VSL Sodba I Cp 463/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki 1.726,41 EUR s pripadki. Toženki stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov 962,56 EUR.

2Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja predvsem zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP. Sodišče je obrazložitev utemeljilo na napačni presoji izjave zaslišanih prič ter listinske dokumentacije, predvsem aneksom z dne 14. 1. 2014 in 9. 5. 2014. Med strankama ne obstaja nobeno pravno razmerje, dejanja tožeče stranke in A. d.o.o. pa so očitno zavestno neupravičeno oškodovanje tožene stranke. Terjatvi med toženo stranko in A. d.o.o. sta v celoti pobotani. Napačno ugotovljeno dejansko stanje terjatev, ki je prenesena na tožečo stranko, ne obstaja. Toženec in A. d.o.o. so 6. 11. 2012 res sklenili pogodbo o ustanovitvi služnosti in se dogovorili, da bo višina nadomestila, ki ga bo tožena stranka plačala, enaka znesku investicije tožene stranke v nepremičnino družbe A. d.o.o., to je izgradnjo podkonstrukcije in da se bodo nadomestila za služnost kot investicijo v zgradbo obračunala sočasno in sicer po zaključku izgradnje. Sočasno so nastale obveznosti v enaki višini, to je 211.000,00 EUR + DDV. Z aneksom 25. 7. 2013 sta se dogovorili, da se obračun opravi po pridobitvi uporabnega dovoljenja oz. primopredaji objekta. Uporabno dovoljenje še ni bilo pridobljeno in to je obveznost A. d.o.o. Tožena stranka pa je izvedla dela z izgradnjo nadstreška. Nato je bil res 14. 1. 2014 aneks, v katerem sta se stranki dogovorili, katera dela so še potrebna za dokončanje nadstreška. Vendar do zamude ni prišlo po krivdi tožene stranke. Prišlo je do zamude z dobavo materiala, ki sta ga dogovorila tožena in družba A. d.o.o., saj je zadnja vztrajala pri posebnem materialu za tesnjenje, ki ga dobavitelj ni pravočasno dobavil. Šlo je za neugodne vremenske razmere. Tožena je predložila dopis družbi A. 30. 3. 2014 dobavitelja. Po aneksu je bilo dogovorjeno, da tudi tožena stranka družbi A. d.o.o. izstavi račun za nadstrešek in da se faktura stornira le, ko bi lastnik po 1. 4. 2014 sam poskrbel za izvedbo preostalih del. Razlaga tožeče stranke, da se stornira faktura, če dela ne bi bila dokončana do 1. 4. 2014 za vrednost še ne izvedenih del, je v nasprotju z dogovorom med pogodbenima strankama. Tega sodišče ni ugotovilo. Dodatna zamuda torej ni zaradi tožene stranke, ampak zaradi razlogov, ki jih ona ni mogla pričakovati in ne odvrniti, to so vremenske razmere in nedobava materiala. Z aneksom 9. 5. 2014 je bilo dogovorjeno podaljšanje roka za izvedbo del in da bo možno stornirati račun tožene stranke za vrednost neizvedenih del. Pravna podlaga je torej odpadla z aneksom 9. 5. 2014, ko je bilo dogovorjeno, da oba medsebojno izstavljena računa ostaneta v veljavi. Tožena stranka je dokončala vsa dela, kot izhaja iz izpovedbe priče C. C. in Č. Č. To izhaja tudi iz dopisa družbe A. d.o.o. podizvajalcu tožene stranke, to je družbi B. d.o.o., kar je sodišče prezrlo. Tako te terjatve tožeče stranke ne obstajajo. Bremepis družbe A. d.o.o. toženi stranki dne 1. 10. 2014 v višini 91.022,76 EUR je neupravičen. Tožena stranka je poslala pisno zavrnitev. Dogovor o možnosti delne stornacije računa tožene stranke je bil nato razveljavljen z aneksom 9. 5. 1024, ko sta stranki preklicali dogovorjeno podlago za izstavitev bremepisa. To dejstvo je sodišče zmotno ugotovilo in nepravilno presodilo oba aneksa. S tem je storilo kršitev procesnih pravil, saj predlaganih dokazov ni izvedlo z mero skrbnosti, kot bi to moralo storiti. Priča C. C. je potrdila dejstvo, da je dela za izgradnjo nastreška v celoti izvedla tožena stranka in ne družba A. d.o.o., to pa izhaja tudi iz dopisa podizvajalcu. Tako je vse poravnano s pobotom. Pobot je izveden na podlagi pobotne izjave tožene stranke. Aneksi tega ne morejo spremeniti. Pobot izhaja iz saldokontov tožene stranke. Kasneje sklenjeni aneksi tega ne morejo spremeniti. Ne morejo oživeti obveznost, ki je zaradi pobotanja že prenehala. Ponovna vzpostavitev obveznosti iz obeh aneksov ne izhaja. Družba A. d.o.o. je sama potrdila, da je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti po pogodbi o ustanovitvi služnosti, kar izhaja iz priložene izjave. Pač pa družba A. d.o.o. ni pridobila uporabnega dovoljenja, čeprav razpolaga z vso potrebno dokumentacijo. Njena pasivnost ne more iti v breme toženi stranki. Sodba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, do katerega pa je sodišče prišlo na podlagi kršitev pravil postopka, saj ni izvedlo vseh dokazov. Uporabilo je dokaze tožeče stranke, dokaze tožene pa je prezrlo. Tožeča stranka in A. d.o.o. zlorabljata izvršilni postopek. Tožeča stranka je proti družbi A. d.o.o. vložila izvršbo le na terjatev, ki naj bi jo imela do nje. Ni pa jasno, kdo je tožečo obvestil o tej "terjatvi", kdo jo je napotil na izvršbo in da uporabi rubež te terjatve. Ni jasno, zakaj A. d.o.o. ni vložil ugovora. Verjetno se med seboj dogovarjata, da bi prišli do denarja tožene stranke. Med A. d.o.o. in toženo stranko je bilo dogovorjeno, da tudi tožena stranka izstavi račun za postavitev nadstreška in da se faktura stornira le v primeru, ko bi lastnik po 1. 4. 2014 sam poskrbel za izvedbo preostalih del. Do zamude je prišlo zaradi tožeče stranke. Pritožba ponavlja videnje obeh aneksov. Z aneksom 9. 5. 2015 je v celoti odpadla pravna podlaga za izstavljanje računov. Ne obstoji terjatev na podlagi računa, saj je prišlo do pobotanja. Tako družba A. d.o.o. do tožene stranke nima terjatev. Sodišče nepravilno presodi zamudo toženi stranki. Dejanski dogovor je bil, da tudi tožena stranka družbi A. d.o.o. izstavi račun za postavitev nadstreška in da se faktura stornira le, ko bi lastnik po 1. 4. 2014 sam poskrbel za izvedbo preostalih del. Sodišče je zmotno presodilo stroške tožeče stranke, saj je tožba in nagrada po tar. št. 19 in 18 Odvetniške tarife pri vrednosti spora 1.932,25 EUR 200 točk. Previsoko je tudi odmerjen narok za 100 točk. Enako za drugi narok.

3Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev. Tožena stranka ni dokončala podkonstrukcij in predala in ni izvedla niti nadstreška ter zato A. d.o.o. ni mogel zaprositi za obratovanje sončne elektrarne. Obširno opisuje potek dogodkov in dejansko stanje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v predmetni zadevi vrednost spornega predmeta 1.832,25 EUR, kar je pod 2.000,00 EUR in gre za spor majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje je z vabili med postopkom in s pravnim poukom na sodbi opozorilo pravdni stranki, da je sodbo mogoče izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP iz drugega odstavka 339. člena ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tako pritožbeno sodišče ne more upoštevati obširnih pritožbenih navedb, s katerim pritožnik izpodbija pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za navedbe iz odgovora na pritožbo, ki obširno pritrjuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

6Pač pa mora pritožbeno sodišče odgovoriti na v pritožbi uveljavljene bistvene kršitve določb ZPP in na očitek zmotne uporabe materialnega prava.

7Tožena stranka glede procesnih napak navaja, da je sodišče kršilo procesna pravila, saj "predlaganih dokazov ni izvedlo z mero skrbnosti, kot bi to bilo dolžno storiti". Pri tem ne pojasni, katere dokaze pri tem misli in kaj bi pomenila "ustrezna mera skrbnosti pri presoji". Vendar bi morala tudi pritožnica jasno povedati oz. substancirati, na katere dokaze meri. Nadalje v pritožbi glede procesnih kršitev še uveljavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo in presojo dokaze v korist tožeče stranke, prezrlo pa dokaze tožene stranke (oz. jih je navedlo nepopolno in nekritično). Pri tem substancira ta ugovor tako, da meni, da tožeča stranka in družba A. d.o.o. zlorabljajo izvršilni postopek in da ni jasno, kako je tožeča stranka izvedela za izvršbo na terjatev tožene stranke. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da bi šlo pri tem ugovoru lahko za smiselno očitano absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. Vendar tožena stranka ne pove, katerega dokaza sodišče ni izvedlo in kaj je od izvedenih dokazov tožene stranke naj bi bilo "nekritično in nepopolno". Opisi dejstev v zvezi s tem, da je tožeča stranka v tožbi uveljavljala, da je aktivno legitimirana na podlagi pravnomočnega izvršljiva sklepa Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 4. 11. 2014, v katerem je Okrajno sodišče v Novi Gorici sklenilo, da se zarubi terjatev po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25. 4. 2014, ki jo ima dolžnik A. d.o.o. do dolžnikovega dolžnika, to je tožene stranke, pa ne more biti očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ponovno gre za izpodbijanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navedbe o tem, da naj bi bilo "sumljivo", da je tožeča stranka izvedela za izvršilni postopek, pa v konkretnem primeru ne morejo biti pravno relevantne. Tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za kakšno goljufijo oz. protipravno pridobitev terjatve na podlagi 123. člena ZIZ.

8Pač pa je lahko pravno relevanten ugovor, da ni obstajala zarubljena in v tožnikovo izterjavo prenesena terjatev družbe A. d.o.o. do tožene stranke in sicer v času vročitve sklepa o rubežu terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil sklep toženi stranki o rubežu terjatve vročen 23. 5. 2014, sklep o prenosu terjatve pa je bil 7. 11. 2016. O tem bo govora v nadaljevanju.

9Tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko napiše, da je tožena stranka dokazala, da so bila vsa dela toženca do A. d.o.o. z izgradnjo nadstreška zaključena in sicer z dopisom te družbe podizvajalcu B. d.o.o. in je da sodišče to prezrlo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je edini dopis družbi B. d.o.o. v prilogah pod B4 in to je sodišče v dokaznem sklepu povzelo (stran 7 sodbe). Vendar zmotno meni, da v tem dopisu piše, kar navaja pritožba. V dopisu je druga vsebina (B4). Sodišče prve stopnje je zato očitno na podlagi drugih dokazov, ki so bili v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi, opravilo dokazno oceno. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje tudi na izpovedbo priče C. C. in Č. Č. Vendar je sodišče pravilno povzelo te izpovedbe oz. jih ocenilo. V pritožbi postavljena trditev, da je netočna obramba tožene stranke o tem, da so bila dela z izgradnjo zaključena in da to izhaja iz izpovedb teh dveh prič in dopis A. d.o.o. družbi B. d.o.o. Zato smiselno očitana kršitev ZPP ni podana. Pač pa gre za poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar je v sporu majhne vrednosti nedopustno.

10Ostane še odgovor na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno presojalo materialno pravo oz. predloženo pogodbo z aneksi in nato pobotni ugovor tožene stranke. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju ugotovljenih pravno relevantnih dejstev sklicuje na dejstva iz točke 11 obrazložitve sodbe. Tožena stranka se je tako po pogodbi zavezala zgraditi podkonstrukcijo za elektrarno skladno s projektom in ga predala družbi A. d.o.o. s tem, da je bilo dogovorjeno, da se formalno predajo opravi ob zaključku izgradnje elektrarne z izstavitvijo računa toženca družbi A. d.o.o. v višini 210.000,00 EUR in DDV. Nato sta pravdni stranki sklenili prvi aneks 15. 2. 2013, aneks št. 2, dne 4. 6. 2013 in dogovorili, da se namesto podkonstrukcij izvede nadstrešek in aneks 25. 7. 2013 o izgradnji nadstrešnice v skladu s pogodbo. Dogovorjeno je bilo, da se medsebojni obračun opravi po pridobitvi uporabnega dovoljenja. Nato pa je bil 14. 1. 2014 naslednji aneks, služnostna pravica je bila že vpisana v zemljiško knjigo in ugotovljeno je bilo, da je A. d.o.o. zaračunal nadomestilo za služnost 256.200,00 EUR in da mora toženec še izvesti dokončanje nadstreška. V tem aneksu je bilo med drugim ugotovljeno, da se na dan 31. 12. 2013 pobotata medsebojni terjatvi v višini 135.392,00 EUR in DDV in da se za razlika pobota - plača, ko bodo izvedena dela iz 2. člena aneksa. Nato je bil podpisan aneks 9. 5. 2014 in podaljšan rok za izvedbo del do 30. 5. 2014.

11Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo aneks z dne 14. 1. 2014 in 9. 5. 2014 ter da je bilo med A. d.o.o. in toženo stranko dogovorjeno, da tudi tožena stranka družbi A. d.o.o. izstavi račun za postavitev nadstreška in se faktura stornira le v primeru, ko bi po 1. 4. 2014 sam poskrbel za izvedbo nadstreška. Rok je bil podaljšan. Pritožba meni, da je z aneksom z dne 9. 5. 2015 odpadla pravna podlaga za postopanje A. d.o.o. in da je bilo dogovorjeno, da se oba medsebojno izstavljena računa obravnavata v celoti in ostaneta v veljavi. Tožena stranka meni, da ne obstoji terjatev na podlagi računa, saj je bilo vse že pobotano in da družba A. d.o.o. do tožene stranke nima nobene terjatve. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi navedbami in razlago pogodbe ugotovilo, da je bila zarubljena terjatev na podlagi računa, izdanega na podlagi pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je družba A. d.o.o. izstavila račun toženi stranki, tožena stranka pa račun za postavitev nadstreška za izvedena in še neizvedena dela. Ker gre za kasnejše anekse in v zvezi s temi deli tudi terjatve, ni mogoče slediti pritožbi, da je prišlo do pobotanja že v znesku 135.392,00 EUR in DDV na dan 31. 12. 2013. Sodišče pravilno ugotavlja, da če bi prišlo do pobotanja vseh terjatev tedanjih strank že decembra 2013, ni jasno, zakaj bi tožeča stranka pristala na anekse. Tudi priča D. D. in E. E. ter F. F. so zanikali te trditve. Bil je torej izveden le delni pobot. Priča C. C. pa je svojo izpovedbo po vpogledu listine delno spremenil in povedal, da so bile terjatve po aneksu še odprte. Sodišče je pravilno presojalo izjave A. d.o.o. o tem, kaj je poravnano, glede na čas, ko so te izjave bile dane. Ker je prišlo kasneje do aneksov, te izjave ne morejo biti merodajne tudi za kasneje nastale terjatve oz. na terjatve, ki še niso zapadle. Pobot v tem primeru tudi ni mogoče, saj se lahko pobotajo le zapadle terjatve (311. člen OZ).

12Pritožba smiselno trdi, če kakšne terjatve so, zato ni odgovorna tožena stranka, ker je zamudo povzročila družba A. d.o.o. Tožena stranka med pravdo ni dokazovala in dokazala, da bi zamudo pravočasno grajala oz. od A. d.o.o. zahtevala, da izpolni kakšne svoje obveznosti, da tožena stranka ne bi prišla v zamudo.

13Pritožba nadalje trdi, da je z aneksom z dne 9. 5. 2014 bil spremenjen dogovor med pogodbenima strankama o možnosti delne stornacije računa tožene stranke in je bil razveljavljen. Pritožba trdi, da je sodišče zmotno presojalo to listino in s tem smiselno zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da se pritožba sklicuje na 2. člen aneksa z dne 9. 5. 2014 in med drugim piše, da sta pravdni stranki preklicali dogovorjeno podlago za izstavitev bremepisa iz aneksa z dne 9. 5. 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi ta aneks. V 2. členu (priloga A11) piše, da je predmet aneksa sprememba 3. člena, alinee 2, 4 in 5 aneksa z dne 14. 1. 2014. To pomeni sprememba člena, ki se nadomesti z drugimi določbami iz aneksa. To ne pomeni, da ni več pravne podlage za izstavitev računa v danih pogojih. Tako se izkaže, da je sodišče pravilno povzelo listino in ni zagrešilo smiselno očitane absolutne bistvene kršitev določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Pritožba tudi zmotno graja izrek o stroških postopka. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da gre za vrednost spornega predmeta 1.932,25 EUR in da je to osnova 200 točk po tar. št. 18 in 19 ter nato naprej v zvezi z narokom še po tar. št. 20. Vrednost spornega predmeta je v konkretni zadevi 1.832,25 EUR. Ta znesek pade v osnovno tarifno številko glede ugotavljanja števila točk, to je tar. št. 18, v drugo skupino (od 1.377,00 do 4.590,00 EUR) in to znesek 300 točk. V tar. št. 18 so vrednosti točk, ki se preračunajo na znesek in nato dobimo vrednost po posamezni tarifni številki. Sodišče prve stopnje je torej pravilno izračunalo stroške tožeče stranke. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. in 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, navedbe tožeče stranke iz odgovora na pritožbo pa niso pripomogle k rešitvi te zadeve, saj so skoraj vse v zvezi z dejanskim stanjem.