini 90 EUR. Preživnino za mladoletnega B. je določilo za mesece julij, avgust, september, oktober in november 2015 v višini 260 EUR, za mesece od decembra 2015 do avgusta 2016 v višini 110 EUR, od decembra 2016 dalje pa v višini 260 EUR mesečno (V. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi (VI. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče zavrnilo (VII. točka izreka). Predlog tožene stranke za izrek ukrepa po 109. členu ZPP v zvezi z 11. členom ZPP je sodišče zavrnilo (VIII. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IX. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe (V. točka izreka) in zoper odločitev o predlogu za izrek ukrepa po 109. členu v zvezi z 11. členom ZPP (VIII. točka izreka) se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da se je toženec zastopal sam in mu ni nudilo pomoči kot prava nevešči stranki. Sodišče je izvedlo le dokaze tožnice, ni pa izvedlo dokazov toženca. Prav tako toženca ni opozorilo, da bi lahko predlagal zaslišanje partnerke C. C. Zaslišalo pa je tožničine priče. Preživnina, ki jo je sodišče določilo, ni določena proporcionalno, niti vrednostno pravilno. Sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnica aktivna iskalka zaposlitve niti ni opravilo poizvedb pri Zavodu za zaposlovanje, pač pa je slepo verjelo tožničinim navedbam, da išče službo. Toženec je seznanjen, da tožnica službe sploh ne išče. Tožnica je po poklicu industrijski oblikovalec, to pa je poklic, ki nudi širok spekter možnosti zaposlitve. Tožnica je svojo brezposelnost načrtno zakrivila sama, kar ji ustreza. Sodišče je nepravilno in nepopolno ugotovilo premoženjsko stanje pravdnih strank ter njune preživninske sposobnosti. Tožnica je zamolčala, da je prejela od tete stanovanje in ga je prodala. Prav tako ni navedla, kakšen denarni znesek je prejela za nepremičnino v M. Sodišče ni upoštevalo, da je prejela 16.179,96 EUR za avto N. Za avto P. je prejela 12.000 EUR. Tožnica je priznala, da je prodala vozilo B. drive za 27.000 EUR, kar je premalo. Tako vozilo stane v povprečju 35.000 EUR. Prav tako je prejela 3.097,50 EUR od zakoncev G., tožencu pa ni izročila ničesar. Sodišče je tudi nekritično povzelo navedbe tožnice, da toženec na račun posojil pravdnih strank dviguje denarna sredstva iz podjetja, tudi do 12.000 EUR. Ta trditev ni dokazana. Trditev, da naj bi toženec odtujil za 150.000 EUR zlata iz sefa, je neresnična. Zlato, če bi ga bilo res toliko v sefu, ima v posesti tožnica. Vsebino sefa prazni tožnica. Neresnične so tudi trditve tožnice, da naj bi toženec z računa podjetja plačeval zneske med 4.000 in 4.500 EUR mesečno. Trditve so izmišljene in nesramne, saj gre za poslovne stroške podjetja. Toženec je direktor podjetja X, d.o.o. in iz tega podjetja lahko mesečno odobri izplačilo do 5.000 EUR, pri čemer posamezno izplačilo ne sme presegati 1.000 EUR. Ta sredstva so namenjena stroškom poslovanja podjetja. Tožnik je res šel v Č. in B., vendar je napačen zaključek, da je šel tja na dopust, ampak je šel tja službeno, res pa je vzel s seboj otroke in partnerko, to pa zato, ker je partnerka pazila na otroke, ko je bil toženec na sestankih. Toženec si je res privoščil tudi dopust v T., kar je bilo ceneje kot če bi se odpravil na H., saj je stalo 280 EUR na osebo za cel teden. To je plačala njegova partnerka, ki je dobila regres. Tudi ocena sodišča, da bo toženec znesek 40.000 EUR, ki si ga je sposodil, zlahka vrnil, ni pravilna. Sodišče je toženčevo izjavo "da bo posojilo že vrnil" interpretiralo napačno. Sodišče ne loči med kreditno obveznostjo do fizične in do pravne osebe. Sodišče je napačno ocenilo, da je toženec dobil denar na svoj račun, kar naj bi bilo v roke. Toženec denarja ni dobil, ampak je šlo za knjigovodsko dan kredit v poplačilo obveznosti podjetja. Denarnega toka ali izplačila ni bilo. Sodišče bi moralo upoštevati višino še odprtih kreditov. Zaključki sodišča s stališča računovodske stroke in gospodarskega prava so strokovno nevzdržni. Šlo je za knjigovodsko zapiranje terjatev in protiterjatev. Toženec ni lastnik motornega kolesa Y., kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Nepravilne so tudi ugotovitve sodišča, da naj bi bila kilometrina z 12. 9. 2016 nerealna, saj naj toženec ne bi mogel biti na Zavarovalnici ..., ker je bil takrat na sodišču. Zavarovalnica ... ima prostore na M. v L. in tja je toženec odšel po obravnavi.

Sodišče je tudi napačno ugotovilo potrebe za preživljanje otrok. Strošek prehrane za B. naj bi znašal 90 EUR mesečno, kar je preveč. Realna ocena je 50 EUR mesečno. Strošek za obleko in obutev v višini 45 EUR ni utemeljen, saj oblačila zanj kupuje toženec. Tudi strošek za obšolske dejavnosti v višini 45 EUR je ugotovljen napačno. B. ne igra nogometa niti kitare. Hodi pa na judo, realni strošek je 20 EUR. Strošek za glasbeno šolo znaša 35,50 EUR, kar izhaja iz potrdila. Stroški družinskega svetovanja pri privatnici so neupravičeni. Tožnica bi se morala potruditi, da bi dobila že leta 2015 napotnico za terapevta, ki ima koncesijo. Tožnica sama je zakrivila, da ima otrok stisko in je hotel narediti samomor, posledično pa je moral hoditi na terapijo. Strošek za razvedrilo, preživljanje prostega časa in počitnice ni potreben. Tožnica B. ne vozi nikamor, ampak v prostem času odhaja z otrokom k svojemu partnerju v njegovo hišo. Počitnice pa otrok preživlja z materjo na L. v apartmaju, ki je v lasti pravdnih strank.

Sodišče ni upoštevalo stroškov, ki jih ima toženec s preživljanjem A. in dejstva, da tožnica k njenemu preživljanju ne prispeva ničesar. Oblačil zanjo tožnica ne kupuje, dekle je bilo vedno slabo oblečeno. A. ni potrošila 50 EUR za oblačila, kot je priznalo sodišče. Tudi dodatno varstvo na domu za A. ne stane 70 EUR mesečno. Tožnica je brezposelna in bi lahko pazila na A. Na istem naslovu prebivata tudi dedek in babica, ki bi ravno tako lahko pazila na A. 80 EUR mesečno za stroške prevozov na preglede in fizioterapije zaradi gibalne oviranosti, zdravila in vitamine, ni utemeljeno. Na preglede je A. vozil toženec, fizioterapijo zaradi gibalne oviranosti pa ima A. v šoli. Prav tako ni stroškov za prevoze v višini 35 EUR. Prevozi so šolski in so na šolski položnici. Neutemeljenih je tudi 70 EUR kot petina stroškov za bivanje na naslovu Ulica ... 1. Sodišče ni upoštevalo, da tam živi tudi novi partner tožnice in bi moral biti strošek razdeljen na šest oseb.

3Toženec se pritožuje tudi zoper odločitev, s katero je sodišče zavrnilo izrek ukrepa po 109. členu ZPP v zvezi z 11. členom ZPP. Navaja, da je vloga tožeče stranke napisana grobo, neprofesionalno in zaničevalno. Zato bi moralo sodišče tožečo stranko kaznovati.

4Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni dovoljena.

O pritožbi zoper sodbo

6Pravno podlago za določitev preživnine za mladoletnega otroka predstavljajo določbe 129. in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), podlago za preživninsko obveznost pa določba 123. člena ZZZDR. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri odmeri preživnine pa mora sodišče voditi otrokova korist, tako da je ta primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Pri odločanju o višine preživnine gre za rezultat vrednotenja oziroma za določitev "prave mere". Sojenje ne sme biti arbitrarno, zato se sodišče na v številkah izražene potrebe opira, vendar to stori zgolj okvirno. Upošteva tudi splošno znana dejstva ter posebnosti konkretnega otroka. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča vse navedeno storilo.

7Materialno procesno vodstvo sodišču nalaga dolžnost, da poskrbi, da se sporni predmet vsestransko razišče (285. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Kadar stranka sama od sebe navede vsa odločilna dejstva in ponudi vsa dokazila, ki se nanašajo na njene navedbe, je jasno, da ni potrebne nobene aktivnosti sodišča. Na področju zbiranja dokaznega gradiva velja razpravno načelo, kar pa ne pomeni, da materialno procesnega vodstva ni, vendar sodnik s svojo aktivnostjo ne sme poseči v načelo dispozitivnosti ter ne sme prekršiti dolžnosti, da je pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnava obe stranki. Toženca je zastopala odvetnica od začetka postopka do 13. 6. 2016, ko je odvetnica poslala sodišču obvestilo o prekinitvi pooblastilnega razmerja (l. št. 202). Tožena stranka je na trditve tožeče stranke odgovorila, predlagala je tudi dokaze. Lahko se zgodi, da stranka kakšnega dokaza ni predlagala (kot sedaj toženec smiselno navaja v pritožbi), vendar je lahko imela glede tega dokaznega bremena drugačno naziranje kot sodišče. Nedopustno bi bilo, da bi sodišče toženi stranki sugeriralo, naj poda določeni dokazni predlog (kot predlaga toženec v pritožbi), s katerim bi na primer ovrgla uspeh pri dokazovanju druge stranke, saj bi s tem kršilo pravice nasprotne stranke in določila postopka..

8Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znašajo B. preživninske potrebe 470 EUR mesečno, A. pa 620 EUR mesečno. Toženec teh ugotovitev ne sprejema in ocenjuje, da so preživninske potrebe za oba otroka ocenjene previsoko. Konkretizira, katere stroške je sodišče previsoko ovrednotilo. Ocenjuje, da je sodišče previsoko ovrednotilo dečkove potrebe za hrano, obleko in obutev, obšolske dejavnosti, počitnice in preživljanje prostega časa ter stanovanjske stroške. Glede dekleta pa ocenjuje, da so previsoko ocenjeni stroški za obleko in obutev, varstvo na domu, fizioterapijo, stroški prevozov ter stanovanjski stroški. Pritožbena graja nobenega od priznanih stroškov ni utemeljena. V času sojenja je bil deček star 10 let. Sodišče je priznalo stroške, ki so v povprečju primerljivi s stroški, ki se priznavajo za otroke dečkove starosti. Sodišče je ustrezno ovrednotilo dečkove potrebe za hrano (ne glede na to, da ima deček prehrano dopoldne tudi v šoli), za obleko in obutev ter obšolske dejavnosti. Tožnica je izpovedala, da otroka obiskujeta zasebno glasbeno šolo P. in da znaša mesečna šolnina 63 EUR. Sodišče je upoštevalo, da traja šola 10 mesecev in priznani znesek znižalo. Pritožbeni očitek, da znaša strošek šolnine le 35 EUR ni utemeljen, saj je sodišče sledilo tožničini izpovedbi in znesek znižalo glede na število mesecev, ko traja šolanje. Tudi splošno znano so zasebne glasbene šole dražje od javnih glasbenih šol, kjer je mesečni strošek šolanja res okoli 35 EUR. Sodišče je upoštevalo tiste obšolske dejavnosti, ki jih je deček obiskoval v času sojenja. Če jih sedaj ne obiskuje več, to na pravilnost odločitve ne vpliva. Prav tako je pravilno upoštevalo tudi strošek za razvedrilo, preživljanje prostega časa in počitnice v znesku 50 EUR mesečno. Tudi če tožnica odpelje dečka na počitnice v apartma na L. (kar v pritožbi trdi tožnik), zaradi tega ravno tako nastanejo stroški s počitnicami. Pravilno je ovrednoten tudi delež, ki odpade na dečka kot stanovanjski strošek, ob upoštevanju 4 oseb, ki živjo na istem naslovu (A. na tem naslovu ne živi več). Noben od stroškov, ki jih je priznalo sodišče, po oceni pritožbenega sodišča ni priznan v pretiranem deležu oziroma v pretirani višini in ni take vrste, da ne bi nastal. Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje o tem, zakaj je priznalo za dečka stroške zasebne terapevtke ter se nanje sklicuje (primerjaj razloge na str. 8 obrazložitve).

9Hčerka pravdnih strank je med postopkom postala polnoletna, sodišče pa je priznalo preživnino za obdobje od julija do novembra 2015 v višini 340 EUR in od decembra 2015 do maja 2016 v višini 90 EUR. A. je dekle s posebnimi potrebami.¹ Sodišče je zato priznalo dekletu nekoliko večje preživninske potrebe, kot se priznavajo otrokom primerljive starosti. Toženec problematizira stroške, ki jih je sodišče priznalo za obleko in obutev v višini 50 EUR, kar je po oceni pritožbenega sodišča primerno (glede na standard pravdnih strank tudi skromno). Za dodatno varstvo na domu 70 EUR, kar toženec ocenjuje kot nepotrebno, saj tožnica, ki je brezposelna, lahko za dekle samo poskrbi. Pritožbeno sodišče tožencu odgovarja, da ne glede na to, da je tožnica brezposelna, ta strošek ocenjuje kot utemeljen, saj tožnica dekletu ne more biti ves čas na razpolago. Gre (le) za 10 ur mesečno, za katere je tožnica utemeljevala, da znašajo 7 EUR na uro, kar je glede na posebne potrebe dekleta tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno. Sodišče je priznalo tudi stroške za prevoze na preglede in fizioterapije zaradi gibalne oviranosti (te stroške priznava tudi toženec z navedbo, da je hčerko sam vozil na fizioterapije), ter stroške prevoza v šolo. Glede na izkazane težave z dekletovo gibljivostjo in posebne potrebe, ki jih ima zaradi tega, je strošek utemeljeno priznan. Poleg tega je tožnica uveljavljala strošek prevoza (le) v eno smer, in sicer v šolo, iz šole pa jo pripeljejo. Višina izhaja iz prikaza mesečnih stroškov (A 300) in je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna. Sodišče je pravilno ovrednotilo tudi stanovanjski strošek, ki odpade na A. Upoštevalo je, da so v isti hiši na istem naslovu živeli tožnica, njena starša in dva otroka. Med postopkom ni bilo izkazano, da bi z njimi živela še šesta oseba. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je stanovanjske stroške razdelilo med pet oseb.

10Višino ocenjenih potreb otroka je vedno soodvisna od sposobnosti in zmožnosti staršev kot preživninskih zavezancev. Večje kot so finančne zmožnosti roditelja, večje je njegovo finančno breme. Zaradi razveze zakonske zveze ali razpada življenjske skupnosti se položaj otrok pri zadovoljevanju njihovih preživninskih potreb ne sme poslabšati, razen če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Tako v času trajanja življenjske skupnosti kot po njenem razpadu sta starša načeloma dolžna v enakem obsegu kriti preživninske potrebe otrok.

11Pri določitvi preživnine je treba primarno upoštevati materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank in v okviru teh določiti preživninske potrebe otrok ter porazdeliti preživninsko breme med roditelja. Vendar se upoštevajo tudi drugi denarni prejemki, s katerimi se dejansko krijejo preživninske potrebe otrok.

12Nobenega dvoma ni, da sta pravdni stranki dobro situirani in kljub temu, da je tožnica brezposelna, toženec pa sedaj prejema bistveno nižjo plačo, kot jo je prejemal prej, imata oba še vedno dovolj premoženja, da lahko otrokoma zagotoviti standard, kot sta ga imela pred razpadom njune skupnosti. Toženec v pritožbi očita, da sodišče ni pravilno ugotovilo preživninskih zmožnosti tožnice. Te, da so bistveno boljše, kot jih je ugotovilo sodišče. Po drugi strani pa zanika, da bi imel sam take preživninske sposobnosti, kot jih je ugotovilo sodišče. Pritožbena graja pa po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena. Toženec je do aprila 2007 res prejemal plačo v višini 3.180 EUR neto, od maja 2016 dalje pa plače uradno ne prejema več. Vendar, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, si toženec še vedno zagotavlja sredstva iz družbe X, d.o.o. Z njenega računa mesečno dvigne znesek nad 1.000 EUR ob enkratnem dvigu oziroma skupaj do 5.000 EUR. Od junija 2016 dalje znaša njegova plača po pogodbi o zaposlitvi 270 EUR, dobil je tudi regres 600 EUR. Prav tako prejema med 650 in 700 EUR mesečno za kilometrino. Za preživljanje si je sposodil od prijatelja 40.000 EUR gotovine, za katere ocenjuje, da jih bo že vrnil (to pomeni, da mora imeti neke prejemke). Poleg tega je lastnik nepremičnega premoženja, in sicer 1/3 hiše v D. in 1/3 vikenda na L.² Je tudi polovični solastnik družbe X, d.o.o., ki se ukvarja s posredništvom v zavarovalništvu. Je solastnik čolna, za katerega plačuje stroške priveza, in sicer v letu 2015 4.000 EUR, v letu 2016 pa 2.500 EUR stroškov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je lastnik motornega kolesa znamke Y., kar toženec v pritožbi zanika. Ne glede na lastništvo motornega kolesa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je premoženjsko stanje toženca tako, da omogoča plačilo določene preživnine in da mu tudi po njenem plačilu ostane dovolj sredstev za lastno preživljanje oziroma za preživljanje nove družine.

13Toženec v pritožbi očita, da sodišče prve stopnje ni pravilno ovrednotilo njegovega premoženja oziroma terjatev, ki jih mora poravnati. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ima preživninska obveznost toženca prednost pred plačevanjem posojil. Da ima toženec večja sredstva in prihodke, kot skuša prikazati v pritožbi, pa izhaja tudi iz načina življenja, ki ga vodi in ki ga je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo. Toženec navaja, da nima avtomobila, vendar vozi avto višjega cenovnega razreda (P.). Izposoja si večje vsote denarja (40.000 EUR), za katere ocenjuje, da jih bo lahko vrnil. To pomeni, da mora imeti prejemke oziroma premoženje, da bo lahko dolg vrnil. Najemni in stanovanjski stroški v stanovanju, kjer živi s partnerko, znašajo 900 EUR, pri čemer zatrjuje, da sam nima prejemkov, partnerka pa ima 800 EUR plače. Z njima živi tudi partnerkina hčerka, od preteklega leta pa še toženčeva hči A. Toženec je z družino dopustoval na T. Ne glede na to, da toženec zatrjuje, da je znašal tedenski strošek za eno osebo le 280 EUR, je upoštevaje število oseb strošek letovanja višji od prejemkov pravdnih strank. Potovanje toženčeve partnerice in otrok v Č. in B. ravno tako predstavlja strošek, ki ga je moral toženec plačati, ne glede na to, da zatrjuje, da je šlo za službeno potovanje. Toženec ima tudi strošek s privezom in vzdrževanjem čolna, ki je v preteklih dveh letih znašal 6.500 EUR.

14Sodišče prve stopnje izpovedbi toženca glede kilometrine ni sledilo. Ocenilo je, da stroški za kilometrino, ki jih toženec prejme in jih skuša prikazati kot stroške, ki jih porabi izključno v službene namene, niso porabljeni zgolj za te namene. Tako je sklepalo na podlagi listine, ki jo je vložil v spis za obračun službenih poti za september 2016, iz katere izhaja, da si je toženec obračunal službeno pot tudi za čas, ko je bil na sodišču (ne glede na to, da je po obravnavi odšel na Zavarovalnico ..., kot navaja v pritožbi). Iz iste listine izhaja tudi, da toženec vsakodnevno uporablja vozilo P., čeprav trdi, da ni lastnik osebnih vozil in tudi družba X, d.o.o., nima v lasti oziroma v najemu osebnih vozil. Navedeno potrjuje ugotovitev sodišča, da toženec vozi avtomobil višjega cenovnega razreda.

15Že glede na do sedaj navedeno in ugotovljeno premoženjsko stanje toženca se pokaže kot nepomembno, kako je dobil toženec zneska 157.500 EUR (ki si jih je izplačal kot družbenik) in 60.000 EUR (iz naslova dividend), izplačana oziroma če je šlo za knjigovodsko zapiranje terjatev (kot trdi v pritožbi) ali kaj tretjega. Premoženjsko stanje toženca, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, mu omogoča plačevanje dosojene preživnine brez težav za preživljanje njega in njegove družine. Preživninske obveznosti pa imajo prednost pred kreditnimi obveznostmi in ostalimi finančnimi transakcijami, ki jih navaja toženec.

16Sodišče je mesečni strošek ugotovljenih preživninskih potreb otrok razdelilo med tožečo in toženo stranko tako, da krije toženec 55 % potreb, tožnica pa 45. Upoštevalo je, da je na tožnici pretežni del vzgoje in skrbi za 10-letnega dečka.³ Sodišče je tudi po oceni pritožbenega sodišča preživninsko breme razporedilo ustrezno med oba roditelja.

17Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradi dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

18Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za kaznovanje tožeče stranke. Zoper sklep se pritožuje toženec, ki pa nima pravice do pritožbe. To pravico imajo tiste osebe, ki imajo procesno legitimacijo za to pravno sredstvo, to pa so tiste osebe, na katere se izpodbijana odločba neposredno nanaša. Prvenstveno so to stranke postopka glede na različne procesne situacije, po posameznem postopku pa tudi osebe, ki jim zakon podeljuje pritožbeno legitimacijo (sosporniški intervenienti, stranski intervenienti, zastopniki, pooblaščenci in podobno).⁴

19Četudi je toženec stranka postopka, v katerem se odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pa ni stranka postopka, v katerem se odloča o predlogu za kaznovanje tožeče stranke. V tem "vzporednem" postopku je stranka postopka le tožeča stranka, nasprotna stranka iz pravdnega postopka pa v tem postopku ni udeležena.

20Pritožbeno sodišče mora pred vsebinskim odločanjem o pritožbi preveriti, ali je ta pravočasna in popolnoma oziroma dovoljena. Ob preizkusu dovoljenosti pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, če ima pritožnik pravni interes za pritožbo. Pravni interes za pritožbo je predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Če pravnega interesa ni, je pritožba nedovoljena in zato nedopustna (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravico do pritožbe ima samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Kadar stranka z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma izpodbijana odločitev v njen pravni položaj ne posega, nima pravnega interesa za pritožbo.

21Ker toženec za obravnavano pritožbo nima interesa, saj si svojega položaja z vsebinsko odločitvijo ne more izboljšati, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP).

¹ Ima lažjo motnjo v duševnem razvoju s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter lažjo gibalno oviranost.
² Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vrednost solastnega nepremičnega premoženja pravdnih strank presega 1.000.000 EUR.
³ A. je postala s 3. 6. 2016 polnoletna, s sodbo določene preživnina pa se nanaša na obdobje, ko še ni bila in je živela pri tožnici, ki je zanjo tudi skrbela.
⁴ Več o tem glej Jan Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 349 in naslednje.