VSRS Sklep III Ips 15/2016

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka (d. o. o.) v tej zadevi vtožuje plačilo odškodnine od tožene stranke (občine). Očita ji, da je sprejela nezakonit občinski Odlok iz leta 2000 in Odlok o spremembah iz leta 2004 o prepovedi gradnje na tožničini nepremičnini, nato pa ga "vzdrževala v veljavi" oziroma "izvrševala", čeprav je ukrep iz Odloka glede na zakonsko ureditev že prenehal veljati oziroma bi moral prenehati veljati. Zaradi tega naj ne bi prišlo do sklenitve pogodbe o prodaji tožničine nepremičnine na podlagi že sklenjene predpogodbe oziroma naj bi tožeča stranka pri kasnejši prodaji drugemu kupcu dosegla nižjo ceno. Škodo naj bi predstavlja razlika med pred pravdo ocenjeno tržno vrednostjo nepremičnine na dan 1. 6. 2008 (3,061.000,00 EUR) in med dejansko prejeto kupnino po pogodbi z drugim kupcem (1,900.000,00 EUR) oziroma najmanj razlika med kupnino, ki bi jo tožeča stranka prejela na podlagi realizirane prodajne predpogodbe (3,030.000,00 EUR), in med že navedeno dejansko prejeto kupnino.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo 1,161.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi ugodilo. Presodilo je, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Zaključilo je, da je bilo ravnanje organov tožene stranke protipravno, ker so neupravičeno vzdrževali Odlok v veljavi, čeprav so ukrepi iz Odloka upoštevaje jasno določbo 84. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) ex lege prenehali veljati 1. 1. 2007 (4 leta po uveljavitvi ZUreP-1). Zaradi tega je bilo tožeči stranki onemogočeno doseganje poštene tržne vrednosti nepremičnine ob njeni prodaji 31. 7. 2008.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 1,161.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi zavrnilo. Presodilo je, da ni podan element protipravnosti ravnanja (organov) tožene stranke. Zavzelo je stališče, da je 5. člen Odloka iz leta 2000 po svoji vsebini ustrezal 49. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), ki je urejal dopusten čas trajanja splošne prepovedi graditve. Nadalje je pojasnilo, da Odlok o spremembah iz leta 2004 ne vsebuje določbe o obdobju veljavnosti in torej izrecno ne podaljšuje veljavnosti Odloka iz leta 2000. Ne glede na (ne)pravilnost tolmačenja tožene stranke glede časovne veljavnosti Odloka, ki samo po sebi ni nelogično, toženi stranki po mnenju sodišča druge stopnje ni mogoče očitati arbitrarnega vztrajanja pri veljavnosti spornega Odloka; vprašanje veljavnosti Odloka ni tako enostavno oziroma zakonodaja v tej zvezi ni tako jasna in razumljiva, da bi omogočala zgolj eno razlago. Tožena stranka je po presoji sodišča druge stopnje podala tudi smiselno razlago glede potrebe, da se sporni Odlok ohrani v veljavi (če ne bi bilo spornega Odloka, ne bi bilo mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja zaradi odsotnosti prostorskega izvedbenega akta na relevantnem območju). Sodišče druge stopnje je prav tako presodilo, da ni podana vzročna zveza, ker tožeča stranka ni izkoristila ustreznih pravnih sredstev, ki so ji bila na razpolago za dosego želenega cilja, in sicer ji očita, da ni vložila tožbe za odpravo Odloka na upravno sodišče ter da ni vložila pravnega sredstva zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2008 o zavrnitvi soglasja za poseg na podlagi Odloka.

4Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

Ugotovljeno dejansko stanje

6Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

- Tožeča stranka je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 7. 9. 2005 od prodajalca C. d. o. o. kupila nepremičnino s parc. št. 124/12, k. o. X. (poslovna stavba in dvorišče) za kupnino 10,000.000,00 SIT (oziroma 41.729,26 EUR upoštevaje menjalno razmerje 239,64 SIT za 1 EUR) in 200.000,00 EUR.

- Tožeča stranka kot prodajalka je nato s kupcem L. za to nepremičnino sklenila prodajno predpogodbo z dne 23. 7. 2007. Dogovorjena je bila kupnina v višini 3,030.000,00 EUR. Dogovorjeno je bilo tudi, da predpogodba preneha veljati, če bi bil po preteku enoletnega obdobja od njene sklenitve Odlok iz leta 2000, ki je bil spremenjen z Odlokom o spremembah iz leta 2004, še vedno v veljavi.

- Tožeča stranka je dne 31. 7. 2008 nepremičnino na podlagi prodajne pogodbe št. 3 prodala kupcu R., d. o. o. za kupnino 2,280.000,00 EUR (brez 20 % DDV 1,900.000,00 EUR). V pogodbi je bilo zapisano, da kupec kupuje nepremičnino z namenom njene oddaje v finančni leasing prodajalcu.

- Odlok iz leta 2000 in Odlok o spremembah iz leta 2004 sta bila za sporno nepremičnino s parc. št. 124/12, k. o. X. navedena kot obstoječa oziroma veljavna v lokacijskih informacijah z dne 20. 12. 2004, 21. 1. 2005, 17. 8. 2006 in 11. 9. 2008 [ki jih je izdala tožena stranka (občina)].

- Tožeča stranka je glede spornosti časovne veljavnosti Odloka intervenirala pri toženi stranki z dopisom z dne 18. 6. 2008.

- Župan tožene stranke je z odločbo št. ... z dne 30. 6. 2008 tožeči stranki [na nepremičnini s parc. št. 124/12, k. o. X.] odrekel soglasje za poseg na podlagi [3. člena] Odloka. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. ... z dne 11. 8. 2008 odločbo župana tožene stranke z dne 30. 6. 2008 odpravilo po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi je Ministrstvo med drugim pojasnilo, da je Odlok iz leta 2000 prenehal veljati 19. 8. 2005 ter da soglasje na podlagi tega Odloka za izdajo gradbenega dovoljenja ni potrebno. Ob ponovnem odločanju o vlogi tožeče stranke je Urad za okolje in prostor tožene stranke z odločbo št. ... z dne 30. 9. 2008 ponovno odrekel soglasje za poseg na podlagi [3. člena] Odloka iz razloga, ker je šlo za poseg, ki presega dopustne pogoje (tožeča stranka je med drugim zahtevala gradnjo etažnosti K + P + 4 + M, medtem ko bi bila dopustna le etažnost P + 1 do P + 2). Tožeča stranka pravnega sredstva zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2008 ni vložila.

Vsebina Odloka in Odloka o spremembah

7Odlok o prepovedi delitve parcel, graditve in spremembe katastrske kulture zemljišča za severovzhodno območje mesta A. (zgoraj in v nadaljevanju Odlok ali Odlok iz leta 2000) je bil objavljen v Uradnih objavah Občine A., št. 15/2000 z dne 3. 8. 2000. V uvodu Odloka je bilo navedeno, da je bil sprejet (med drugim) na podlagi 49. in 49 a. člena ZUN.

8Odlok je v 1. členu do sprejema predvidenih prostorskih izvedbenih aktov razglasil med drugim splošno prepoved graditve. V 2. členu je določil, da prepoved velja tudi na [sporni] parc. št. 124/12, k. o. X. V 3. členu je določil dopustne posege. Prvi odstavek 5. člena Odloka se je glasil: "Odlok velja za prehodno obdobje do sprejema in izvedbe ustreznega prostorskega akta, vendar največ za srednjeročno obdobje." Drugi odstavek 5. člena Odloka se je glasil: "Ta odlok začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnih objavah Občine A."

9Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prepovedi delitve parcel, graditve in spremembe katastrske kulture zemljišča za severovzhodno območje mesta A. (zgoraj in v nadaljevanju Odlok o spremembah ali Odlok o spremembah iz leta 2004) je bil objavljen v Uradnih objavah Občine A., št. 18/2004 z dne 5. 8. 2004. V uvodu Odloka o spremembah je bilo navedeno, da je bil sprejet (med drugim) na podlagi 83. člena ZUreP-1.

10Odlok o spremembah je v 1. členu določil, da spreminja in dopolnjuje Odlok iz leta 2000. V 2. členu je spremenil in dopolnil 3. člen Odloka iz leta 2000 glede dopustnih posegov. 3. člen Odloka o spremembah se je glasil: "Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnih objavah občine A."

Revizijske navedbe

11Tožeča stranka v reviziji sodišču druge stopnje očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava glede presoje protipravnosti in vzročne zveze. Meni, da je bilo izvrševanje začasnega ukrepa prepovedi gradnje v času, ko je bila lastnica nepremičnine tožnica, protipravno tako upoštevaje določbe ZUN kot tudi upoštevaje določbe ZUreP-1. Glede vzročne zveze nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da naj bi morala za odpravo Odloka vložiti tožbo na upravno sodišče.

Presoja utemeljenosti revizije

12Revizija je utemeljena.

13V skladu z določbo 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Za obstoj odškodninske odgovornosti po tej določbi URS morajo biti upoštevaje splošno ureditev po Obligacijskem zakoniku (OZ) kumulativno podane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost).

14Tudi na revizijski stopnji ostaja sporno vprašanje protipravnosti ravnanja tožene stranke (občine), ki naj bi bilo v sprejemu oziroma uporabi Odloka (oziroma Odloka o spremembah), s katerim je bila razglašena splošna prepoved graditve na tožničini nepremičnini s parc. št. 124/12, k. o. X. Tožena stranka je sprejela Odlok, ki naj bi bil z vidika časovne veljavnosti Odloka (oziroma z vidika časovne veljavnosti ukrepa prepovedi gradnje) nezakonit, oziroma je Odlok uporabljala (oziroma ukrep prepovedi gradnje izvajala), čeprav je Odlok glede na zakonsko ureditev prenehal veljati oziroma bi moral prenehati veljati.

15Sodišče druge stopnje je ob presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke upoštevalo, da je bil poleg Odloka iz leta 2000 sprejet tudi Odlok o spremembah iz leta 2004 ter da je bila ob sprejemu enega in drugega v veljavi različna zakonodaja. V času sprejema Odloka iz leta 2000 je bila splošna prepoved graditve urejena v 49. in 49a. členu ZUN, medtem ko je bil od 1. 1. 2003, torej tudi v času sprejema Odloka o spremembah iz leta 2004, začasen ukrep prepovedi izvajanja gradenj¹ urejen v 81. - 84. členu ZUreP-1. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje pojasnilo, da je treba izhajati iz (vsakokrat) veljavne zakonodaje s področja t. i. začasnih ukrepov (13. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). To pojasnilo ni v nasprotju z nadaljnjo obrazložitvijo, da je po stališču sodišča druge stopnje treba glede veljavnosti spornega Odloka iz leta 2000 upoštevati določila ZUN tudi v obdobju po prenehanju veljavnosti slednjega, saj je sodišče druge stopnje takšno stališče pojasnilo z okoliščino, da ZUreP-1 v prehodnih in končnih določbah ni določil vpliva njegovega sprejema na ukrepe, sprejete na podlagi [prejšnje ureditve, torej na podlagi] 49. člena ZUN (15. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju obrazložilo tudi, kako naj bi po njegovem stališču določbe ZUreP-1 kot enega od vsakokrat veljavnih predpisov, ki jih je treba uporabiti, prišle v poštev kvečjemu za morebitne nove ukrepe iz Odloka o spremembah iz leta 2004 (predzadnja poved 15. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Glede na obrazloženo ni utemeljen revizijski očitek, da naj bi bila obrazložitev sodišča druge stopnje v tem delu v medsebojnem nasprotju in nepopolna (očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

16V zvezi z ravnanjem občinskega sveta tožene stranke ob sprejemu Odloka iz leta 2000 tožeča stranka sodišču druge stopnje očita, da naj se ne bi opredelilo do njenih navedb o tem, da naj bi se delavci tožene stranke zavedali, da zakonske norme uporabljajo napačno, kar konkretizira s sklicevanjem na tožbene navedbe na 9. strani tožbe, ki govorijo o tem, da naj bi zaposleni na občinski upravi tožene stranke [v postopku sprejemanja Odloka] namerno opustili opozorilo občinskemu svetu na nezakonitost predlagane ureditve. Revizijski očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Glede na to, da po presoji sodišča druge stopnje ravnanje občinskega sveta tožene stranke ob sprejemu Odloka iz leta 2000 z vidika ureditve časovne veljavnosti Odloka ni bilo protipravno (14. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), opozorilo občinske uprave tožene stranke niti ne bi bilo potrebno, zato opredelitev do očitkov o namerni opustitvi opozorila občinskemu svetu tožene stranke na nezakonitost predlagane ureditve ne bi bila odločilnega pomena za odločitev sodišča druge stopnje o pritožbi. Vrhovno sodišče pri tem še dodaja, da so tožbene navedbe na 9. strani tožbe deloma nejasne, saj tožeča stranka očitek namerne opustitve opozorila občinske uprave občinskemu svetu tožene stranke v postopku sprejemanja Odloka utemeljuje z opozorili tožeče stranke toženi stranki o nezakonitosti Odloka (konkretizirano se sklicuje na dopis tožeče stranke toženi stranki z dne 18. 6. 2008), ki glede na tožničin čas nakupa nepremičnine v letu 2005 s postopkom sprejemanja Odloka ne morejo biti v zvezi.

17Upoštevaje presojo sodišča druge stopnje, da ni bilo protipravno niti ravnanje občinskega sveta tožene stranke ob sprejemu Odloka o spremembah iz leta 2004 (konec 15. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), njegova opredelitev do tožbenih navedb v zvezi s svetovanjem strokovne službe tožene stranke občinskemu svetu glede sprejema Odloka o spremembah ne bi bila odločilnega pomena za odločitev o pritožbi, zato tožničin revizijski očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neopredelitve sodišča druge stopnje v tej smeri ni utemeljen.

18Sodišče druge stopnje je v povezavi z vprašanjem časovne veljavnosti Odloka (in Odloka o spremembah) presojalo protipravnost ravnanja tožene stranke z dveh vidikov, in sicer kot vprašanje protipravnosti ravnanja občinskega sveta tožene stranke ob sprejemu Odloka ter kot vprašanje protipravnosti ravnanja občinske uprave (in župana) tožene stranke pri uporabi Odloka.

19Glede ravnanja občinskega sveta tožene stranke ob sprejemu Odloka iz leta 2000 je sodišče druge stopnje (smiselno) pravilno presodilo, da protipravnost tožene stranke v tem delu ni podana (14. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče druge stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 49. člena ZUN, ki je veljala v času sprejemanja Odloka in je med drugim določala, da lahko občinska skupščina v skladu s srednjeročnim družbenim planom občine z odlokom razglasi splošno prepoved graditve na posameznih območjih, za katera se predvideva izdelava prostorskega izvedbenega načrta (prvi odstavek 49. člena ZUN) ter da splošna prepoved velja za čas, ki ga določi občinska skupščina, vendar ne more veljati dalj kot za tekoče srednjeročno plansko obdobje (drugi odstavek 49. člena ZUN). Občinski svet tožene stranke je na podlagi te določbe ZUN sprejel Odlok, ki je v svojem 5. členu določal, da "velja za prehodno obdobje do sprejema in izvedbe ustreznega prostorskega akta, vendar največ za srednjeročno obdobje." Upoštevaje trditve pravdnih strank v postopku in na njih temelječe dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da je občinski svet tožene stranke ob sprejemu Odloka iz leta 2000 z vidika časovne veljavnosti Odloka ravnal v skladu z določbami ZUN, zato mu protipravnega ravnanja ni mogoče očitati.

20Glede ravnanja občinskega sveta tožene stranke ob sprejemu Odloka o spremembah iz leta 2004 je sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da Odlok o spremembah ne vsebuje določbe o obdobju veljavnosti, torej izrecno tudi ne podaljšuje veljavnosti Odloka iz leta 2000. Drugačno revizijsko stališče tožeče stranke, da naj bi Odlok o spremembah iz leta 2004 podaljšal začasen ukrep iz leta 2000, nima opore v besedilu Odloka o spremembah iz leta 2004 (glej 10. točko obrazložitve zgoraj). Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da tudi ob sprejemu sprememb in dopolnitev Odloka v letu 2004 z vidika ureditve časovne veljavnosti Odloka ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja [občinskega sveta] tožene stranke (konec 15. točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

21Glede vprašanja protipravnosti ravnanja občinske uprave (in župana) tožene stranke pri uporabi Odloka, ki se je kazalo v navajanju Odloka v lokacijskih informacijah kot veljavne podlage za začasen ukrep prepovedi gradnje na nepremičnini s parc. št. 124/12, k. o. X., in v odločbah tožene stranke o zavrnitvi soglasja za poseg na tej nepremičnini na podlagi Odloka, pa je utemeljen tožničin revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je namreč zmotno presodilo, da vprašanje veljavnosti Odloka ni tako enostavno oziroma da zakonodaja v tej zvezi ni tako jasna in razumljiva, da bi omogočala zgolj eno razlago (17. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

22Občinski odlok, sprejet na podlagi zakona, velja, dokler ne poteče čas, za katerega je bil izdan² oziroma dokler ni na predpisan način (npr. izrecno z novim predpisom, z odločbo Ustavnega sodišča, s sodbo na podlagi četrtega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1) razveljavljen. V obravnavanem primeru je Odlok iz leta 2000, ki je bil sprejet na podlagi 49. in 49a. člena ZUN, že sam povedal, kdaj se izteka njegova veljavnost (in s tem veljavnost začasnega ukrepa prepovedi gradnje) s tem, ko je v 5. členu določil, da "Odlok velja za prehodno obdobje do sprejema in izvedbe ustreznega prostorskega akta, vendar največ za srednjeročno obdobje."Da je bil ZUN, skupaj z nekaterimi drugimi zakoni s področja urejanja prostora, vpet v sistem družbenega planiranja, izhaja med drugim iz določb samega ZUN, iz zakonodajnega gradiva - predloga ZUreP-1,³ ki je nasledil ZUN, in iz osnovne literature s področja urejanja prostora.⁴ Glede na to bi moralo biti toženi stranki oziroma njeni občinski upravi (in županu) še toliko bolj povsem jasno, da je srednjeročno obdobje iz 5. člena Odloka v zvezi s srednjeročnim planskim obdobjem iz drugega odstavka 49. člena ZUN obdobje petih let, kot je to ob uveljavitvi ZUN nedvoumno določala določba prvega odstavka 20. člena Zakona o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu SR Slovenije. Glede na jasno določbo 5. člena Odloka, ki je bil sprejet na podlagi ZUN, in glede na jasno dolžino srednjeročnega (planskega) obdobja, ni moglo biti nobenega dvoma, da je Odlok (in s tem začasen ukrep prepovedi gradnje) upoštevaje določbo 5. člena Odloka veljal od 18. 8. 2000 do 18. 8. 2005.

23Kot je bilo pojasnjeno že v 20. točki obrazložitve zgoraj, v tako določeno časovno veljavnost Odloka iz leta 2000 kasnejši Odlok o spremembah iz leta 2004 ni posegel. Jasno je, da besedilo Odloka o spremembah iz leta 2004 ne vsebuje nobene določbe v zvezi z obdobjem veljavnosti Odloka iz leta 2000. Prav tako je tudi jasno, da ZUreP-1, ki je začel veljati s 1. 1. 2003, v prehodnih in končnih določbah ni določil vpliva svoje uveljavitve na odloke o začasnih ukrepih, sprejete na podlagi prej veljavnega ZUN, kar pomeni, da v njihovo časovno veljavnost ni posegel.

24Povsem drugo in za razrešitev obravnavanega primera nerelevantno vprašanje pa je, ali bi bilo treba tudi po 1. 1. 2003 presojati, ali je Odlok, vključno z določbo o njegovi časovni veljavnosti, skladen z ZUN (tako sodišče druge stopnje), ali pa bi bilo treba nasprotno po 1. 1. 2003 presojati skladnost njegove vsebine z določbami ZUreP-1 (tako tožeča stranka v reviziji). Vrhovnemu sodišču se do tega vprašanja ni treba opredeliti, kajti tudi če bi bilo po 1. 1. 2003 treba presojati skladnost Odloka z določbami ZUreP-1 in tudi če bi se izkazalo, da je bila določba Odloka o njegovi časovni veljavnosti v nasprotju z novo ureditvijo po ZUreP-1, ostaja jasno dejstvo, da je Odlok kot tak prenehal veljati 19. 8. 2005. Tožena stranka od tega datuma dalje zagotovo ni več imela podlage, da je v lokacijskih informacijah z dne 17. 8. 2006 in 11. 9. 2008 za nepremičnino s parc. št. 124/12, k. o. X., navajala Odlok iz leta 2000 kot veljaven odlok o začasnem ukrepu prepovedi gradnje. Prav tako od tega datuma dalje zagotovo ni več imela podlage, da bi vlogo tožeče stranke za izdajo soglasja za poseg na podlagi 3. člena Odloka presojala vsebinsko in svoje soglasje odrekla. Tožena stranka je tako ravnala v nasprotju z jasno ureditvijo časovne veljavnosti Odloka in s tem protipravno.

25Vrhovno sodišče pri tem pojasnjuje, da zmotna razlaga tožene stranke, da naj bi bilo srednjeročno obdobje vezano na veljavnost srednjeročnega družbenega plana (konkretno na veljavnost srednjeročnega družbenega plana občine A. za obdobje 1986 - 1990), nima podlage niti v besedilu jasne določbe 5. člena Odloka niti ne upošteva okoliščine, da ZUreP-1 nima določbe, s katero bi posegel v veljavnost odlokov o začasnih ukrepih, sprejetih na podlagi prej veljavnega ZUN. Drži, da je bila (po prenehanju veljavnosti Zakona o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu SR Slovenije) veljavnost prostorskih sestavin družbenih planov občin z zakoni na področju urejanja prostora vedno znova podaljšana,⁵ vendar pa je jasno, da zakonsko podaljšanje veljavnosti družbenega plana občine ne pomeni podaljšanja srednjeročnega obdobja. Srednjeročno (plansko) obdobje, na dolžino katerega je vezana veljavnost Odloka, v vsakem primeru traja pet let.

26Sodišče druge stopnje je presojalo tudi vprašanje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo.

27Glede ravnanja tožene stranke pri uporabi Odloka, ki se je kazalo v odločbah tožene stranke o zavrnitvi soglasja za poseg na tožničini nepremičnini na podlagi Odloka, tožeča stranka v reviziji ne nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da [v zvezi s tem ravnanjem] vzročna zveza ni podana, ker tožeča stranka ni niti s pritožbo izpodbijala odločbe tožene stranke z dne 30. 9. 2008.

28V preostalem delu (smiselno torej glede ravnanja tožene stranke pri uporabi Odloka, ki se je kazalo v navajanju Odloka v lokacijskih informacijah kot veljavne podlage za začasen ukrep prepovedi gradnje na tožničini nepremičnini) pa tožeča stranka utemeljeno nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da je bila vzročna zveza pretrgana zato, ker tožeča stranka ni izkoristila pravnega sredstva, konkretno ker ni vložila tožbe za [odločanje o zakonitosti Odloka⁶ oziroma za] njegovo odpravo na upravno sodišče. Ker je Odlok prenehal veljati 19. 8. 2005 (glej 22. in 23. točko obrazložitve zgoraj), tožeči stranki Odloka ni bilo treba izpodbijati.

29Glede na obrazloženo je tožena stranka ravnala protipravno (med drugim) s tem, ko je v lokacijskih informacijah z dne 17. 8. 2006 in 11. 9. 2008 navajala Odlok kot veljavno podlago za začasen ukrep prepovedi gradnje na nepremičnini s parc. št. 124/12, k. o. X., vzročna zveza v zvezi s tem protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo pa zaradi nevložitve tožbe za odpravo Odloka pred upravnim sodiščem ni bila pretrgana.

Odločitev o reviziji

30S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na očitke, ki so bili odločilnega pomena za odločitev o reviziji.

31Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo in da je pritožba tožene stranka zato ostala neizčrpana, je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP, I. točka izreka).

32Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP (II. točka izreka).

¹ Vrhovno sodišče zgoraj in v nadaljevanju uporablja tudi izraz (začasen) ukrep prepovedi gradnje oziroma začasen ukrep tako za splošno prepoved graditve po ZUN kot tudi za začasen ukrep prepovedi izvajanja gradenj po ZUreP-1.
² Prim. določbo 49. člena ZUN ("Splošna prepoved ... velja za čas, ki ga določi občinska skupščina ..."?) oziroma določbo 82. člena ZUreP-1 ("... občinski odlok o začasnih ukrepih vsebuje zlasti ... čas veljavnosti začasnih ukrepov ...").
³ Poročevalec DZ, št. 102/2001, z dne 31. 12. 2001, str. 69.
⁴ Glej npr. Urejanje prostora, graditev objektov z uvodnimi pojasnili, UL RS, Ljubljana, 2003, str. 19; Urejanje prostora in graditev objektov, UL RS, Ljubljana, 2003, str. 12.
⁵ Glej 1. člen Zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (ZPUP), 171. člen ZUreP-1, 96. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt).
⁶ Četrti odstavek 5. člena ZUS-1 oziroma četrti odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).