VSL Sodba VII Kp 26445/2015

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženo A. A. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1B. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki ter nagrada njene zagovornice obremenjujejo proračun.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo spozna za krivo kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po prvem odstavku 133. člena KZ-1B in ji izreče pogojno obsodbo, v kateri ji določi kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let.

3Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obdolžene, ki so predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Na pritožbo je odgovorila tudi oškodovanka po svojih pooblaščencih, pri čemer pritožbeno sodišče odgovora na pritožbo ni obravnavalo, ker oškodovanka ni "nasprotna stranka" po členu 376 ZKP.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb okrožne državne tožilke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Zaključki sodišča prve stopnje so logični, prepričljivi in izkustveno sprejemljivi.

7Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obstoj objektivnega kriterija za presojo, ali gre za dejanje majhnega pomena. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, razvidnih iz točke 13. obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženka preprečila oškodovanki izhod iz sejne sobe samo za čas glasovanja. Pravilno je ocenilo, okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, torej da je bila sama seja burna, da se je obravnavalo več perečih tem s finančnimi in drugimi posledicami, da obdolženka ni bila zadovoljna z delom generalne direktorice, zato je poskušala doseči sklepčnost seje zaradi razširitve dnevnega reda, razrešitve direktorice in imenovanja nove vršilke dolžnosti direktorice. Nenazadnje pritožnica sama pritrjuje razlogom sodbe, da je takšno ravnanje trajalo precej kratek čas, kar je poleg ostalih razbremenilnih dejstev nosilna dejanska okoliščina tudi v vidu judiciranih primerov, ki jih je navedlo prvo sodišče v 13. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da je takšno protipravno stanje trajalo le do zaključka glasovanja. Tudi iz izjave B. B., C. C. in oškodovanke, ki so jo overili neposredno po dogodku pri notarju, njihovih izpovedb na glavni obravnavi kot tudi iz zapisnika o seji nadzornega sveta izhaja, da je obdolženka zgolj kratek čas onemogočala odhod D. D. iz sejne sobe. Iz navedenih dokazov je tudi razvidno, da je takoj po sprejetju sklepov dovolila, da D. D. sobo zapusti.

8Pritožnica neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila nevarnost kaznivega dejanja neznatna, ker so bile posledice ravnanja obdolženke odpravljene. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je bil obdolženkin namen pri navedenem kaznivem dejanju zgolj zagotoviti sklepčnost seje nadzornega sveta, kar ji je preprečila oškodovanka, ki je hotela sejo pred glasovanjem o razširitvi dnevnega reda o razrešitvi direktorice in o imenovanju nove vršilke dolžnosti zapustiti ter s tem povzročiti nesklepčnost seje nadzornega sveta. Takšno ravnanje oškodovanke je nesprejemljivo, saj je kot članica nadzornega sveta morala prevzeti določene obveznosti. Oškodovanka bi lahko glasovala proti predlaganim sklepom, kar se je v nadaljevanju tudi zgodilo in je v bistvu oškodovanka sama povzročila situacijo, ki je privedla do tega, da ji je obdolženka preprečila izhod iz sejne sobe, slednje vse z namenom, da bi do konca izpeljala sejo nadzornega sveta, torej da bi svojo vlogo kot predsednica nadzornega sveta "odigrala" tako kot je to potrebno, ne pa tako kot je to v konkretnem primeru hotela storiti oškodovanka, sejo zapustiti z namenom doseči nesklepčnost.

9Nenazadnje pritožnica tudi brezuspešno graja razloge izpodbijane sodbe o obstoju subjektivnih kriterijev, na osnovi katerih je sodišče prve stopnje poleg obstoja objektivnih kriterijev pravilno zaključilo, da je obdolženka sicer res izvršila vse zakonske zakonske znake kaznivega dejanja, da pa je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Sodišče druge stopnje razloge sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo v točki 14 v celoti sprejema. Pritožnica sicer pravilno ugotavlja, da obdolženka ni po naključju postala predsednica nadzornega sveta. Stališče pritožnice, da obdolženka ni imela kritičnega uvida v svoje ravnanje pa je protispisno. Kot je bilo že večkrat izpostavljeno v tej odločbi, je obdolženka ravnala v skladu s svojo funkcijo. Želela je namreč sejo nadzornega sveta zaključiti in sprejeti sklepe, za katere je mislila, da jih je potrebno sprejeti. Te okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pravilno zaključilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba za obdolženko.

10Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).