VSC Sklep II Cpg 140/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 28. 4. 2017, dopolnjen 4. 5. 2017 in 15. 5. 2017, [...] (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka). Ugotovilo je, da dejanska podlaga tožbe ob uporabi materialnega prava ne omogoča pravnega sklepa, ki ga je tožeča stranka izrazila v tožbenemu zahtevku, in tožba ni sklepčna. Posledično ni podan pogoj za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) - verjetnost obstoja vtoževane terjatve.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagata pritožbo tožeči stranki po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da se je sodišče na dolgo razpisalo glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, ne da bi izvedlo kakršenkoli dokazni postopek, ter razlogovalo zadeve, ki jih ni ugotovilo z neposrednim izvajanjem dokazov, ki so bili predlagani, in v nasprotju s temeljnimi načeli ZPP. Sodišče je pavšalno v bistvu razsodilo v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe o zahtevku, katerega ima tožeča stranka možnost spreminjati do konca glavne obravnave. Sodišče bi pred zavrnitvijo izdaje začasne odredbe moralo razpisati narok, na katerem bi preverilo potrebnost in utemeljenost predlagane začasne odredbe. Ravnalo je obratno in po zavrnitvi začasne odredbe razsojalo o glavni stvari ob dejstvu, da se tožbeni zahtevek lahko spreminja do konca glavne obravnave.

3Pritožba je utemeljena.

4Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik po prvem odstavku 272. člena ZIZ izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Sodišče prve stopnje po materialnem pravu tako ne odloča o glavni stvari, kot je v tem primeru, kar mu utemeljeno očitata tožeči stranki v pritožbi. Če je po mnenju sodišča prve stopnje tožba nesklepčna, to pomanjkljivost pa je mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, mora sodišče prve stopnje izvesti materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP in na podlagi tretjega ter četrtega odstavka 318. člena ZPP pozvati tožečo stranko k odpravi nesklepčnosti tožbe. Tega sodišče prve stopnje ni izvedlo. S sklepom z dne 11. 5. 2017 je pozvalo zgolj na dopolnitev nepopolne tožbe s podpisom vlagatelja ter postavitvijo predloga oziroma zahtevka z navedbo katero terjatev želi zavarovati tožeča stranka s predlogom za izdajo začasne odredbe (ali po primarnem ali podrednem tožbenemu zahtevku ali denarne ali nedenarne terjatve) in kolikor predlaga zavarovanje denarne terjatve po podrednem tožbenem zahtevku, da določno navede višino terjatve (list. št. 16 spisa). To ni pomenilo konkretnega poziva na odpravo nesklepčnosti tožbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe po 25. členu Ustave RS, ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ugodilo je pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v nov postopek¹ (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

5Če je tožba nesklepčna, naj sodišče prve stopnje v novem postopku odpravi ugotovljeno pomanjkljivost s konkretnim pozivom tožečima strankama. Če je sklepčna, naj se osredotoči zgolj na verjetnost terjatve in nato na drugi pogoj za izdajo začasne odredbe.

6Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Tožeči stranki v pritožbi predlagata, da sodišče druge stopnje samo izda začasno odredbo, česar ne more, saj bi s tem prikrajšalo toženo stranko za pravico do izjave - ugovora pred sodiščem prve stopnje in nato obe stranki za pravico do pritožbe zoper sklep o ugovoru.