VSM Sodba I Cpg 150/2017

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke z vsebino:

"1. Ugotovi se, da so Kreditna pogodba št. 00330/11 z dne 23. 9. 2011, Kreditna pogodba št. 00331/11 z dne 23. 9. 2011 in Kreditna pogodba št. 00248/12 z dne 21. 9. 2012, in sicer do višine 225.000,00 EUR navidezni pravni posli, ki nimajo pravnih učinkov v razmerju med tožečo stranko M. d.o.o. in toženo stranko P. d.d., podrejeno:

Ugotovi se, da so Kreditna pogodba št. 00330/11 z dne 23. 9. 2011, Kreditna pogodba št. 00331/11 z dne 23. 9. 2011 in Kreditna pogodba št. 00248/12 z dne 21. 9. 2012 sklenjene med tožečo stranko M. d.o.o., in toženo stranko P. d.d., in sicer do 225.000,00 EUR nični pravni posli.

2Tožena stranka P. d.d., je dolžna tožeči stranki M. d.o.o. vrniti: 15 (petnajst) bianco menic, katerih podpisnik, izdajatelj oziroma trasant je tožeča stranka M. d.o.o. in ki jih je tožnik izročil tožencu v zavarovanje obveznosti iz naslova Kreditne pogodbe št. 00330/11 z dne 23. 9. 2011 in Kreditne pogodbe št. 00248/12 z dne 21. 9. 2012 in so na podlagi tožnikovih meničnih izjav in nalogov za plačilo menice lahko vnovčene do višine zapadlih in neporavnanih obveznosti tožnika po kreditnih pogodbah ter plačljive pri toženčevih dolžnikih, 15 (petnajst) meničnih izjav in nalogov za plačilo menic, 2 (dva) pooblastila za direktno obremenitev TRR, ki jih je tožnik izročil tožencu na podlagi Kreditne pogodbe št. 00330/11 z dne 23. 9. 2011 in Kreditne pogodbe št. 00248/12 z dne 21. 9. 2012.

3Tožena stranka P. d.d. je dolžna tožeči stranki M. d.o.o. plačati znesek v višini 9.755,53 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska:

- 2.100,00 EUR od 15. 10. 2013 dalje do plačila,

- 4.800,08 EUR od 28. 9. 2013 dalje do plačila,

- 755,45 EUR od 3. 10. 2013 dalje do plačila,

- 2.100,00 EUR od 15. 11. 2013 dalje do plačila,

vse v roku 15 dni pod izvršbo.

4Tožena stranka P. d.d. je dolžna tožeči stranki M. d.o.o. plačati znesek v višini 25.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

5Tožena stranka P. d.d. je dolžna tožeči stranki M. d.o.o. plačati stroške naslovnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev iz odločbe o njihovi odmeri, do plačila."

2Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, podrejeno predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. V pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katerem je sodišče prve stopnje v bistvenem utemeljilo razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ni uporabilo ustavnoskladno. Navaja, da je bila v konkretnem primeru tožeča stranka postavljena v izjemno težak dokazni položaj. Skladno s pravilom o materialnem dokaznem bremenu bi namreč morala dokazati obstoj soglasja volj k navideznim pravnim poslom. Navedeno pa kljub temu, da je splošno znano dejstvo, da so bile zoper osebe, v zvezi s katerimi je bilo na strani tožeće stranke materialno dokazno breme obstoja soglasja volj k navideznim pravnim poslom, vložene kazenske ovadbe. Dejstvo obstoja soglasja volj pa je po naravi same stvari mogoče neposredno dokazati zgolj in samo z zaslišanjem vpletenih oseb. Iz navedenega torej sledi, da v konkretnem primeru ni bilo za pričakovati, da bi osebe, zoper katere so bile vložene kazenske ovadbe, v pravdnem postopku priznale ravnanja, v zvezi s katerimi so bile kazensko ovadene. Zato bi bilo sodišče v konkretnem primeru dolžno v okviru ugotavljanja dejanskega stanja opraviti proces indičnega sklepanja, torej odločilna dejstva ugotavljati (ne zgolj in samo z zaslišanjem prič), temveč tudi s pomočjo indičnega sklepanja preko posredno ugotovljenih dokazov. V konkretnem primeru je namreč tožeča stranka ponudila indice, ki so bili izrazito močni ter so ustvarili ustrezen indični krog. V posledici opustitve dolžnosti indičnega sklepanja je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno, prav tako pa je bilo v posledici navedenega nepravilno in ustavno neskladno uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. V konkretnem primeru sodišče ni upoštevalo celote indicev in pri tehtanju med njimi z izkustvenimi in logičnimi pravili ugotavljalo, kateri indici imajo glede na vsebino pravno relevantnega dejstva odločilen pomen pri indičnem sklepanju. Tožeča stranka sodišču prve stopnje tudi očita, da ni opravilo nikakršne dokazne ocene zaslišanih prič B., C., L. in P., prav tako ni jasno, na podlagi česa je sodišče ugotovilo skupno voljo pogodbenih strank ob sklenitvi kreditnih pogodb, saj je tožeča stranka tekom postopka zatrjevala ravno nasprotno, namreč, da je bil v konkretnem primeru skupen namen in volja pogodbenikov drugačna od izrecno zapisane. Izpodbijana sodba je v tem delu povsem neobrazložena, tako da tožeči stranki jemlje pravico do učinkovite pritožbe. Tožeča stranka nadalje še opozarja, da je tožena stranka v zvezi z ravnanji, ki so predmet naslovnega postopka, na Nacionalni preiskovalni urad vložila tudi Naznanitev suma storitve uradno pregonljivih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo. Navedeno je razvidno iz listine, predložene k pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 10. 11. 2016. Iz citirane listine izhaja, da je sredstva za dokapitalizacijo v letu 2011 zagotovila sama P., kar predstavlja prepovedano finančno asistenco v smislu določila 43. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1). Predmetna listina tudi omenja vplačnika dokapitalizacije V. P. Iz navedenega sledi, da tudi omenjena listina v celoti potrjuje navedbe tožeče stranke. Tožena stranka pa je v svojih vlogah zatrjevala povsem drugače. Navedeno ravnanje kaže na zlorabo procesnih pravic, saj je tožena stranka v zvezi z ravnanji, ki so predmet tega postopka, vložila kazensko ovadbo in v le tej navajala smiselno enaka dejstva kot tožeča stranka v tem postopku. V okviru naslovnega postopka pa ta ista dejstva tožena stranka zanika. Tožeča stranka pritožbo zaključuje s stališčem, da je glede na utemeljen zahtevek tožeče stranke o navideznem pravnem poslu v celoti utemeljen tudi zahtevek na vrnitev zavarovanj ter dalje tudi zahtevek na plačilo neupravičeno pobotanih zneskov. Ravno tako je utemeljen tudi zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska v višini 25.000,00 EUR, saj ta znesek ni bil predmet pobotanja obveznosti. Gre torej za razliko med dne 29. 9. 2011 nakazanim zneskom v višini 225.000,00 EUR in zapiranjem obveznosti v zvezi s Kreditno pogodbo št. 00248/2012 za znesek 200.000,00 EUR. Če je namreč zapis pogodbeno dogovorjenega posojila navidezen, je posojilojemalec dolžan vrniti posojilodajalcu le toliko, kot je od njega dejansko prejel. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Višje sodišče v Mariboru je ob obravnavi pritožbe na seji pritožbenega senata dne 17. 5. 2007 sprejelo odločitev, da je v zadevi potrebno razpisati obravnavo pred sodiščem druge stopnje. V skladu s šestim odstavkom 347. člena ZPP je senat tudi odločil, da se predmetna zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici. Dne 14. 6. 2017 je bila tako opravljena pritožbena obravnava, na kateri je sodišče druge stopnje v namen odprave procesnih kršitev, pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično pravilne uporabe materialnega prava ponovilo vse pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze. Po tako opravljeni presoji sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev, sprejeta z izpodbijano sodbo, materialnopravno pravilna.

7V obravnavnem gospodarskem sporu tožeča stranka uveljavlja ugotovitev, da gre pri med pravdnima strankama sklenjenih kreditnih pogodbah za navidezne pravne posle, zaradi česar so le-ti v razmerju med njima brez pravnih učinkov, podrejeno pa predlaga ugotovitev ničnosti le teh. Posledično temu terja od tožene stranke vrnitev danih zavarovanj in plačilo zneska 9.755,53 EUR, ker naj bi tožena stranka iz naslova obravnavanih kreditnih pogodb izvršila enostranske pobote. Navideznost obravnavanih kreditnih poslov tožeča stranka temelji na tožbenih trditvah, da je v zadevna kreditna razmerja vstopila kot navidezni posojilojemalec, brez vsakršnih obveznostih in tveganj, z namenom, da se prikrije dejansko posojilo družbi Pr. d.o.o., saj direktno financiranje slednje zaradi bančnih pravil ni bilo dopustno. Tožena stranka je vsakršno navideznost pravnih poslov zanikala in zatrjevala, da je bila njena volja, da kredite odobri prav tožeči stranki in se je s trditvami o navideznosti seznanila šele v postopku zavarovanja z začasno odredbo, terjatev tožeče stranke, ki jo je slednja iz naslova obravnavanih kreditnih pogodb priglasila v stečajnem postopku nad družbo Pr. d.o.o., pa je bila tožeči stranki tudi v celoti priznana.

8Potem ko je sodišče prve stopnje s sodbo I Pg 1947/2013 z dne 10. 6. 2015 o zadevi prvič odločilo in tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, je po uspešni pritožbi obeh pravdnih strank v novem sojenju z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je sprejelo z obrazložitvijo, da je bil namen pravdnih strank in njuna poslovna volja skleniti kredit po kreditnih pogodbah, kar izhaja iz pisnih dokazov in iz ugotovljenega, da med pravdnima strankama ni bilo volje za sklenitev navideznega posla, kot je to zatrjevala tožeča stranka. Prav tako je obrazložilo, da tožeča stranka ni izkazala elementov ničnosti spornih pogodb, kar je podrejeno uveljavljala.

9Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo materialno pravo, relevantno za presojo obravnavanega spornega razmerja, ki ga tožeča stranka utemeljuje na zatrjevanju, da so kreditne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, navidezni pravni posli. Ob kategoričnem zanikanju tožene stranke, da bi bila volja pravdnih strank pri sklepanju zadevnih poslov drugačna od v pogodbi zapisane, je bila dolžnost sodišča prve stopnje v novem sojenju, kot je to izpostavilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu I Cpg 421/2015 z dne 18. 2. 2016, opraviti za zatrjevano navideznost pogodb relevantno presojo obstoja soglasja volj pogodbenih subjektov oziroma njihovega soglasja o tem, da zapisana pogodbena volja ne predstavlja njihove prave volje.

10Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje zadostne razloge za sprejeto odločitev in je tudi mogoč preizkus njene pravilnosti.

11Hkrati tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita več postopkovnih kršitev v postopku dokazovanja in pomanjkljivosti dokazne presoje. Ker tudi sodišče druge stopnje meni, da je dokazna presoja, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, pomanjkljiva, je v namen odprave ugotovljene procesne kršitve ter posledično pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja razpisalo pritožbeno obravnavo. Presoja ponujene trditvene podlage pravdnih strank in ocena na pritožbeni obravnavi ponovljenih dokazov, izvedenih pred sodiščem prve stopnje, dajeta sodišču druge stopnje podlago za presojo, da je pravilna odločitev prvostopnega sodišča o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, temelječa na bistveni ugotovitvi, da soglasja obeh pravdnih strank kot pogodbenic iz zadevnih kreditnih pogodb oziroma njunega strinjanja, da bo tožena stranka dala tožeči stranki kredit zato, da ga bo slednja preko vmesnih družb posredovala družbi Pr. d.o.o.., oziroma da bo tožeča stranka le navidezni kreditojemalec, ni bilo.

12Iz vsebine med pravdnima strankama sklenjenih kreditnih poslov (priloge A12, A20 in A21), ki so predmet presoje, med drugim izhaja, da se je P. zavezala dati kreditojemalcu (tožeči stranki) s pogodbami določen znesek kredita, kreditojemalec pa se je zavezal vrniti banki dobljeni znesek denarja v valuti, v času in način, določen v teh pogodbah, ter plačati banki dogovorjene obresti, stroške in druga nadomestila, določena s temi pogodbami, pri čemer je kredit po vseh pogodbah namenjen za obratna sredstva.

13Tožeča stranka je zatrjevala in dokazovala, da je bil v konkretnem primeru skupen namen in volja pogodbenikov drugačna od izrecno zapisane. Po tožbenih trditvah, naj bi tožeča stranka v zadevna kreditna razmerja vstopila zgolj kot navidezni posojilojemalec. V tem pogledu je izpostavljala:

- da je B.B. kot direktor Poslovne enote P. M. na tožečo stranko naslovil prošnjo, da bi se financiranje družbe Pr. izvedlo preko tožeče stranke, saj naj direktno posojilo P. družbi Pr. ne bi bilo skladno z bančnimi pravili,

- da je bil B.B.., ki je na strani P. podpisal vse sporne kreditne pogodbe, hkrati tudi družbenik in zakoniti zastopnik družbe Pr.,

- da so bili R.P., M.L. in B.B. solastniki Pr. ter odgovorne osebe v P.,

- da so bila sredstva po zadevnih kreditnih pogodbah istega dne (29. 9. 2011) s P., preko družbe L. I., nakazana na Pr. in so bila porabljena za potrebe dokapitalizacije P. v letu 2011,

- da direktno posojilo P. Pr. ni bilo skladno z bančnimi pravili,

- da je družba Pr. preko družbe M. obvladovala pomemben delež P.,

- da se je dokapitalizacija P. v letu 2011 izvajala preko družbe V. P., ter da je del sredstev zagotovila družba T. C., ki je tesno povezana z družbo Pr.

14Iz izpostavljenih dejstev je tožeča stranka uveljavljala, da gre v konkretnem primeru za kombinacijo navideznih pogodb, ki prikrivajo posojilno razmerje med toženo stranko kot posojilodajalcem in družbo Pr. kot dejanskim posojilojemalcem, ter da je bil skupen namen vseh udeleženih strank, vključenih v sklenitev posojilnih pogodb ta, da posojilo prejme dejanski posojilojemalec Pr., ter da so se o tej navideznosti vse stranke dogovorile in strinjale.

15Tožena stranka je zanikala po tožeči stranki zatrjevano pogodbeno voljo pogodbenic pri sklepanju zadevnih pravnih poslov in vztrajala, da je bila njena pogodbena volja taka, kot je v pogodbah zapisano. Posebej je izpostavljala, da ni imela nobenega vpliva na poslovanje družbe Pr., da tožeča stranka ni dokazala, da je v konkretnem primeru B.B. na tožečo stranko naslovil prošnjo za financiranje družbe Pr., če pa že je, pa je to storil kot zakoniti zastopnik družbe Pr. in ne kot predstavnik P., saj ni bil zastopnik slednje in slednji tudi ni podpisal nobene izmed zadevnih kreditnih pogodb. Tožena stranka je še opozarjala na dejstvo, da je tožeča stranka del obveznosti po teh kreditnih pogodbah že plačala, nenazadnje pa je terjatev do družbe Pr. priglasila tudi v stečajnem postopku nad slednjo in ji je bila ta tudi v celoti priznana.

16Kadar sklepajo pravne posle pravne osebe, jih sklepajo v imenu pogodbenih strank njihovi zakoniti ali pooblaščeni zastopniki. Pri ugotavljanju pogodbene volje pravnih oseb se zato presoja pogodbena volja osebe, ki je v imenu pravne osebe pogodbo sklenila.

17V obravnavanem primeru je kreditne pogodbe za tožečo stranko podpisal oziroma sklenil Š. M. kot zakoniti zastopnik. Iz njegove pisne izjave, podane sodišču, izhaja, da sta ga v prostorih P. v drugi polovici septembra 2011 srečala B. in L. in mu predočila, da bi rabili denar za Pr., če bi ga on posodil. Ker je rekel, da denarja nima, sta odgovorila, da bo banka uredila in dala kredit. Ko je vprašal za vračilo, sta rekla, "saj nas dobro poznaš, ti bomo denar vrnili". V izjavi je še zapisal, da je bil v tistem času v banki reden ali izreden nadzor Banke Slovenije in da zato sami zaradi bančnih pravil ne morejo kreditirati Pr. in zato rabijo nekoga, preko katerega bi šlo kreditiranje. Ker ima podjetje M. v sklopu skupine M. dobro boniteto pri P. in je kreditno sposoben z odobrenim limitom možne zadolžitve, bi kredit najelo podjetje M., ki bi ga preko povezanega podjetja L. I. dalo družbi Pr. Tako je P. odobrila M. dva kredita po 150.000,00 EUR, katerega del enega kredita v višini 75.000,00 EUR so rabili za odkupe terjatev do P., kar so potem tudi v vlogi navedli, za preostanek pa je bilo v vlogi navedeno za obratna sredstva, saj zaradi Banke Slovenije niso napisali, da rabijo sredstva za Pr. Navedene transakcije so potem speljali. V izjavi še dodaja, da je ves posel naredil v zaupanju do P. in odgovornih ljudi, B., L., P., za katere je menil, da jim L. zaupa. Zato so dali v zavarovanje kredita P. do M. hipoteko na podlagi maksimalne hipoteke in v zavarovanje posojila T. C. zastavo delnic, medtem ko so sami od Pr. vzeli samo menico. Zakoniti zastopnik tožeče stranke, zaslišan kot stranka, je vsebino pisne izjave potrdil in med drugim še dodal, da je bil v bistvu s strani Pr. zaprošen kot pomoč, glede na 15 letno sodelovanje, da jim pomaga in na ta način, da pride do kredita in je menil, da je zadeva nerizična glede na 15 letno pošteno sodelovanje. Njemu je bilo prezentirano tako, da P. ne more v tem momentu kreditirati povezane družbe, menedžerji P. so bili lastniki in da ne smejo dati kredita Pr., če lahko vstopi, da pomaga in da bo potem v nekem doglednem času, v roku enega leta, urejeno in mu bo kredit vrnjen, on pa bo vrnil kredit P. Sodišče druge stopnje na podlagi tako izpostavljenih bistvenih delov izpovedbe tožeče stranke oziroma zakonitega zastopnika ugotavlja, da je imela tožeča stranka v obravnavani zadevi položaj navideznega kreditojemalca, Pr. pa položaj dejanskega kreditojemalca. Značilnost pogodb z navideznim kreditojemalcem je ta, da gre vedno za razmerje med tremi osebami: kreditodajalcem, dejanskim kreditojemalcem ter navideznim kreditojemalcem. Kreditno pogodbo v interesu resničnega kreditojemalca sklene navidezni kreditojemalec, ker resnični kreditojemalec noče ali pa ne more skleniti kreditne pogodbe.

18Sodišče druge stopnje ne dvomi v verodostojnost izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, da ga je k sklenitvi zadevnih kreditnih pogodb vodil namen pomagati oziroma ustreči pozivu B. in L. kot družbenikoma Pr. in tudi ne dvomi v trditve in izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je bil k zadevnim poslom pozvan z njune strani. Njegova izjava in prikaz dogodkov, ki so pogojevali sklenitev kreditnih pogodb namreč sodišče druge stopnje prepriča bolj kot nasprotne trditve tožene stranke ter izpovedba priče B. o tem, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke sam izrazil interes za kreditni vstop v družbo Pr. in da je na njegovo iniciativo in v okviru opravljanja njegove poslovne dejavnosti prišlo do zadevnih kreditnih poslov in nadaljnje posojilne pogodbe med L. I. in Pr.. Da gre v tem pogledu verjeti zakonitemu zastopniku tožeče stranke, kažejo dokazno podprta dejstva, da je tožeča stranka denarne zneske, prejete na podlagi zadevnih kreditnih pogodb, istega dne s kreditno pogodbo preko svoje družbe L. I. dejansko nakazala Pr., ker sicer za vmesno pogodbo ne bi bilo prav nobene potrebe, in kar pritrjuje dejstvu, da je bil namen sklenitve kreditnih pogodb prikritje kredita dejanskemu kreditojemalcu, družbi Pr..

19Vendar kljub tako ugotovljenemu namenu, ki ga je imela tožeča stranka pri sklepanju zadevnih kreditnih pogodb, pri le teh ni šlo za navidezne pravne posle. Pri navidezni pogodbi gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven. Da gre za navidezno pogodbo, mora biti volja navideznosti sporazumna, kar pomeni, da sta imeli tako voljo obe pogodbeni stranki. V obravnavanem primeru, kot že obrazloženo, ni dvoma, da je bila tožeča stranka pri zadevnih kreditnih pogodbah le navidezni kreditojemalec. Ali je šlo pri zadevnih kreditnih pogodbah tudi za navidezne pravne posle, pa je potrebno presoditi, ali je tudi na strani tožene stranke oziroma P. obstajala volja oziroma vedenje o tem, da je tožeča stranka le navidezni kreditojemalec in da je pravi kreditojemalec družba Pr.. Kajti če kreditodajalec za dogovor med resničnim kreditojemalcem in navideznim kreditojemalcem ne ve, kreditna pogodba med banko in navideznim kreditojemalcem ni navidezna.

20V zvezi z ugotavljanjem volje P. pri sklepanju zadevnih kreditnih pogodb, je sodišče prve stopnje sicer izhajalo iz napačnega stališča, da so voljo P. izražali R.P. in M.L. kot zakoniti zastopnici tožene stranke ter B.B.. kot zakoniti zastopnik poslovne enote Maribor. Potrebno je namreč izpostaviti, da P. niso (bili) le R.P., M.L. in B.B.. P. niso (bili) le njena uprava oziroma njeni vodstveni delavci, pač pa tudi številni zaposleni, ki so kot pooblaščenci po zaposlitvi v imenu in račun banke sklepali posle s svojimi komitenti oziroma sopogobeniki. Zato se, kot že prej obrazloženo, ko gre za pogodbeno stranko, ki je pravna oseba, pri ugotavljanju pogodbene volje le te presoja pogodbena volja osebe, ki je v imenu pravne osebe pogodbo sklenila.

21Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da je zadevne kreditne pogodbe s tožečo stranko za P. sklenil oziroma podpisal B. B. in kar bi iz predloženih kreditnih pogodb tudi izhajalo, saj je bil slednji na pogodbah naveden kot desni podpisnik pogodbe za P., vendar se je tekom postopka izkazalo, da B. B. zadevnih pogodb ni podpisal. Tožena stranka je namreč zatrjevala in dokazovala, da zadevnih kreditnih pogodb B. ni podpisal, temveč sta jih podpisala druga dva podpisnika. V pripravljalni vlogi z dne 6. 11. 2014 je obrazložila način, kako je pri P. potekalo odločanje o kreditnih naložbah. V ta namen je navajala, da direktor poslovne enote ni nujno pregledal predloga sklepa ali le tega zagovarjal v postopku odobravanja pred posameznimi organi odločanja. Pregled in zagovor je namreč opravljala tako namestnica direktorja poslovne enote, kakor tudi posamezni skrbnik posameznega komitenta. Tudi podpisovanje kreditnih pogodb ni bilo v izključni pristojnosti direktorja poslovne enote, saj je le to urejal sklep o podpisovanju, ki je določal, kdo je levi in kdo desni podpisnik in kdo so namestniki teh podpisov, če ob posameznem podpisovanju posamezni podpisnik ni dosegljiv oziroma je odsoten. Ker je šlo za standardizirane kreditne pogodbe, ki so se samodejno izpisovale neposredno iz kreditne aplikacije, jih posamezni pripravljalec pogodbe ni mogel predrugačiti, so se tudi podatki o podpisnikih na strani P. izpisovali standardizirano. Tako je bil kot desni podpisnik na strani P. standardizirano izpisan B. B., če slednjega ni bilo, je moral namestnik desnega podpisnika pred svojim podpisom izpisati besedo "za" ali "po pooblastilu" ali "pp". Direktor poslovne enote v svoji odsotnosti ni posebej pooblastil svojega namestnika niti za podpisovanje listin niti za udeležbo na naložbeni komisiji oziroma naložbenem odboru, saj za to ni bilo nobene potrebe, ker je to urejal generalni sklep o podpisovanju, katerega je sprejela uprava za vse tovrstne situacije in ne zgolj za posamičen primer. Tožeča stranka tovrstnih trditev tožene stranke ni obrazloženo prerekala.

22Da B. B. v imenu P. ni sodeloval pri sklepanju zadevnih kreditnih pogodb in le teh ni podpisoval, izhaja tudi iz njegove pisne izjave in izpovedbe, zaslišanega kot priče, iz katere izhaja, da pri zadevnih kreditnih pogodbah ni sodeloval, da je bil takrat zelo malo na banki, ker je hodil dosti po terenu in je več ali manj vse posle opravljala njegova pomočnica in ostali referenti, ki so imeli posamezne komitente in so za njih, ko so dali vlogo, za njih naredili kredit, ga dali na komisijo in je šlo to dalje. Izpovedal je še, da podpis na zadevnih pogodbah ni njegov, temveč pri pogodbi št. 248/12 od Ž., na drugih dveh pa od R. C. in M. C. Slednja je imela enaka pooblastila kot on, razen materialnih, in je po pravilih P. imela stalno podpisovanje ali levo ali desno. Tudi na kreditne komisije je hodila namesto njega. V zvezi z zadevnimi pogodbami je vztrajal, da v času, ko so bile sklenjene, z njimi ni bil seznanjen, ampak se je z njimi seznanil šele kasneje, prav tako je vztrajal, da je pobudo za sklenitev kreditne pogodbe med L. I. in Pr. dal M.

23Zadevne kreditne pogodbe za P. tako zanesljivo ni sklenil B. B., zaradi česar tudi ni odločilno, ali je bil slednji z njimi seznanjen ali ne, pri čemer sodišče druge stopnje sicer dvomi v verodostojnost njegove izpovedbe, da za zadevne kreditne pogodbe v času sklepanja le teh ni vedel. Sodišče druge stopnje je že ob oceni izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke obrazložilo, da ocenjuje trditve in izpovedbo slednjega o okoliščinah, v katerih in zaradi katerih je prišlo do sklenitve zadevnih kreditnih pogodb, za verjetnejše od tistih, ki sta jih v izjavah navajala in o čemer sta izpovedovala kot priči zaslišana B. in L. Glede na položaj slednjih tako pri P. kot v družbi Pr., glede na dolgoletno poslovno sodelovanje tožeče stranke s P. in glede na očitno dobre medsebojne kolegialne odnose (kot je to razbrati tako iz e-mailov kot tudi iz zaslišanja navedenih, saj so se med seboj tikali) po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče verjeti L. in B., da o obstoju zadevnih kreditnih pogodb in njihovem namenu nista vedela. Vendar pa dejstvo, da tudi če sta slednja vedela za pravi pogodbeni namen pri sklepanju zadevnih pogodb, slednje ne pritrjuje tožbenemu zavzemanju za ugotovitev njihove navideznosti.

24Zadevne kreditne pogodbe so za P. v okviru svojih pooblastil sklepale osebe, ki jim dejanski pogodbeni namen tožeče stranke, da ima torej namen s kreditom pridobljena sredstva posoditi družbi Pr., ni bil znan. M. C., ki je bila podpisnica zadevnih pogodb, je v zvezi s slednjimi, zaslišana kot priča, izpovedala, da je bila zaposlena pri P. v letu 2011 kot pomočnica direktorja poslovne enote in je imela v okviru funkcije pooblastilo za podpisovanje pogodb, udeležbo na naložbeni komisiji ter pripravljanje zahtevkov. V zvezi s konkretnimi kreditnimi pogodbami je izpovedala, da oni ne ugotavljajo, zakaj bo kreditojemalec kredit praktično porabil, namenskega koriščenja ne ugotavljajo, ampak kreditojemalcu verjamejo glede na njegovo vlogo. O tem, da bi denar iz danih kreditov bil dan naprej, je priča izpovedala, da o teh zadevah z M. ali z B. nikoli nista govorila. Ona je sodelovala v fazi priprave kredita, kredit se je odobril za obratna sredstva, in sicer ga je odobril skrbnik, ona pa ga je verificirala. Kredit se je obravnaval na naložbeni komisiji, ga je nekdo tam razložil, ne ve kdo je bil, ali B. ali ona, kar se lahko preveri v zapisnikih in potem je kredit s sklepom na naložbeni komisiji odobren, takrat je bila njena funkcija, da ona pogleda, ali je vse tisto, kar je v predlogu, kar je bilo kreditni komisiji napisano, ali je dejansko v pogodbo vneseno. To se pravi, kredit je bil odobren za trajna obratna sredstva, obrestna mera, zavarovanje in potem, ko je to vse ugotovljeno, je bila pač v tem primeru njena funkcija, da je bila desni podpisnik. Na izrecno postavljeno vprašanje je izpovedala, da ji razmerje med M. in Pr. ni znano in se o tem ni pogovarjala ne z M. niti z B.

25Iz izpovedbe priče C., ki je v imenu P. podpisala zadevne kreditne pogodbe, tako nedvomno izhaja, da banka z namenom tožeče stranke, da kredit najame zaradi nadaljnjega kreditiranja Pr., ni bila seznanjena oziroma zanj ni vedela. Zato o sporazumu pogodbenih strank, da je njuna pogodbena volja drugačna od v pogodbi zapisane, ne moremo govoriti.

26Tako gre v obravnavnem primeru zgolj za situacijo, ko je tožeča stranka zadevne kreditne pogodbe sklenila kot navidezni kreditojemalec v svojem imenu a v poslovnem interesu resničnega kreditojemalca, česar banki kot kreditodajalcu ni bilo znano, zato zadevne kreditne pogodbe med tožečo stranko kot kreditojemalcem in banko niso bile navidezne. Nenazadnje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sama tožeča stranka štela sebe kot kreditojemalca v razmerju do banke in se je zavedala svoje pogodbene obveznosti vračila prejetega kredita P. Iz njene pisne izjave je namreč razbrati, da je bila zadeva zamišljena tako, da bi kredit najelo podjetje M. in ga potem preko povezanega podjetja L. I. dalo družbi Pr. Dejanski kreditodajalec družbi Pr. zato ni bila banka, temveč tožeča stranka oziroma njena povezana družba L. I., zato ni mogoče pritrditi tožbenemu zatrjevanju, da je šlo dejansko za kreditno razmerje med P. in Pr. Tožeča stranka je namreč tudi pričakovala, da bo Pr. kredit vrnil njej, ona pa potem P., o čemer je, zaslišan kot stranka, izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke. Posledično tako ni mogoče pritrditi tožbenim zatrjevanjem, da je tožeča stranka v zadevna kreditna razmerja vstopila brez vsakršnih tveganj in obveznosti, nenazadnje so, kot izhaja iz izjave tožeče stranke, od Pr. vzeli v zavarovanje terjatve menico. Tožeča stranka se je, glede na obrazloženo, nedvomno zavedala, da je kreditne posle sklenila v svojem imenu in v razmerju do banke kot kreditojemalec. Dejstvo, da se je posel, v katerega je vstopila, misleč, da je nerizičen in v zaupanju oseb, s katerimi je daljše obdobje uspešno poslovno sodelovala, kasneje izjalovil in je zaradi insolventnosti in kasnejšega stečaja družbe Pr. za kredit, dan Pr., ostala nepoplačana, nima vpliva na veljavnost s P. sklenjenih kreditnih pogodb.

27Kot pravilna in bistvena za presojo v obravnavani zadevi se zato izkaže ugotovitev sodišča prve stopnje, da za navideznost pogodbe ne zadošča le volja ene pogodbene stranke, da se sklene navidezna pogodba, temveč vseh pogodbenih strank, in ker je bilo ugotovljeno, da s strani banke takšna volja, torej volja za sklenitev navideznega posla, ni bila podana, je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka sprejelo pravilno odločitev.

28V obravnavanem primeru so dejstva, relevantna za presojo oziroma za zavrnitev tožbenega zahtevka, ugotovljena s stopnjo prepričanja, zato so neutemeljena pritožbena uveljavljanja, da je sodišče prve stopnje neustrezno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Samo v primeru, če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215.člen ZPP). Izvedeni dokazi v obravnavanem primeru dajejo zadostno podlago za zanesljiv zaključek, da sporazuma volj obeh pogodbenic, da je bila njuna pogodbena volja drugačna od zapisane, ni bilo.

29Tudi ne gre pritrditi pritožbenemu zavzemanju, da bi bilo dolžno sodišče v konkretnem primeru v zvezi z obstojem soglasja volj dopustiti posredno (indično) dokazovanje. Kot že obrazloženo v tej sodbi, izvedba neposrednih dokazov omogoča presojo obstoja soglasja volj pogodbenih strank pri sklepanju zadevnih kreditnih pogodb, zato ni potrebe, da bi se pravno relevantna dejstva presojala na podlagi posrednih dokazov.

30Kot je sodišče druge stopnje že obrazložilo v tej sodbi, P. niso (bili) le R .P., M. L. in B. B., za katere tožeča stranka izpostavlja, da ni za pričakovati, da bodo zaradi zoper njih sproženih kazenskih postopkov priznali ravnanja, v zvezi s katerimi so kazensko ovadeni. Zatrjevana nedopustna ravnanja imenovanih, povezana z dokapitalizacijo P., na obravnavano zadevo nimajo relevantnega vpliva. Dejstvo je namreč, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke v svoji sodišču posredovani izjavi zapisal, da kam je šel denar naprej od Pr., ni vedel in je šele kasneje izvedel, da se je ta denar porabil za dokapitalizacijo P. Zato dejstvo, v kakšne namene je Pr. posojeni denar uporabil, za presojo navideznosti zadevnih kreditnih pogodb ni relevantno. Okoliščine dokapitalizacije namreč niso imele vpliva na sklenitev zadevnih kreditnih pogodb oziroma ni bilo v namenu tožeče stranke, da družbi Pr. denar posodi za potrebe dokapitalizacije P. Zato se tudi sodišče druge stopnje do okoliščin, ki zadevajo dokapitalizacijo P., v tej sodbi ni opredeljevalo in tudi ne do dokazov, ki so bili predlagani in izvedeni v smeri ugotavljanja tovrstnih okoliščin. Prav tako predmet presoje v okviru obravnavanega spora ne more biti presoja (ne)ustreznosti ravnanj R. P., M. L. in B. B., ki so imeli hkrati položaj vodilnih menedžerjev P. in hkrati družbenikov družbe Pr. in ki bi naj vplivali na tožečo stranko, da je vstopila v obravnavana sporna razmerja. Ravnanje, s katerim bi naj B. in L.-ova, kot to zatrjuje tožeča stranka, pozvala tožečo stranko, da posodi denar družbi Pr., katere družbenika sta bila, samo po sebi ni nedopustno. Ali je ustrezno in sprejemljivo glede na to, da sta bila tudi hkrati tudi vodilna uslužbenca P. in da naj bi bil cilj kreditiranja Pr., česar tožeča stranka sicer ni vedela, dokapitalizacija P., pa presega okvir obravnavanja predmetne zadeve, zato sodišče druge stopnje tudi ne more presojati ravnanj tožene stranke oziroma njenih stališč, ki jih zavzema v postopku Naznanitve suma uradno pregonljivih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo v zvezi s postopkom dokapitalizacije P. kot že obrazloženo, na presojo v obravnavani zadevi okoliščine dokapitalizacije P. nimajo relevantnega vpliva in tudi niso predmet presoje v okviru tega postopka, zaradi česar je morebitna različnost trditev tožene stranke v obravnavanem postopku in v postopku v zvezi z naznanitvijo suma storitve uradno pregonljivih kaznivih dejanj posledica različnosti dejanske in pravne narave obeh postopkov in zaradi česar toženi stranki ni mogoče očitati s pritožbo uveljavljane zlorabe procesnih pravic.

31Tožeča stranka pa nazadnje tudi ne more biti uspešna v prizadevanjih, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z zaslišanjem priče R. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanje te priče glede naveze R. P. za ta postopek ni relevantno. Tožeča stranka uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje navedeno pričo zaslišati v zvezi z okoliščinami sklenitve Kreditne pogodbe št. 07/2011 z dne 29. 9. 2011 ter povezave z R. P. Ker kreditna pogodba, v zvezi s katero je predlagano zaslišanje navedene priče, ni predmet presoje v zvezi z zadevnimi kreditnimi pogodbam in pri katerih tudi ni sodelovala R. P., prav tako niso predmet presoje okoliščine dokapitalizacije P., se zaslišanje predlagane priče pravilno izkaže za predmetno zadevo nerelevantno.

32Glede na vse obrazloženo in ob ugotovitvi, da pritožba obrazložitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka elementov ničnosti zadevnih kreditnih pogodb v zvezi s podrejenim zahtevkom ni izkazala, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 6. alinejo 358. člena ZPP).

33Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).