VSL Sodba I Cp 586/2017

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku A. 11.107,79 EUR, B. 44.431,17 EUR, C. 22.215,58 EUR, prav toliko D., E. 11.107,79 EUR, prav toliko F., G. 44.431,17 EUR, prav toliko H. ter I. in J. vsakemu po 5.553,90 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2012 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V posledici take odločitve je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 1.313,36 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper tako sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, ki predlagata ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je upravičena zahtevati celotni odškodninski zahtevek z zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti razveljavitve kazni zaplembe premoženja 10. 3. 1995, saj je od takrat naprej tožena stranka nedobroverni posestnik in pogodbe o neprofitni najemnini ne morejo zavezovati tožeče stranke. Sodišče je neupravičeno priznalo stroške vzdrževanja v znesku 55.467,48 EUR, stroške upravljanja 28.246,70 EUR odbitek neizkoriščanosti 35.740,03 EUR in odbitek tveganja z likvidnostjo 14.296,01 EUR. Nadalje tožeča stranka navaja, da je upravičena do neto tržnih najemnin. Vse navedbe tožeče stranke so bile podane pravočasno.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za imenovanje novega izvedenca gradbene stroke, saj je mnenje izvedenca neskladno, nepravilno in pomanjkljivo in nepopolno. Neutemeljeno in nevzdržno je sodišče upoštevalo podatke iz katastra stavb, ko se je najemnina izračunavala na podlagi zapisnikov o ugotovitvah vrednosti stanovanj. Nadalje tožena stranka navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati prepoznih trditev tožeče stranke v zvezi z profitno najemnino za stanovanje K. Tožeči stranki je že od vsega začetka znano, katera stanovanja so predmet tega postopka, zato so njene navedbe in dokazi z vlog 8. 9. 2015, 26. 11. 2015, 3. 2. 2016 in 21. 3. 2016 prepozne in je sodišče nepravilno izračunalo najemnine. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka obširno opisuje nestrinjanje z izračuni izvedenca in se v zvezi s tem sklicuje na trditveno in dokazno breme. Napačna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti, saj tožeči stranki po novejši sodni praksi pripadajo obresti od izdelave izvedenskega mnenja (II Ips 114/2010), to je od 13. 9. 2016. Ker je napačno odločeno o stvari sami je napačna tudi odločitev o stroških.

3Tožena stranka je na pritožbo tožnikov odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v zavrnitvenem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Tožniki kot eni izmed dedičev (skupni delež 5/12) zahtevajo nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe spornih nepremičnin od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi zaplembe 20. 3. 1995 pok. L. pa do vrnitve nepremičnin 24. 9. 2008. Zahtevek po členu 145.c ZIKS-1 je kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, po svoji naravi in namenu primerljiv z zahtevkom, ki se priznava po določbi člena 72 ZDen. Na njeni podlagi lahko upravičenec do vrnitve premoženja uveljavlja korist, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremičnino imel v lasti že ob razveljavitvi odločbe zaplembe premoženja. Višina koristi se lahko ugotavlja preko metode hipotetične najemnine, kot je pravilno storilo sodišče prve stopnje, zmanjšano za stroške, ki bi bremenili tožnike. Višino prisojenega zneska je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca gradbene stroke in njegovih dopolnitev po pripombah pravdnih strank. Izvedensko mnenje je izčrpno in argumentirano, izdelano v skladu s pravili stroke in je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na to mnenje in tudi po oceni pritožbenega sodišča ne obstaja utemeljen razlog za postavitev drugega izvedenca, kot trdi in predlaga tožena stranka v pritožbi. Na vse ugovore obeh pravdnih strank je izčrpno in materialnopravno pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Tožena stranka je morala z imetniki stanovanjske pravice po uveljavitvi SZ sklepati najemne pogodbe za neprofitno najemnino in se tožniki ne morejo sklicevati na določbe SPZ o nedobrovernosti tožene stranke in v posledici tega zahtevati plačilo profitne najemnine. Od zneska ugotovljene najemnine je sodišče prve stopnje pravilno odbilo stroške vzdrževanja, stroške upravljanja, odbitke zaradi neizkoriščenosti in stroške tveganja z likvidnostjo, saj tožnikom pripada le dejanska korist, tako da so pritožbe tožnikov neutemeljene tudi v tem delu tudi iz razloga, ker so nestrinjanje z odbitki zaradi nezasedenosti zatrjevali prepozno (tč. 42 izpodbijane sodbe). Glede smrti posameznih najemnikov so tožniki predlagali dokaz s poizvedbami prepozno, šele z vlogo 26. 11. 2015 (tč. 27 izpodbijane sodbe) že po izvedbi prvega naroka, tako da sodišče prve stopnje teh dokazov ni smelo izvesti (čl. 286 ZPP). Tako da so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da bi moralo predlagane dokaze izvesti sodišče po uradni dolžnosti.

6Tožena stranka v pritožbi zatrjuje vrsto procesnih kršitev, ki se nanašajo na nestrinjanje z izvedenskim mnenjem in očitanje napačnih metod izvedenca v zvezi z vrednotenjem nepremičnin. Glede kvadrature za izračun najemnine je izvedenec pravilno upošteval pri vrednotenju elaborat etažne lastnine in ne zapisnikov o ugotovitvi vrednosti stanovanj, kot ves čas postopka zahteva tožena stranka. V zvezi s prepoznimi trditvami tožečih strank je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo trditve v zvezi s pripombami na izvedensko mnenje in so neutemeljene trditve, da jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, vse ostale trditve tožene stranke pa se, kot že omenjeno, nanašajo na nestrinjanja z izvedenskim mnenjem in so, kot že navedeno spredaj, neutemeljene.

7Neutemeljeni sta pritožbi tudi v odločitvi o teku zamudnih obresti. Tožniki brez pravne podlage zahtevajo plačilo zamudnih obresti od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka, to je 10. 3. 1995 mimo zahtevka (v tožbi zahteva plačilo obresti od vrnitve nepremičnin 24. 9. 2008). Tožena stranka pa se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 114/2010, da zamudne obresti tečejo od izdelave izvedenskega mnenja. V citirani odločbi revizijsko sodišče ni odločalo o začetku teka zamudnih obresti, temveč je ob tem, ko je zavrnilo revizijo, samo poudarilo, da te obresti tečejo najmanj od izdelave izvedenskega mnenja, kot sta odločili sodišči - prve in druge stopnje (tožeča stranka ni vložila revizije). O začetku teka zamudnih obresti je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na odločbo VSRS II Ips 98/2015, to je po preteku roka, ko so tožniki na toženko naslovili zahtevo za izpolnitev obveznosti. Taka je tudi novejša sodna praksa.

8Glede na navedeno je bilo treba obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).