VSRS Sodba II Ips 152/2011

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh povrniti prvemu tožencu njegove revizijske stroške v znesku 850,99 EUR.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti ter odločilo še o pravdnih stroških. Obrazložilo je, da skupno premoženje tožnika in zapustnice predstavljajo njuna skupna vlaganja v času trajanja zunajzakonske skupnosti v posebno premoženje zapustnice ? njene (so)lastne nepremičnine. Če je tako nastalo premoženje po obsegu takšno, da pomeni bistveno povečanje dosedanjega premoženja, ga sodišče lahko obravnava kot skupno premoženje. V tem primeru je pomemben prispevek vsakega partnerja. Za ugoditev stvarno pravnemu zahtevku bi moral tožnik zatrjevati vrednost posebnega premoženja pred vlaganji, vrednost adaptacije oziroma povečane vrednosti nepremičnin in tožnikov delež pri njej. Če bi ta delež znašal najmanj polovico vrednosti vlaganj, bi tožnik lahko uveljavljal ustrezen lastniški delež. Iz enakih razlogov pa je nesklepčen tudi podredni zahtevek.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da v celoti sledi sodišču prve stopnje. Ponovilo je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik navesti, kolikšna je bila vrednost zapustničinega posebnega premoženja pred nastankom zunajzakonske skupnosti ter koliko se je njegova vrednost povečala zaradi fizičnega dela in plačil po osnovanju zunajzakonske skupnosti. Šele na podlagi navedenih dejstev bi sodišče lahko ugotovilo, kolikšen je tožnikov delež na skupnem premoženju v obliki povečanja vrednosti zapustničinega posebnega premoženja zaradi vlaganj in odločilo, ali mu pripadajo vtoževani solastniški deleži ali pa ima zgolj pravico do denarne terjatve. Trditve, ki jih je tožnik podal v zvezi s svojimi vlaganji, so povsem pavšalne, zato sta tako primarni kot podredni zahtevek nesklepčna.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka.

Predlaga, da se reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, na tiste, na katere pa je odgovorilo, pa je odgovorilo pavšalno, nerazumljivo, protispisno in samo s sabo v nasprotju. Tako ni odgovorilo oziroma je odgovorilo neobrazloženo na naslednje pritožbene navedbe: (1) da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenih dokazov oziroma je določene dokaze zavrnilo, čeprav jih je predhodno dopustilo; (2) da so bile ob upoštevanju odločitve v zadevi III Ips 431/06 storjene bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP); na navedeno je sodišče druge stopnje odgovorilo, da tožnik ni pravočasno grajal procesnih kršitev; (3) da sta nižji sodišči zmotno zaključili, da je tožba nesklepčna; sodišče druge stopnje je tožniku s tem v zvezi očitalo, da so njegove navedbe pavšalne, ni pa navedlo, kaj šteje za njegove pavšalne navedbe oziroma ni povedalo, katerih dejstev tožnik ni navedel; (4) da so bile storjene kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; na navedeno je sodišče druge stopnje odgovorilo, da gre za pavšalne očitke. Napačen je materialno pravni zaključek, da trditvena podlaga ni bila zadostna, saj je tožnik svoje navedbe argumentiral, priložil izvedensko mnenje in predlagal izvedbo številnih dokazov. Sodišče pa je zavrnilo dokaz z izvedencem in druge dokaze, nekatere dokaze pa je izvedlo, a jih kljub temu ni upoštevalo. Sodišče druge stopnje zmotno v istem kontekstu govori o nesklepčnosti in neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje, če je menilo, da je tožba nesklepčna, dati tožniku tožbo v popravo. Sodišče ni razumelo, da tožnik s tožbo uveljavlja tudi vlaganja v nepremičnino v lasti prvega toženca. Na premoženju prvega toženca in zapustnice je zaradi vlaganj tožnika nastalo skupno premoženje vseh treh, ki ima stvarno pravno podlago (II Ips 305/96), zato je očitek sodišča prve stopnje, da toženec nima stvarno pravnega zahtevka, zmoten. Ker sodišči nista upoštevali odločitve v navedenem judikatu, sta s tem tožniku kršili ustavni pravici o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS)) in pravico do sodnega varstva (23. člen URS). Pritožnik bi s pričami, ki jih je predlagal, dokazal, da mu je zapustnica prepustila svoj celotni delež na skupnem premoženju. Nižji sodišči bi svojo odločitev morali opreti na pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

4Prvi toženec je vložil odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Neutemeljen je očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe.

Prvi odstavek 360. člena ZPP določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi zgolj pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, kar je sodišče druge stopnje storilo. Z standardom ustrezne in zadostne obrazloženosti ter pravilno je odgovorilo na vse tiste pritožbene razloge, za katere tožnik izrecno izpostavlja, da sodišče druge stopnje nanje ni odgovorilo oziroma ni obrazloženo odgovorilo. Prav tako ne drži, da je obrazložitev sodišča druge stopnje nerazumljiva, protispisna, sama s sabo v nasprotju, arbitrarna in pavšalna, tudi sicer pa je očitek s tem v zvezi povsem nekonkretiziran.

7Pravilna je revizijska navedba, da nižji sodišči nista navedli materialno pravne podlage odločitve, ne drži pa, da sta nižji sodišči že na načelni ravni zavrnili stvarnopravni zahtevek, ampak sta ga zavrnili zaradi nesklepčnosti. Zatrjevana vlaganja so bila opravljena delno v času, ko so se uporabljala pravna pravila ODZ (paragrafi od 417 do 419) in delno v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR; členi od 24 do 26). Sodna praksa je poenotila materialno pravno podlago po ODZ in ZTLR v zvezi s pridobitvijo solastniškega deleža z vlaganji v tujo nepremičnino, če je nastala nova stvar.(1) V skladu z ZTLR in ODZ so imela skupna vlaganja v posebno premoženje enega zakonca oziroma nasploh vlaganja v tujo nepremičnino, tudi če ne gre za premoženjska razmerja med zakonci, stvarnopravne posledice le, če so dela spremenila stanje in vrednost nepremičnin v tolikšni meri, da je bilo mogoče nepremičnino šteti za novo stvar oziroma je prišlo do spremembe identitete stvari.(2) Da bi lahko sodišče presojalo morebitno utemeljenost zahtevka po tej podlagi, bi moral tožnik zatrjevati, da je zaradi navedenih vlaganj nastala nova stvar(3) oziroma v čem se je spremenilo stanje nepremičnin, iz česar bi izhajalo, da se je spremenila njihova identiteta (to je tožnik zadostno navajal šele s pripravljalno vlogo z 2. 12. 2009, kar je prepozno, saj gre za navedbe po prvem naroku za glavno obravnavo, tožnik pa tudi ni ne zatrjeval in ne izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel podati že na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP)), in za koliko se je spremenila vrednost nepremičnine.

Ker tožnik navedenih pravno relevantnih dejstev ni zatrjeval, je njegov primarni tožbeni zahtevek nesklepčen.

8Če vlaganja ne zadostijo opisanim kriterijem v prejšnjem odstavku, je večinsko stališče sodne prakse in teorije, da pripada zakoncu, ki je vlagal v nepremičnino drugega zakonca, obligacijskopravna pravica, zahtevati povračilo denarne vrednosti svojega prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja drugega zakonca. Tudi v tem primeru gre za stvarnopravni spor. Če zakonec zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, dejansko zahteva že delitev dela skupnega premoženja (to je terjatve do posebnega premoženja drugega zakonca) v pravdi.(4) V primeru vlaganj v tujo nepremičnino, ko ne gre za premoženjska razmerja med zakoncema, pa gre za civilnopravni spor in se uporabijo določbe o neupravičeni obogatitvi. V obravnavanem primeru je nesklepčen tudi podredni denarni zahtevek, in sicer tako glede vlaganj v (so)lastne nepremičnine zapustnice kot v (so)lastne nepremičnine prvega toženca. Namreč tožnik je zatrjeval pet različnih vlaganj, po višini pa je ocenil zgolj skupno vrednost vseh vlaganj. Tožnik tako ni navedel denarne vrednosti posameznih povsem različnih vlaganj v različne nepremičnine oziroma ni navedel, za koliko se je povečala vrednost nepremičnin, v katere je vlagal. Tožbeni zahtevek, ki je nesklepčen, pa je posledično tudi neutemeljen, ker je nesklepčnost pojem materialnega prava.

9Tožnik nadalje zatrjuje, da bi z izvedbo dokazov (tudi dokaza z izvedencem) dopolnil pomanjkljivo trditveno podlago, vendar revizijsko sodišče opozarja, da se z dokazi zgolj ugotavljajo dejstva, ki so bila predhodno zatrjevana, ni pa dovoljeno z njimi nadomestiti trditev, ki niso bile podane. Zaradi ugotovljene nesklepčnosti je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokazov. Sodišče druge stopnje pa je na očitek glede neizvedbe dokazov tudi pravilno odgovorilo (glej zadnji odstavek na 6. strani in prvi odstavek na 7. strani). Dodatno je sicer sodišče druge stopnje napačno obrazložilo, da tožnik pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno grajal procesne kršitve zaradi neizvedbe dokazov (glej drugi odstavek na 4. strani). Ne glede na to pa je vsaj eden od razlogov pravilen, kar zadostuje. Zaradi ugotovljene nesklepčnosti pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo tudi dokazov, ki jih je sicer predhodno že izvedlo. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni izvedlo dokazov, čeprav jih je predhodno dopustilo, saj sodišče na podlagi četrtega odstavka 287. člena ZPP ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na zadevo II Ips 431/2006, v kateri je zavzeto stališče o tem, kdaj sodišče ne sme zavrniti predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja, kar je v konkretni zadevi zaradi nesklepčne tožbe povsem pravno nerelevantno, zato tudi sodišče druge stopnje ni bilo dolžno odgovoriti na to pritožbeno navedbo, saj ni bila odločilnega pomena.

10Neutemeljen je tudi tožnikov očitek, da bi ga sodišče zaradi nesklepčne tožbe moralo pozvati, da nesklepčnost odpravi. S tem očita sodišču prve stopnje opustitev oprave materialno procesnega vodstva, česar pa v pritožbi ni zatrjeval, zato ni izčrpal vseh pravnih sredstev in tega ne more prvič uveljavljati šele v reviziji. Poleg tega bi lahko šlo le za relativno bistveno kršitev določb postopka sodišča prve stopnje, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti in zaradi katere revizije ni dovoljeno vložiti (370. člen ZPP).

11Zaradi ugotovljene nesklepčnosti se vse druge revizijske navedbe (v zvezi z vlaganji v navedene nepremičnine in preživljanjem prvega toženca;

- da nižji sodišči nista razumeli, da tožnik uveljavlja tudi vlaganja v nepremičnine v solastni prvega toženca;

- da je na premoženju prvega toženca in zapustnice zaradi vlaganj tožnika nastalo skupno premoženje vseh treh, ki ima stvarno pravno podlago, pri čemer se sklicuje na II Ips 305/96; da tožnik zaradi neizvedbe dokazov ni mogel dokazati vsebinske utemeljenosti zahtevka; itd.)

pokažejo kot nepomembne.

Ker torej tudi upoštevanje stališč v zadevi II Ips 305/96 ne more pripeljati do drugačne odločitve, tudi ne drži, da sta bili tožniku kršeni ustavni pravici o enakem varstvu pravic (22. člen URS) in pravica do sodnega varstva (23. člen URS).

12Navedba, da bi tožnik s pričami, ki jih je predlagal, dokazal, da mu je zapustnica prepustila svoj celotni delež na skupnem premoženju in druge revizijske navedbe v zvezi z vlaganji v navedene nepremičnine, so nova dejstva, saj jih tožnik pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno zatrjeval, šele v reviziji pa ni več dovoljeno zatrjevati novih dejstev (372. člen ZPP), v pritožbi pa le, če bi izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnava oziroma do konca glavne obravnave, če bi bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP), česar pa tožnik ni izkazal, kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje (tretji odstavek na 7. strani).

13Uveljavljeni revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

14Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan prvemu tožencu povrniti njegove stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 850,99 EUR (prvemu tožencu pripada nagrada za izredno pravno sredstvo (1.500 točk), materialni stroški 3 %, 20 % DDV). Tožnik je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 403/1995, II Ips 720/2008, II Ips 105/1995.

Op. št. (2): II Ips 905/2008; Z. Strajnar, Nekateri problemi v zvezi z uveljavljanem deleža na skupnem premoženju, Pravosodni bilten št. 1/2004, str. 56; J. Hudej, I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik št. 11-12, Ljubljana 2010, str. 764.

Op. št. (3): Primerjaj II Ips 965/2008.

Op. št. (4): J. Hudej, I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik št. 11-12, Ljubljana 2010, str. 764.