VSRS Sodba II Ips 292/2015

Revizija se zavrne.

1Tožnik si je 10. 1. 2005 huje poškodoval nogo pri padcu z višine. Sledil je niz medicinskih posegov, ob katerih je prišlo do bakterijskega vnetja kosti, kar je nazadnje privedlo do amputacije leve noge (januarja 2012). Bolnišnici A. očita malomarno zdravljenje ter zahteva plačilo odškodnine.

2Sodišče prve stopnje je očitke o strokovno neustreznem zdravljenju dokazno preizkusilo s tremi izvedenskimi mnenji. Vsak očitek je obravnavalo posebej in pri vsakem zavrnilo tožnikovo tezo o nestrokovnem zdravljenju. Bistvena ugotovitev je, da ima vsak človek na koži bakterijsko floro. Pri operacijah se določeno število bakterij vselej zanese v operacijsko polje. Tveganje za okužbo je pri visokoenergetskih poškodbah goleni še posebej visoko. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je to enkrat med zdravljenjem zgodilo tudi pri tožniku kljub skrbnemu ravnanju zdravstvenega osebja. Tožbeni zahtevek je zato zavrnilo.

3Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik. Trdi, da je odločitev ozkogledna, saj je sodišče ugotavljalo odgovornost "izključno z vidika konkretno podane trditvene podlage tožnika." S tem v bistvu meri na drugače razporejeno trditveno breme pri medicinskih napakah.

Podaja očitek bistvene kršitve postopka, ker sodišče v postopek ni pritegnilo še enega izvedenca, tokrat iz tujine.

Ponavlja očitek, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo predlogu tožnika za soočenje izvedencev. Pritožbeno sodišče naj se do tega očitka ne bi opredelilo.

Ponavlja očitek procesne kršitve, ker je sodišče sodbo oprlo na mnenje izvedenca F., čeprav se je izkazalo, da je ta cenzor tožene stranke.

Izdatno se opira na mnenje izvedenca D. ter sodišču očita, da se je zadovoljilo z njegovo končno oceno, da ravnanje ni bilo nestrokovno, čeprav njegove poprejšnje izjave utemeljujejo drugačen sklep. S tem mu je, trdi revident, prepustilo vlogo sodnika.

Vse ostalo, kar navaja, sega v sfero dejanskega stanja.

5Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo. V postopku z njim so lahko predmet preizkusa le pravna vprašanja, katerih obseg je zamejen z določbo 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter jih mora revident izrecno uveljavljati. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je razprava o dejanskih vprašanjih v revizijskem postopku izključena.

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da se revident s svojimi navedbami nenehno giblje prav na mejah nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na navedbe dejanske narave zato Vrhovno sodišče ne bo odgovarjalo. Na bolj ali manj vse revizijske očitke pravne narave pa je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, zato je tudi odgovor Vrhovnega sodišča nanje lahko ustrezno krajši.

9Revidentovo prizadevanje za drugačno razporeditev trditvenega bremena je neresno. Sodišče je namreč polno vsebinsko ugotavljalo (skupaj z izvedenci raziskovalo), kaj se je med zdravljenjem dogajalo in ali je zdravstveno osebje pri čem ravnalo neskrbno, nestrokovno in/ali malomarno.

10Odgovor pritožbenega sodišča na tožnikove navedbe glede nepristranskosti izvedenca F. je po presoji Vrhovnega sodišča zadovoljiv. Izvedenec je pač bil postavljen, dokaz izveden. Tega po tem, ko se je izkazalo, da gre za cenzorja tožene stranke, več ni bilo mogoče spremeniti. Kar je bilo mogoče storiti po tem, je bila postavitev novega izvedenca, da bi se odpravil morebiten dvom glede spoštovanja načela nepristranskosti. To je sodišče tudi storilo. Še več: to je storilo celo dvakrat. Prav to je nato sodišču tudi omogočilo, da se je v okviru dokazne ocene drugega izvedenskega mnenja (izvedenca D.) sklicevalo na tretje, neoporečno izvedensko mnenje (komisije pri MF UL). Stališče pritožbenega sodišča je, da pritožnik ni z ničemer pojasnil, kako bi neupoštevanje tega mnenja kakorkoli vplivalo na drugačne zaključke oziroma drugačno končno odločitev sodišča prve stopnje v konkretni zadevi. Teh razlogov revident ne napada, marveč ponavlja isto kot v pritožbi.

11Tudi revizijski očitek, da ni pojasnjeno, zakaj ni bilo opravljeno soočenje, je ponovitev pritožbenega očitka. Bistvo odgovora pritožbenega sodišča je bilo, da tožnikov dokazni predlog ni bil z ničemer obrazložen (4. stran izpodbijane sodbe). Tudi tega odgovora pritožbenega sodišča revident ne problematizira, marveč vztraja pri enakem očitku, le da ga sedaj razširja še na pritožbeno sodišče, češ, da naj se do njega ne bi opredelilo. Kot je razvidno iz prej povedanega, je očitek pritožbenemu sodišču neutemeljen.

12Neutemeljeno pa je naposled tudi tožnikovo v reviziji ponovljeno prizadevanje, da bi moralo sodišče postaviti še četrtega izvedenca, tokrat iz tujine. Ta očitek je Vrhovno sodišče preizkusilo tudi z vidika stališča, da je razlog za postavitev drugega izvedenca lahko tudi določena stopnja znanstvenega tveganja¹ . Za presojo, ali je bil dokazni postopek za tožnika gnoseološko dovolj odprt, je pomembno, da niti posamezna strokovna stališča izvedenca D. (na katera se revident obširno sklicuje) v metodološki (8. člen ZPP) dokazni povezavi z izvedenskim mnenjem Komisije pri MF UL ne vzbujajo več resnega dvoma o (ne)obstoju dejstev, potrebnih za utemeljitev pravno relevantne vzročne zveze. V obravnavani zadevi ni niti ugotovitve o nestrokovnem ravnanju, kaj šele o tem, da bi bila nastala škoda lahko pravno relevantna posledica takšnega ravnanja. Izvedenec D. je sicer res povedal, da bi sam ravnal drugače ter med drugo operacijo odstranil osteosintetski material in napravil imobilizacijo zloma z zunanjim dodatnim fiksatorjem. A hkrati je dodal, da je operater ravnal v dobri veri, ker je skušal reševati koleno. Že sam je poudaril, da je šlo za komplikacijo, kjer je bilo treba izbrati eno izmed obeh možnosti, ne pa za strokovno napako. Neutemeljen je revidentov ponovljeni očitek, da mu je sodišče prepustilo vlogo sodnika, ker se je oprlo na njegovo sklepno stališče, da ni šlo za strokovno napako. To, da se je oprlo na takšno izvedenčevo oceno, je plod celovite ocene njegovega izvedenskega mnenja, ne pa zgolj ocene njegovih iz konteksta iztrganih izjav. Ko je nato sodišče takšno oceno preizkusilo še s tretjim izvedenskim mnenjem, se je ognilo razumni meri znanstvenega tveganja.

13Spoznavanje dejstev ima v sodnem postopku nujno svoje meje, ki so spoznavoslovno izražene v dokaznem standardu zanesljivosti (215. člen ZPP), ustavnopravno pa v zahtevi po izvedbi sodnega postopka brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave). Gre preprosto za vprašanje prave mere, ko se sprašujemo, ali bi bilo treba (vselej prisotni) znanstveni (strokovni) dvom odpravljati še z dodatnim izvedencem. Po presoji Vrhovnega sodišča je bila ta prava mera pred nižjima sodiščema, upoštevaje vse konkretne okoliščine dokaznega postopka, dosežena. Pravilno je zato stališče nižjih sodišč, da je zahteva po še dodatnem izvedencu v resnici zahteva po kopičenju izvedencev, k čemur Vrhovno sodišče še dodaja, da bi bila takšna zahteva v nasprotju s pravico iz 23. člena Ustave.

14Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

¹ Glej: J. Zobec v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str.503.