VSL Sodba I Cp 407/2017

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se poleg odškodnine dosojene v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, prisodi še odškodnina v znesku 1.000,00 EUR, nadalje se delno ugodi pritožbi prve toženke in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da se višina pravdnih stroškov, ki jih je prva toženka dolžna plačati tožnici, zniža na 975,14 EUR, v preostalem pa se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi.

II. Prva toženka je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 77,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prva toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 4.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2011 dalje (I. točka izreka). Prvi toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.020,22 EUR (II. točka izreka). V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2Zoper sodbo sta pritožbo pravočasno vložili tožeča stranka in prva toženka.

3Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu ter odločitvi o stroških postopka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Sodišče je napačno presodilo, da pasivna legitimacija druge toženke ni podana. Druga toženka namreč ni dokazala, da je prvi toženki s priporočeno pošiljko poslala obvestilo o zapadlosti premije in prenehanju zavarovalnega kritja. Zavarovalnica lahko v skladu z 937. členom Obligacijskega zakonika¹ zaradi neplačila premije razveže zavarovalno pogodbo ali le odreče zavarovalno kritje. Druga toženka bi morala zato predložiti dopis, na katerega se sklicuje, sicer ni jasno, katero sankcijo je izbrala. Sodišče se pri presoji, da je bila pošiljka prvi toženki vročena, ne bi smelo opreti na podatke Pošte Slovenija (priloga B8), ker so bili prepozno predloženi. Neprepričljiva je razlaga sodišča prve stopnje, da naj bi navedbe o prenehanju zavarovalnega kritja potrjevalo dejstvo, da sta toženki 5. 10. 2011 sklenili novo zavarovanje odgovornosti. Druga toženka se je namreč zavedala, da bi prva toženka z naknadnim plačilom premije v roku enega leta od njene zapadlosti vzpostavila obveznost druge toženke za plačilo odškodnine, kot to ureja peti odstavek 937. člena OZ. Na navedeno bi moral zastopnik druge toženke prvo toženko ob sklepanju novega zavarovanja opozoriti. Sodišče neupravičeno ni sledilo izpovedbi direktorice prve toženke A., da za neplačilo premije ni vedela in da bi jo sicer takoj poravnala. Priča D. je potrdil, da je prva toženka premije vedno plačevala ter da je v primeru neplačane premije naloga zastopnika, da gre do stranke in obnovi polico. Sodišče se ni opredelilo do navedb prve toženke, da ima pri drugi toženki sklenjenih več zavarovanj in da tako pošiljka s 14. 4. 2011 ni imela zveze z obravnavanim zavarovanjem. Iz popisa oddanih pošiljk ni razviden ne pošiljatelj, ne žig pošte, da je bila pošiljka res oddana. Neresnične so navedbe druge toženke, da obvestila zaradi poteka časa ne hrani več, saj bi ga morala hraniti deset let, sicer pa je z izgubo dopisa ravnala malomarno. Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem sodišče ni ustrezno upoštevalo trajanja in intenzitete bolečin, kot tudi ne vseh nastalih nevšečnosti. Prvi teden po zastrupitvi je imela tožnica v trebuhu stalne močne bolečine in krče, zaradi česar ni mogla ničesar jesti. Popolnoma oslabela in izčrpana je bila še mesec dni, šele po dveh mesecih je prišla k sebi. Ob samem dogodku je bilo za tožnico izredno neprijetno, ko ji je na terasi lokala pred trgovino ... odpovedalo telo od pasu navzdol, da ni čutila nog in je popolnoma izgubila nadzor nad odvajanjem vode in blata. V lokalu je sedela v lastnem urinu in blatu, okoli nje je neznosno zaudarjalo. Tudi izvedenec je poudaril, da je bilo to za tožnico več kot neprijetno. Neprijetno ji je bilo, ko jo je izpred polnega lokala odpeljalo reševalno vozilo ter ko so jo v Zdravstvenem domu ... čistili po intimnih predelih. Tožnica ima še danes občutek, da celo ... ve, kaj se ji je zgodilo. Zaradi dogodka je imela velik občutek sramu, tako pred otrokoma, ki sta bila tedaj z njo, kot pred ostalimi gosti lokala. Dolgo časa ni upala niti v bližino trgovine ... Sodišče ni upoštevalo neprijetnosti med dopustom, na katerem je samo obnemogla ležala v senci. Tudi glede strahu je prisojena odškodnina prenizka. Tožnica je utrpela smrtni strah, ko ji je odpovedalo telo in ni vedela, kaj se z njo dogaja. Smrtni strah je prestala tudi v zdravstvenem domu, ko so tamkajšnji delavci rekli, da ji bodo dali še eno dozo zdravil, saj je sedaj tako ali tako že vseeno. V sanjah je velikokrat podoživljala travmatične dogodke. Sodišče bi moralo kot relevantno okoliščino pri odmeri odškodnine upoštevati tudi čas čakanja na odškodnino in prisoditi višjo odškodnino. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožena stranka ugovarjala tako višini, kot temelju zahtevka. Ker je tožnica po temelju uspela v celoti, bi moralo sodišče prvi toženki naložiti 75 % potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Prva toženka sodbo izpodbija iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov v ugodilnem delu, odločitvi o stroških postopka ter glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper drugo toženko. Meni, da iz izreka odločitev glede druge toženke ni razvidna, temveč izhaja zgolj iz obrazložitve. Zmotna je nadalje presoja sodišča, da pasivna legitimacija druge toženke ni podana. Prva toženka je imela v času škodnega dogodka zavarovano civilno odgovornost pri drugi toženki, ta pa ni dokazala, da je postopala po tretjem odstavku 937. člena OZ in je zato zavarovalno kritje prenehalo. Prva toženka ni prejela obvestila o zapadlosti premije in prenehanju zavarovalnega kritja. Tega fotokopija popisa oddanih pošiljk s 14. 4. 2011, na kateri ni RA številk in ne žiga druge toženke, ne dokazuje. Druga toženka niti vsebine dopisa ni izkazala, saj ta iz računalniškega izpiska z 2. 10. 2014 ni razvidna. Tudi delavci druge toženke je niso obvestili o zapadlosti premije. Priča D. je ob zaslišanju potrdil, da je prva toženka vedno pravočasno izpolnjevala svoje obveznosti in tako ni logično, da premije ob obvestilu ne bi poravnala. Druga toženka bi morala s predložitvijo opomina v pisni obliki dokazati, da je prvo toženko na prenehanje zavarovalnega kritja opozorila. Sicer pa bi morala izkazati tudi, da je prvi toženki poslala račun za obdobje od 8. 3. 2011 do 8. 3. 2012, da bi se lahko sklicevala na neplačilo premije. Dejstvo, da je bila v oktobru 2011 sklenjena nova zavarovalna pogodba, ne dokazuje, da je zavarovalno kritje po sporni pogodbi prenehalo. Nadalje je tožnica glede protipravnega ravnanja prve toženke navedla zgolj, da se je zaradi zaužitja tune na žaru pri njej pojavila alergična reakcija, ne pa, da bi prva toženka pri pripravi tune ravnala protipravno. Prva toženka je tuno pripravila enako kot vselej, kupila jo je od istih dobaviteljev, drugi gostje niso imeli težav. Tožnica ni dokazala, da bi bilo ravno zaužitje tune vzrok njenih težav. Izvedenec je sicer ocenil, da gre za tipično zastrupitev s hrano, vendar je pri tem sledil navedbam tožnice o zaužiti tuni. Če bi tožnica res imela težave že v lokalu prve toženke, je nenavadno, da tega ne bi omenila osebju. Izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. Sodišče je tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo previsoko odškodnino. Tožnica je glede intenzitete telesnih bolečin pretiravala. Iz njenih navedb izhaja, da naj bi se težave začele že 10 minut po zaužitju hrane, v avtu naj bi jo močno dušilo in ji bilo slabo. Tako je nenavadno, da se ni odpeljala do zdravstvenega doma, temveč do trgovine ... s takšnim ravnanjem je prispevala k nevšečnostim. Tožnica je že po nekaj urah iz bolnišnice odšla dobrega počutja. Če bi imela hude bolečine, je iz bolnišnice nedvomno ne bi odpustili. Napačna je ugotovitev, da je imela tožnica krčevite bolečine že v lokalu, saj bi v tem primeru obrnila na osebje ali se odpeljala v ZD ... Tožnica je trdila, da je 5 dni po odpustu iz bolnišnice samo ležala in imela vrtoglavice, vendar je takoj zatem odšla na morje, kar dokazuje, da njene težave niso bile tako hude. Tudi nevšečnosti med zdravljenjem ne opravičujejo prisojene odškodnine. Tožnici je bilo res neprijetno, ko je dobila drisko, vendar je bila že nekaj ur po dogodku dobrega počutja. Poudariti je, da tožnica trajnih posledic ni imela, saj se je po 15 dneh stanje uredilo. Tudi odškodnina za strah v višini 1.500,00 EUR je previsoka. Nedvomno se je tožnica ustrašila za svoje zdravje, vendar je strah za izid zdravljenja prenehal, ko je bila odpuščena iz bolnišnice. Napačna je ugotovitev, da naj bi sekundarni strah trajal do alergoloških testov, saj je tožnica sama navajala, da ni alergična na tuno in da je po dogodku ni več jedla. Strah, ki ga je tožnica doživljala zaradi smrti svojega moža pred mesecem dni ter zaradi otrok ni pravno priznan. Enako velja glede strahu tožnice pred prehranjevanjem v lokalih in pred spanjem. Sodišče bi tožnici zamudne obresti od odmerjene odškodnine lahko prisodilo šele od vložitve tožbe dalje, saj tega, kar zahteva s tožbo, pred pravdo ni zahtevala. Sodišče je napačno odmerilo tudi pravdne stroške, saj bi moralo najprej odmeriti tako stroške tožnice kot prve toženke, jih medsebojno pobotati, nato pa prvi toženki naložiti v plačilo le razliko. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5Pritožbi sta bili vročeni v odgovor nasprotni stranki. Tožnica in prva toženka sta v odgovorih na pritožbo predlagali zavrnitev nasprotne pritožbe.

6Pritožbi sta delno utemeljeni.

7Neutemeljena je pritožbena graja, da odločitev sodišča prve stopnje iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidna. V izreku je namreč jasno opredeljeno, da je tožnici odškodnino dolžna plačati le prva toženka (I. točka izreka), v preostalem delu - torej v celoti glede zahtevka zoper drugo toženko, pa se tožbeni zahtevek zavrne (III. točka izreka). Sicer pa prva toženka glede odločitve, ki se nanaša izključno na drugo toženko, za pritožbo nima pravnega interesa.

8Obe pritožnici grajata presojo sodišča prve stopnje, da druga toženka za vtoževano škodo ni pasivno legitimirana, a neutemeljeno. Med strankama ni bilo sporno, da je imela prva toženka z drugo toženko sklenjeno permanentno zavarovalno polico, pri kateri je premija vsako leto zapadla v plačilo 8. 3., ter da v letu 2011, v katerem je prišlo do škodnega dogodka (12. 8. 2011), premija ni bila plačana. Sporno pa je bilo, ali je druga toženka prvo toženko s priporočeno pošiljko obvestila o zapadlosti premije in o prenehanju zavarovalnega kritja. V skladu s tretjim odstavkom 937. člena OZ namreč obveznost zavarovalnice, da izplača v pogodbi dogovorjeno vsoto, preneha v primeru, če zavarovalec premije ob zapadlosti ne plača in tega ne stori niti v tridesetih dneh od dneva, ko mu je bilo vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije.

9Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je druga toženka uspela dokazati, da je prvi toženki poslala obvestilo o zapadli premiji in prenehanju zavarovalnega kritja, če premija v roku 30 dneh od vročitve ne bo plačana. Takšni dokazni oceni obe pritožnici nasprotujeta. Bistvo njunih pritožbenih navedb je, da bi morala druga toženka predložiti sporno obvestilo, saj sicer ni mogoče sklepati, da je bil dopis prvi toženki res poslan in kakšna je bila njegova vsebina. Takšnemu stališču pritožbeno sodišče ne sledi, saj pravdni postopek ne pozna formalne dokazne ocene, posledično pa je lahko druga toženka svoje navedbe dokazovala tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je druga toženka svoje navedbe dokazala na podlagi izpovedb prič M. in B., predložitve popisa oddanih priporočenih pošiljk, podatkov P. ter računalniškega izpiska sporne zavarovalne police. M., zavarovalni zastopnik druge toženke, je tako ob zaslišanju pojasnil, da je v marcu 2011 poklical prvo toženko in jo obvestil, da je poteklo zavarovanje po sporni polici, slednja pa mu je povedala, da za leto 2011 ne bo podaljšala police za splošno odgovornost. Posledično je zadevo predal drugi toženki. B., uslužbenka druge toženke, je nadalje potrdila, da so prvi toženki poslali obvestilo o zapadlosti premije in prenehanju zavarovalnega kritja, slednje pa izhaja tudi iz računalniškega izpiska podatkov o zavarovalni polici, v katerem je bilo zavedeno, da je bilo prvi toženki 14. 4. 2011 poslano obvestilo o zapadlosti premije in prekinitvi zavarovalnega kritja. Vročitev pošiljke prvi toženki je izkazana s popisom oddanih pošiljk, iz katerega je razvidno, da je druga toženka 14. 4. 2011 prvi toženki poslala priporočeno pošto, ter podatkov Pošte Slovenije, da je prva toženka pošiljko prejela 15. 4. 2011. Prva toženka ni zatrjevala, da bi navedenega dne od druge toženke prejela pošiljko z drugo vsebino. Da je zavarovalno kritje po sporni polici prenehalo, pa nakazuje tudi dejstvo, da prva toženka po škodnem dogodku ni obnovila sporne police, temveč je 5. 10. 2011 sklenila novo zavarovanje odgovornosti. Ker je tako do škodnega dogodka prišlo po izteku zavarovalnega kritja, pasivna legitimacija druge toženke za vtoževano odškodnino ni podana.

10Drugačne dokazne ocene pritožnici ne moreta doseči s sklicevanjem na izpovedbo priče D., ki je s prvo toženko urejal zavarovanja pred letom 2011 in tako z okoliščinami konkretnega podaljšanja zavarovalne police ni bil seznanjen. Popis oddanih pošiljk ni brez dokazne vrednosti zgolj zato, ker ne vsebuje žiga druge toženke, navedbe, da je druga toženka pošiljatelj ali potrdila pošte. O verodostojnosti evidence namreč priča dejstvo, da se podatki druge toženke ujemajo s podatki P. Pritožbeno sodišče nadalje ne sledi pritožbenim navedbam, da je bila druga toženka s predložitvijo podatkov Pošte Slovenija prekludirana. Druga toženka je pojasnila, da je pri P. opravila poizvedbe in bila obveščena, da podatkov o vročitvah v letu 2011 ne hranijo več, saj se arhiv priporočene pošte hrani le 12 mesecev. Naknadno je od H. izvedela, da bi bili lahko relevantni podatki še vedno shranjeni v aplikaciji "Sledenje pošte", nato pa je s pomočjo F., zaposlenega v službi za pomoč uporabnikov aplikacije, prišla do podatka o vročitvi priporočene pošiljke prvi toženki. Glede na navedene okoliščine je tako treba šteti, da je bila listina predložena pravočasno, saj drugi toženki neskrbnosti pri pridobivanju procesnega gradiva ni mogoče očitati.

11Odveč je pritožbeno pojasnjevanje, da bi lahko prva toženka s plačilom premije v roku enega leta po njeni zapadlosti ponovno vzpostavila obveznost zavarovalnice po zavarovalnem kritju, kot to ureja peti odstavek 937. člena OZ. Nesporno je namreč, da se to ni zgodilo, saj prva toženka premije niti v roku enega leta od njene zapadlosti ni plačala, temveč je z drugo toženko sklenila novo zavarovanje. Materialnopravno zmotno je tudi naziranje, da bi se druga toženka na neplačilo premije lahko sklicevala le, če bi prvi toženki izdala račun. OZ namreč v 937. členu jasno določa, da mora zavarovalnica na obveznost plačila premije opozoriti z obvestilom o njeni zapadlosti.

12Prva toženka nadalje meni, da protipravnost njenega ravnanja ni izkazana, saj tožnica ni dokazala, da bi se zastrupila ravno s tuno, poleg tega je obstoj navedene predpostavke pomanjkljivo zatrjevala. Takšnim očitkom pritožbeno sodišče ne sledi, saj je tožnica glede protipravnosti podala ustrezno trditveno podlago. Trdila je, da se je 12. 8. 2011 pri prvi toženki zastrupila z oporečno tuno, pri čemer je poudarila, da na tuno ni alergična in da gre za rizično živilo, ki mora biti na ustrezen način skladiščeno ter pripravljeno. Da je bila vzrok tožničinih težav tuna, izhaja iz časovnega sosledja dogodkov ter mnenja izvedenca medicinske stroke dr. C., ki je ocenil, da so pri tožnici nastopile tipične posledice zastrupitve s hrano. Poleg tega iz potrdila Z. izhaja, da se je istega dne pri njih zglasilo pet oseb, ki so kosile pri prvi toženki. Protipravnost ravnanja prve toženke je tako podana, saj ta ni poskrbela za neoporečnost hrane, ki jo je stregla gostom. Neprepričljive so pritožbene navedbe, da bi se v primeru zastrupitve tožnica zagotovo obrnila na osebje v lokalu. Tožnica je namreč pojasnila, da je sprva mislila, da gre le za težave prehodne narave, ki bodo minile, nato pa so se po odhodu iz gostinskega lokala bolečine in nevšečnosti le še povečevale.

13Višina prisojene odškodnine je sporna za obe pritožnici, pri čemer se tožnica zavzema za prisojo višje odškodnine, prva toženka pa za njeno znižanje.

14Glede postavke telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v višini 2.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbeni graji prve toženke, da je prisojena odškodnina previsoka, temveč se strinja z očitkom tožnice, da je bila odmerjena prenizko. Sodišče prve stopnje je obseg in posledice zastrupitve ugotavljalo s pomočjo zaslišanja tožnice in mnenja izvedenca medicinske stroke. Izvedenec medicinske stroke je tako potrdil navedbe tožnice, da je skoraj nemudoma po zaužitju hrane trpela za krčevitimi bolečinami, ki jih je v času trajanja hospitalizacije in vse do odhoda iz bolnišnice ocenil kot bolečine srednje hude intenzitete. Po odhodu iz bolnišnice je še 5 - 6 dni trpela občasne zmerne bolečine, v tem času je občutila splošno slabost in nemoč. Njeno telo je bilo oslabljeno nadaljnjih 15 dni. Med neprijetnosti je sodišče prve stopnje uvrstilo počutje tožnice po zaužitju hrane, ko jo je pričelo tiščati v trebuhu, prsih, oblivati vročica, težko je dihala in imela močan glavobol. Tožnica se je iz lokala prve toženke odpravila do bližnje trgovine ..., kjer se ji je stanje pričelo slabšati. Noge je niso ubogale, tresla se je, na terasi lokala je bruhala, nekontrolirano sta ji uhajala urin in blato. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedenih izrednih okoliščin sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo pri odmeri odškodnine, saj je tožnica izpovedala, da ji je bilo zaradi takšnega ponižujočega stanja izjemno neprijetno, saj je bila povsem nemočna in je do prihoda reševalcev sedela v lastnem urinu in blatu, pri tem pa občutila sram tako pred lastnima otrokoma, kot pred drugimi gosti, ki so pogledovali proti njej in se ji smejali. Tožnica je poudarila, da je bilo zanjo dogajanje na terasi lokala izjemno boleče. Prva toženka neutemeljeno vztraja, da je tožnica za nastale nevšečnosti soodgovorna, češ da bi se morala namesto do trgovine Tuš odpraviti do bližnjega zdravstvenega doma. Tožnica tako izredne reakcije telesa na zaužito hrano ni mogla pričakovati, poleg tega je pojasnila, da so se težave postopoma stopnjevale in je sprva mislila, da bodo prešle. Tožnici je bilo nadalje neprijetno, ko jo je moralo izpred lokala, polnega ljudi, odpeljati reševalno vozilo. Neprijetno ji je bilo tudi v času enodnevne hospitalizacije, ko so jo čistili po intimnih predelih ter jo zaradi slabšanja stanja odpeljali na intenzivno nego v Splošno bolnišnico Brežice. Med nevšečnosti je uvrstiti prejemanje infuzije in zdravil, odvzem krvi, opravo EKG preiskave. Tožnica je bila res hospitalizirana le en dan, vendar iz bolnišnice ni bila odpuščena zaradi dobrega počutja, kot to želi prikazati prva toženka, temveč na lastno željo, saj jo je skrbelo za otroka, ki sta pred kratkim izgubila očeta. Tožnica je po prihodu iz bolnišnice potrebovala tujo pomoč, saj je bila oslabljena in je doma ves čas ležala, jesti ni mogla. Prva toženka nadalje v pritožbi opozarja, da je tožnica po petih dneh odšla z otroki na dopust, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na dopust odšla kljub slabemu počutju, saj ni želela razočarati otrok, ki sta bila prizadeta zaradi nedavne smrti očeta. V času dopusta se njeno zdravstveno stanje ni normaliziralo, temveč je večinoma ležala v senci, prehrana otrok pa je bila organizirana, kar sta potrdili priči K. in L. Glede na povzeto pravična denarna odškodnina za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti po oceni pritožbenega sodišča znaša 3.500,00 EUR.

15Pritožbeni graji prisojene odškodnine iz naslova strahu pa nista utemeljeni, saj je glede na ugotovljene okoliščine prisojena odškodnina 1.500,00 EUR ustrezna. Tožnica je povedala, da se je močno ustrašila za svoje življenje, čemur je sodišče glede na potek simptomatike sledilo, saj je tožnici telo pričelo odpovedovati in izločanja ni mogla nadzirati. Strah se je postopoma stopnjeval skladno s porastom znakov zastrupitve. Močno jo je bilo strah tudi v zdravstvenem domu, ko jo je pričelo tresti, tiščati v prsnem košu in je videla, da ima bele prste. Poleg tega je slišala medicinsko osebje, da bo prejela še eno dozo zdravil, ne glede na posledice in da jo bodo odpeljali na intenzivni oddelek S., zaradi česar se je močno zbala za življenje. Izvedenec medicinske stroke je potrdil, da je bil strah močne intenzitete, pri čemer ni bil neupravičen, saj so posledice zastrupitve s hrano lahko tudi usodne. Sekundarni strah je pri tožnici trajal vse do zaključka pregleda v bolnišnici. Da je bil strah močan pa je sodišče sklepalo tudi na podlagi dejstva, da tožnica kasneje ni več jedla v lokalih, saj jo je bilo strah ponovne zastrupitve ter da je imela težave s spanjem. Glede na navedeno je iz tega naslova primerna prisojena odškodnina 1.500,00 EUR. Prva toženka neutemeljeno navaja, da je sodišče tožnici prisodilo strah za otroke, saj to iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja.

16Skupaj odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 5.000,00 EUR, kar predstavlja približno 4,5 povprečnih neto plač v času sojenja. S tem je po oceni pritožbenega sodišča upoštevan pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožnici zagotovi ustrezno zadoščenje, njen primer pa je tudi pravilno umeščen med druge primere v sodni praksi.² Zavzemanje tožnice za povišanje odškodnine zaradi čakanja na odškodnino pa ni utemeljeno že zato, ker odškodnina za nepremoženjsko škodo predstavlja denarno satisfakcijo, ki se odmerja po cenah na dan izdaje odločbe, kar zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine.

17Neutemeljena je pritožbena graja prisojenih zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo od vročitve predpravdnega odškodninskega zahtevka ter poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (378. člen OZ v zvezi z drugim odstavkom 299. člena OZ). Tožnica je s predpravdnim odškodninskim zahtevkom od prve toženke zahtevala plačilo odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo v višini 6.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče tako ne sledi navedbam prve toženke, da je tožnica tedaj od prve toženke zahtevala nekaj drugega kot zahteva v sami tožbi.

18Sodišče druge stopnje je delno spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, kar je terjalo ponovno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku³). Po upoštevanju dodatnega uspeha pred sodiščem druge stopnje je tožeča stranka uspela z 63 % svojega zahtevka. Pritožbeno sodišče pri odmeri stroškov ni sledilo navedbam tožnice, da bi moralo pri odmeri stroškov ločeno upoštevati uspeh strank po temelju in višini, saj je takšna delitev upravičena zgolj izjemoma, ko je bil z ugotavljanjem temelja izveden obsežnejši dokazni postopek, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo stroške v višini 2.040,45 EUR, kot to izhaja iz 18. točke obrazložitve, ki jih pritožbi ne izpodbijata. Upoštevaje uspeh je tako prva toženka dolžna tožnici povrniti 1.285,48 EUR pravdnih stroškov. Utemeljena pa je pritožbena graja prve toženke, da bi moralo sodišče tudi njej glede na doseženi uspeh priznati pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je tako prvi toženki za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo nagrado po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi⁴ v višini 347,10 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 320,40 EUR, materialne izdatke v višini 20 EUR, ter 22 % DDV, skupaj 838,75 EUR. Njen uspeh je 37 %, tako da ji je tožeča stranka dolžna povrniti 310,34 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je prva toženka dolžna povrniti tožeči stranki 975,14 EUR pravdnih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje.

19Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in prisojeno odškodnino zvišalo za 1.000 EUR, tako da je tožeča stranka upravičena do skupno 5.000,00 EUR odškodnine. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožene stranke glede odločitve o stroških postopka, tako da je višino pravdnih stroškov, ki jih mora prva toženka plačati tožnici, zmanjšalo na 975,14 EUR. Odločitev temelji na 358. členu ZPP, ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. V preostalem sta bili pritožbi tožeče stranke in prve toženke neutemeljeni, zaradi česar ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka. Tožnica je izpodbijala zavrnitev zahtevka v višini 4.000,00 EUR (vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku), uspela je za 1.000,00 EUR, torej njen uspeh v pritožbenem postopku znaša 25 %. Sodišče druge stopnje ji je v skladu s predloženim stroškovnikom priznalo nagrado za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 254,40 EUR ter 22 % DDV, skupaj 310,37 EUR. Ponovno priglašenih materialnih izdatkov ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj je bil navedeni izdatek tožnici priznan že pred sodiščem prve stopnje. Upoštevaje uspeh v pritožbenem postopku je tako prva toženka dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 77,59 EUR. Prva toženka je v pritožbenem postopku izpodbijala ugoditev tožbenemu zahtevku v višini 4.000,00 EUR ter zahtevala prisojo ustreznega dela stroškov pred sodiščem prve stopnje. Uspela je zgolj glede stroškovne odločitve, in sicer za 45,08 EUR. Ker je uspeh prve toženke v pritožbenem postopku zanemarljiv (cca. 1 %), prva toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče tožnici in prvi toženki ni prisodilo, saj nista prispevala k vsebinski presoji pritožbenega sodišča in tako za odločitev v zadevi nista bila potrebna. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.

¹ Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.
² Oškodovanka je tako denimo v zadevi II Dor 45/2017, v kateri je bila prisojena odškodnina v višini 2,2 povprečnih plač, imela primerljiv obseg bolečin, vendar bistveno manjše nevšečnosti, poleg tega je bil ugotovljen le lažji strah za izid zdravljenja. Primerjaj tudi primere št. VII/30, 31 in 33, objavljene v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo mag. Alenke Berger Škrk, v katerih so bile oškodovancem prisojene odškodnine v višini 5 oziroma 3 povprečnih plač. V citiranih primerih so bili oškodovanci sicer dlje časa hospitalizirani, vendar nevšečnosti, kot jih je utrpela tožnica (popolna izguba nadzora odvajanjem urina in blata sredi polnega gostinskega lokala), niso zavedene.
³ Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Ur. l. RS, št. 67/2008, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOdvT.