VSL Sodba in sklep II Cp 2757/2016

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. I in III) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se v zavrnilnem delu in odločitvi o stroških (tč. II in IV) sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo plačilo 23.375,16 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo, da je tožeči stranki dolžna posredovati sezname vseh uporabljenih avtorskih del s področja glasbe v letih 2008 in 2009 ter je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 497,43 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper tako sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, ki predlagata ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3Tožeča stranka v pritožbi zoper zavrnilni del poudarja, da bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati Tarifo iz leta 2007.

4Tožena stranka v pritožbi poudarja, da sta v določenih primerih stvarna in procesna legitimacija ločeni. Takšen primer je primer zastopanja kolektivnih organizacij, ko se uveljavljajo t. i. male avtorske pravice. To pomeni, da gre za prenos terjatve v izterjavo, s katero upnik pridobi procesno legitimacijo, ne pa tudi materialnopravne legitimacije. Tožeča stranka je kot mandatar procesno legitimirana za vložitev tožbe, vendar le, če bi zahtevala oz. dokazala, da izterjana sredstva pripadejo avtorju, ki ga zastopa. ZASP v drugem odstavku 151. č lena jasno razmejuje med procesno in stvarno legitimacijo. Avtor ostane imetnik avtorske pravice in kolektivni organizaciji preda le možnost za njeno uveljavljanje.

5Gre za indirektno zastopstvo. Drugačno pojmovanje bi bilo nelogično, saj avtor na kolektivno organizacijo ne prenese avtorske pravice, kolektivni organizaciji niti ne dopusti, da z njegovo pravico razpolaga. To izhaja tudi iz 8. alineje prvega odstavka 146. člena ZASP. Tožeča stranka ni aktivno stvarno legitimirana, saj krši določila ZASP glede aktivnosti, ki jih opravlja, glede predložitve računov avtorjem (za njihovo zastopanje) in zbranih denarnih sredstev ne nakazuje avtorjem. Izpostavlja sklep VS RS DoR 136/2012. Iz dovoljenja URSIL izhaja, da tožeča stranka nima sklenjenih pogodb s tujimi organizacijami, s katerimi bi zastopala tuje založnike v RS, torej ni aktivno legitimirana za zastopanje tujih imetnikov pravic pred slovenskimi sodišči. Tožeča stranka trditev tožene stranke iz vloge z dne 5. 3. 2014 ni prerekala, saj je izhajala iz stališča, da je aktivno legitimirana po samem zakonu. Stališče je v nasprotju s prakso VSL II Cp 1661/2013. Ker naslovno sodišče niti ni preverjalo, ali ima tožeča stranka sklenjene pogodbe s tujimi kolektivnimi organizacijami, je nemogoče trditi, da je avtomatično aktivno (stvarno) legitimirana. Opozarja, da sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa, s katerim bi zavrnilo dokazne predloge tožene stranke. Ker dokazni sklep ni bil sprejet, tožena stranka ni mogla uveljavljati kršitve iz 286.b člena ZPP, saj njeni dokazni predlogi niso bili nikoli zavrnjeni. Izhajajoč iz odločb ESČP, EKČP in prakse Ustavnega sodišča RS jasno izhaja, da ima vsakdo pravico do sodnega varstva, kar v konkretnem primeru pomeni ugotavljanje zakonitosti stališča tožene stranke o odsotnosti aktivne legitimacije tožeče stranke: Le-ta ne zastopa avtorjev, kot bi to morala skladno z dovoljenjem URSIL. Tožena stranka ne more plačevati nadomestila kolektivni organizaciji, če ne ve, ali ta dejansko zastopa imetnike malih avtorskih pravic. Pri tem je treba upoštevati sodbo I Cp 4009/2010, ki povzema stališče dr. Udeta. Sodišče se o trditvah in dokazih glede aktivne legitimacije ni opredelilo. Opredeliti bi se moralo do dokazov, katerih izvedbo je predlagala tožena stranka, ki izkazujejo, da tožena stranka ne opravlja dela skladno z dovoljenjem in kogentnimi določbami ZASP, oz. da zbranih sredstev ne razdeljuje med avtorje, temveč jih uporablja za druge nedovoljene aktivnosti.

6Glede višine nadomestila povzema določbo 156. člena ZASP in se sklicuje na sodbo sodišča EU C 395/87, ki je ugotovilo zlorabo prevladujočega položaja v primeru, če razlike tarif niso upravičene z objektivnimi razlikami, ki se nanašajo na situacije v državah članicah. Prav tako je sodišče EU v sodbi C-523/07 ugotovilo, da različno določanje nadomestila za zasebne in javne uporabnike s strani organizacije za upravljanje avtorskih pravic na področju glasbenih del pomeni zlorabo prevladujočega položaja, če za tako razlikovanje ni objektivnega razloga. Tarifa je bila sprejeta enostransko, zato ne more imeti učinka. Ob upoštevanju 157. člena ZASP je tožena stranka neupravičeno obogatena zgolj do 2,57 % njenih prihodkov iz radijske dejavnosti. Tožeča stranka teh navedb ni prerekala, zato gre za nesporno priznano dejstvo. Tožeča stranka teh navedb ni prerekala, zato gre za nesporno, priznano dejstvo. Tožeča stranka je vseskozi trdila, da je Tarifa 2007 zakonito sprejeta, ni pa se opredelila do navedb tožene stranke, da je znašala njena neupravičena obogatitev zgolj 2,57 % od njenih prihodkov iz radijske dejavnosti. Konkretno je bilo med strankama nesporno, da je tožena stranka uporabljala do 70 % avtorsko zaščitenih del v njenem programu. Tožeča stranka ni zatrjevala posebne zahtevnosti pri uveljavljanju pravic, kar pomeni, da je edini razlikovalni faktor primerljivost tarife (oziroma neupravičene obogatitve) s tujimi organizacijami. Izpostavlja, da se je po izdaji sodbe (15. 1. 2016) seznanila s sodno poravnavo, sklenjeno med tožečo stranko in javnim zavodom R. Iz sodne poravnave izhaja, da je javni zavod za leto 2014 plačal zgolj 1,37 % nadomestila, kar pomeni, da je takšna tudi obveznost tožene stranke. Takšno razlogovanje je skladno z odločbami VS RS II Ips 160/2011, C-523/07 in C 395/87.

7Obe stranki sta tudi odgovorili na pritožbi in predlagali zavrnitev pritožb in potrditev sodb v izpodbijanem delu.

8Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

O pritožbi tožene stranke:

9Tožeča stranka od tožene stranke, ki se profesionalno in v pridobitne namene ukvarja z radiofuzijo (radio) plačila avtorskega nadomestila za leti 2008 in 2009. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo 3,85 % od ugotovljenih prihodkov, določenih s pogodbo 2002.

10Obsežni pritožbeni očitki, s katerimi tožena stranka izpodbija obstoj stvarne legitimnosti tožeče stranke niso utemeljeni. Navedene očitke je sodišče prve stopnje izčrpno obravnavalo ter jih kot neutemeljene pravilno zavrnilo in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje v celoti na razloge izpodbijane sodbe. V konkretnem primeru se obravnava pravica radiofuznega oddajanja. V 1. točki prvega odstavka 147. člena ZASP je določeno obvezno kolektivno upravljanje v primeru priobčitve neodrskih glasbenih del javnosti (male pravice). Pooblastilo tožeče stranke za uveljavljanje teh pravic temelji na 1. točki prvega odstavka 147. člena ZASP, kar pomeni, da tožečo stranko kot kolektivno organizacijo za uveljavljanje malih glasbenih pravic pooblašča že zakon. Enak zaključek izhaja iz drugega odstavka 151. člena ZASP: dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu preneseno na kolektivno organizacijo avtor teh pravic ne more osebno upravljati. Ker je tožeča stranka na podlagi zakonskega določila pooblaščena za uveljavljanje malih avtorskih pravic se tožena stranka, ki je nesporno uporabljala avtorska dela, plačila svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na nepravilnosti v notranjem mandatnem razmerju med avtorji in kolektivno organizacijo (8. točka 146. člena ZASP) torej na razmerje, v katerem ni udeleženca.

11Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča DoR 136/2012 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 16612013. Na teh odločbah gradi očitke, da tožeča stranka ni avtomatično aktivna (stvarno) legitimirana, ker krši aktivnosti, ki jih opravlja, sodišče pa ni preverjalo, ali ima tožeča stranka sklenjene pogodbe s tujimi kolektivnimi organizacijami. Pritožbeno sodišče enako kot v sodbi VSL II Cp 2939/2015 z dne 3. 2. 2016 pojasnjuje, da navedeni primeri obravnavajo pravice, za katere zakon ne predvideva obveznega kolektivnega upravljanja. Ne gre za primere, ki bi bili primerljivi z obravnavanim. Navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za zastopanje tujih imetnikov pravic pred slovenskimi sodišči, ker s tujimi organizacijami ni sklenila pogodbe, niso utemeljene, saj repertoar tožeče stranke predstavljajo vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. To pomeni, da tudi tujci uživajo varstvo avtorske pravice po določbah ZASP (II Cp 1133/2012, II Cp 1356/2012). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo podanost temelja tožbenega zahtevka (81. člen ZASP, 198. člen OZ), saj je tožena stranka avtorsko varovana dela uporabljala brez dovoljenja tožeče stranke in zaradi tega tožeči stranki dolguje nadomestilo za neupravičeno uporabo avtorskih varovanih del najmanj v taki višini, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih prihodkov. Neutemeljena je pritožba tožene stranke tudi v delu, ko se upira tožbenemu zahtevku po višini in se tudi v tem delu pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na raz loge izpodbijane sodbe.

O pritožbi tožeče stranke

12Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 zavzelo stališče, da so razlogi za neuporabo tarife 2007 napačni, saj ni nobenega ustavnega ali zakonskega zadržka, da bi merila, na katerih temelji vsakokratna zahteva kolektivne organizacije, ne mogla biti predvidena že s splošnim aktom, kakršen je Tarifa 2007 (tč. 16 sklepa II Ips 325/2016).

13Sodišče prve stopnje je materialnopravno napačno odločilo, ko v konkretnem primeru pri odločanju ni uporabilo Tarife 2007.

14Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke v obsodilnem delu zavrniti, pritožbi tožeče stranke pa ugoditi in v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (člen 353 in 355/2 ZPP). V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, koliko z naša nadomestilo po Tarifi 2007 in tožeči stranki prisoditi še razliko od že prisojenega zneska.

15Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 ZPP.