VSL Sodba I Cpg 627/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo razsodilo:

I. Zaradi delnega umika tožbe za znesek 740,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 7. 2014 dalje do plačila, se postopek v navedenem delu ustavi.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 18.950,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 4. 2014 dalje do plačila."

2Zoper II. točko izreka odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka opravlja dejavnost operaterja trga z elektriko kot gospodarsko javno službo. Skladno z Uredbo o načinu izvajanja gospodarske javne službe organiziranja trga z električno energijo (Ur. l. 8/2009, v nadaljevanju Uredba 8/09) se je financirala iz dodatka k omrežnini, plačil članov bilančne sheme za evidentiranje zaprtih pogodb za uporabo čezmejnih prenosnih zmogljivosti, dela prispevkov iz 64.s člena Energetskega zakona in plačil uporabnikov za storitev Centra za podpore. Tožena stranka je bila na podlagi bilančne pogodbe 32/2010 z dne 24. 3. 2010 uvrščena v bilančno shemo, ki jo upravlja tožeča stranka. Za opravljanje storitev evidentiranja zaprtih pogodb z uporabo čezmejnih prenosnih zmogljivosti je tožeča stranka toženi stranki izdala račun št. R-2014/00119 z dne 2. 4. 2014 v vrednosti 65.064,86 EUR. Tožena stranka je plačala 46.114,69 EUR, zavrača pa del, ki se nanaša na obdobje po 21. 3. 2014 (18.950,17 EUR). Trdi, da na podlagi tretjega odstavka 98. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) ni več zavezanka za plačilo provizije. Tožeča stranka pa svoj zahtevek utemeljuje na 48. členu Uredbe 8/09, ki se je uporabljala do 30. 6. 2015, to je do sprejetja nove uredbe.

6Dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno, sporno je tolmačenje določil novega EZ-1 (pred tem je veljal EZ), ki je začel veljati 22. 3. 2014. Od tega dne dalje namreč tožena stranka zavrača plačilo po Uredbi 8/09. EZ-1 v 554.členu določa, da z dnem uveljavitve tega zakona (torej 22. 3. 2014) prenehajo veljati naslednji predpisi, ki se uporabljajo do uveljavitve novih podzakonskih predpisov (in jih v nadaljevanju našteva), med drugim tudi Uredba 8/09. V tej zadevi sporna uredba je torej prenehala veljati, se pa je uporabljala do uveljavitve Uredbe o podelitvi koncesije in načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnost operaterja trga z elektriko (Ur. l. RS, št. 39/2015), dne 1. 7. 2015.

7Po prvem odstavku 98. EZ-1 se dejavnost operaterja trga z elektriko med drugim financira tudi iz plačil članov bilančne sheme za evidentiranje zaprtih pogodb. Skladno s tretjim odstavkom 98. člena EZ-1 pa so k plačilu za evidentiranje zaprtih pogodb zavezani člani bilančne sheme, ki v zaprtih pogodbah nastopajo na strani dobave, razen izvajalcev gospodarske javne službe iz 54., 78. in 97. člena tega zakona ter Energetske borze. 78. člen EZ-1 govori o gospodarski javni službi dejavnost distribucijskega operaterja, torej o v tej zadevi toženi stranki.

8Sodišče prve stopnje je na Uredbi 8/09 temelječ zahtevek zavrnilo s sklicevanjem na 47. točko 36. člena EZ-1, ki določa, da zaprta pogodba o dobavi pomeni pravni posel med člani bilančne sheme trga z električno energijo, pri katerem je količina dobavljene elektrike v relevantnem časovnem obdobju določena za vsak obračunski interval in ugotovitvijo, da EZ-1 ne razlikuje med zaprtimi pogodbami, sklenjenimi znotraj Republike Slovenije in čezmejnimi pogodbami (razen če zakon tega izrecno ne predvideva), zato 98. člen EZ-1 velja tako za zaprte pogodbe, sklenjene znotraj RS kot za čezmejne pogodbe.

9Nadalje je sodišče ugotovilo, da so bili po Uredbi 8/09 zavezanci za financiranje dejavnosti gospodarske javne službe organiziranja trga z električno energijo le člani bilančne sheme za evidentiranje zaprtih pogodb za uporabo čezmejnih prenosnih zmogljivosti (ne pa člani bilančne sheme za dobavo električne energije znotraj RS). Iz tega je zaključilo, da je EZ-1 v primerjavi z Uredbo 8/09 razširil krog zavezancev za financiranje dejavnosti gospodarske javne službe, vendar je hkrati tudi izvzel določene izvajalce gospodarskih javnih služb, med katerimi je tudi tožena stranka. Ker je treba Uredbo 8/09 interpretirati v duhu določil novega EZ, torej tako, da ta ne bo v nasprotju z zakonskimi določili, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka k plačilu vtoževanega zneska ni zavezana.

10Pritožnica uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje navedlo, da prispevka po EZ-1 in Uredbi 8/09 nista identična, medtem ko je v 14. točki navedlo, da je tožeča stranka sicer lahko zaračunavala isti prispevek še naprej skladno z Uredbo 8/09, vendar ob upoštevanju določil EZ-1. Če ne gre za identiteto med obema prispevkoma, je po mnenju pritožnice jasno, da se oprostitev, ki med drugim velja za toženo stranko, ne more raztezati tudi na plačilo prispevka na podlagi plačil članov bilančne sheme za evidentiranje zaprtih pogodb za uporabo čezmejnih prenosnih zmogljivosti.

11Vendar pritožbene trditve, da bi si bili odločilni razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč v 14. točki obrazložitve navedlo, da se do sprejetja nove uredbe višina plačil lahko zaračunava še naprej v skladu z Uredbo, vendar je jasno poudarilo, da le ob upoštevanju določil EZ-1, kar pomeni, da se lahko zaračunava članom bilančne sheme za evidentiranje zaprtih pogodb za uporabo čezmejnih prenosnih zmogljivosti, vendar ne izvajalcem gospodarske javne službe, ki opravljajo dejavnost sistemskega operaterja, distribucijskega operaterja, operaterja trga z elektriko ter energetske borze. V takih razlogih sodbe ni nobenega nasprotja, pritožnica pa niti ne trdi, da je tožena stranka edini tak član bilančne sheme in da gre pri pogoju iz Uredbe 8/09 lahko le za toženo stranko.

12V zvezi z nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ne konkretizira, katera dejstva bi bila v postopku napačno oziroma zmotno ugotovljena. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zaračunala toženi stranki plačilo za evidentiranje zaprtih pogodb iz druge alineje prvega odstavka 98. člen EZ-1 namreč predstavlja pravilno uporabo materialnega prava v tej zadevi, ne glede na to, da se tožeča stranka kot na podlago za zaračunavanja plačila sklicuje na drugo alinejo prvega odstavka 48. člena Uredbe 8/09. Tudi ta pritožbeni razlog zato ni podan.

13V zvezi z napačno uporabo materialnega prava pritožnica trdi, da je določbo tretjega odstavka 98. člena EZ-1 potrebno upoštevati v celotnem kontekstu določbe 98. člena EZ-1 ter skupaj s 516. členom, po katerem Vlada RS sprejme Uredbo iz četrtega odstavka 98. člena tega zakona v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona. Vendar višje sodišče ugotavlja, da četrti odstavek 98. člena EZ-1 govori zgolj o višini virov financiranja iz prve in druge alineje prvega odstavka tega člena, ki jo določi Vlada RS, ne pa o podlagi za zaračunavanje. Ta je v zakonski in ne v podzakonski materiji. Kljub temu, da se višje sodišče na načelni ravni strinja s pritožbenimi trditvami, da se je s sprejemom novega energetskega zakona (EZ-1) financiranje iste gospodarske javne službe uredilo v zakonu in se je materija podzakonskega akta spremenila v zakonsko materijo, pa je prav to dejstvo tisto, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, ko je ocenjevalo skladnost Uredbe 8/09 z novo sprejetim zakonom. Besedilo Uredbe 8/09 namreč ni bilo dobesedno prenešeno v nov EZ-1, zato je s sprejemom EZ-1 postalo s slednjim neskladno. Napačno pa je razlogovanje tožene stranke, da se oprostitev nanaša točno na drugo alinejo prvega odstavka 98. člena EZ-1 in ne na plačila za evidentiranje zaprtih pogodb na splošno. Med zaprte pogodbe namreč sodijo tudi zaprte pogodbe z uporabo čezmejnih prenosnih zmogljivosti (prim. smiselno tretji odstavek 101. člena EZ-1).¹

14Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene trditve, da plačila med seboj niso identična, ker jih urejajo hierarhično različni pravni akti in je zato zakonodajalec v EZ-1 s prehodno določbo podaljšal uporabo Uredbe 8/09 v celoti. Kot že zgoraj pojasnjeno, tožeča stranka namreč trdi, da je vsebina podzakonskega akta postala zakonska materija, to v novem EZ-1 nikjer ni določeno. Pravila o koliziji pravnih aktov pa so bila v sodbi sodišča prve stopnje uporabljena pravilno, zato se tožeča stranka neutemeljeno zavzema za to, da se v primeru nasprotja med določbami EZ-1 in Uredbe 8/09 uporabljajo določila slednje. Že Ustava RS namreč v 153. členu določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo in z zakoni in ne obratno.

15Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

16Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Ta govori o tem, da se pri operaterju trga količinsko in terminsko evidentirajo vse sklenjene zaprte pogodbe, potrebne za oskrbo z elektriko na celotnem območju Republike Slovenije, vključno z zaprtimi pogodbami z uporabo čezmejnih prenosnih zmogljivosti, najmanj enkrat dnevno za naslednji dan.