VDSS Sodba Pdp 147/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2015 nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da med strankama od 15. 12. 2015 dalje obstoji delovno razmerje in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2015 in se šteje, da je pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama prenehala z dnem odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer je tožena stranka dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati nadomestila plač v mesečnem znesku 946,73 EUR bruto, od teh zneskov v njegovo korist obračunati oziroma odvesti in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter mu izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače v plačilo dalje od plačila ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, ter ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in druga zavarovanja v roku 15 dni; da mu je tožena stranka dolžna izplačati denarno odškodnino namesto reintegracije na delovno mesto v višini 17.041,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi sledilo le navedbam in okoliščinam, kot jih je predstavila tožena stranka, ni pa upoštevalo vseh okoliščin primera, kot so narava, teža in posledice kršitve in tega, da gre za enkraten dogodek, ki ga je tožnik obžaloval in obljubil, da se v prihodnje ne bo ponovil. Tožena stranka tekom postopka ni z ničemer izkazala, da gre za tožnikove ponavljajoče kršitve. Tako je šlo za enkratni dogodek. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je šlo za dokaj visoko stopnjo tožnikove vinjenosti na delovnem mestu in da zaradi tega in narave tožnikovega dela ter podobnih kršitev v preteklosti s tožnikom delovnega razmerja ni možno nadaljevati. Pri tem pa ni upoštevalo sodne prakse, in sicer odločb Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 78/2016 in VIII Ips 79/2016, iz katerih izhaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi najhujša sankcija za kršitve delovnih obveznosti, ki pa jih je potrebno presojati ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov obeh strank. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin na tožnikovi strani, je njegova odločitev v nasprotju s trenutno veljavno sodno prakso. Tožena stranka bi se lahko odločila za milejši ukrep, npr. za disciplinski postopek, ali pa uporabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno sledilo navedbam tožene stranke, zakaj tožniku ni prepovedala opravljanja dela, dokler je tekel postopek izredne odpovedi. Tako je tožnik od dneva ugotovljene alkoholiziranosti na delovnem mestu do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko več kot mesec dni opravljal svoje delo. Neizkazane so navedbe tožene stranke, da je bil tožnik v tem obdobju razporejen na manj akutna dela in da je bil ta čas pod povečanim nadzorom nadrejenih. Iz izpovedi prič namreč izhaja, da je tožnik opravljal enake naloge kot pred kršitvijo. Ker tožeča stranka meni, da ni bil podan pogoj, da s tožnikom delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, je njena pritožba utemeljena.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, saj se tožnik v pritožbi na ta razlog le pavšalno sklicuje. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, reintegracijski in reparacijski zahtevek za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze in plačilo denarnega povračila namesto reintegracije v višini 17.041,00 EUR s pp. Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik dne 10. 11. 2015 ob 14.32 uri, ko je bil pri njem opravljen preizkus alkoholiziranosti, na delovnem mestu vinjen, ker je imel v izdihanem zraku 0,40 mg/l alkohola. Tožnik tega, da je bil na delovnem mestu vinjen, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi v pritožbenem postopku, ni zanikal. S tem je kršil določbe 34., 35. in 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj ni upošteval zahtev in navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ni spoštoval in izvajal predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu, dela ni opravljal tako pazljivo, da bi zavaroval svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, vzdržal pa se tudi ni ravnanja, ki glede na naravo dela, ki ga je opravljal pri toženi stranki (odrsko scenski delavec), materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovale toženi stranki. S tem pa je kršil tudi 4. člen Pravilnika o izvajanju kontrole bolniškega staleža, testov alkoholiziranosti in droge, kontrole potnih stroškov ter preverjanja kandidatov za zaposlitev tožene stranke, po katerem prihod na delo pod vplivom alkohola in uživanje alkoholnih pijač ali drugih nedovoljenih psiho aktivnih substanc ni dovoljen in delavci dela ne smejo opravljati, če je pri njih ugotovljena stopnja alkohola v krvi večja od 0,0 promila oziroma v izdihanem zraku višja od 0,0 mg/l. Ravnal pa je tudi v nasprotju z določilom 37. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011).

7Na podlagi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podan odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Prav tako pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je podan tudi razlog po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko ni mogoče niti do izteka odpovednega roka.

8V času opravljanja alkotesta 10. 11. 2015 ob 14.32 uri je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik 0,40 mg/l alkohola v izdihanem zraku. Glede na to, da je z delom pričel ob 8.00 uri in da je zatrjeval, da tega dne alkohola ni užival, ampak da je pil prejšnji večer, je bil ob prihodu na delo še pod večjim vplivom alkohola. Tega dne je v dopoldanskem času v skupini šestih delavcev pospravljal malo sceno, kar je obsegalo prenašanje bremen in sestavljanje scenskih elementov za vaje, v popoldanskem času pa so iz kamiona raztovarjali scenografijo (kuliso in pohištvo) in jo sestavljali in montirali za predstavo za naslednji dan. Posamezni elementi scenografije so bili težki tudi več kot 40 kg, postaviti so morali dve kulisi, visoki po 3 in 4 metre, vsaka pa je bila težka med med 50 do 60 kg ter privijačena na tla oziroma vpeta v vrvišče. Delo tožnika je zaradi tega zelo natančno, zahteva skrbnost, saj vsaka napaka lahko predstavlja potencionalno nevarnost tudi za zdravje in življenje ostalih zaposlenih, pa tudi gledalcev. Pravilno opravljeno delo odrsko scenskega delavca je izredno pomembno za nemoten potek predstav, saj so napake vedno zaznavne navzven in zato vplivajo na kvaliteto predstav, s tem pa na ugled tožene stranke.

9Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izgubila zaupanje do skrbnosti tožnika pri delu in zato ni možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med njima. Pri tem je poleg že navedenega upoštevalo tudi, da je bila pri tožniku že pred to kršitvijo večkrat zaznana alkoholiziranost, ki pa je tožena stranka z alkotestom ni ugotavljala. Tako ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bil to enkraten dogodek, kot to navaja tožnik v pritožbi. Poleg tega pa dejansko ne gre za majhno stopnjo tožnikove alkoholiziranosti, zato je ni mogoče primerjati z zadevama VIII Ips 78/2016 in VIII Ips 79/2016, na kateri se sklicuje tožnik. V teh zadeveh je bila stopnja alkoholiziranosti v prvem primeru 0,12 g/kg, kar je 0,06 mg/l in v drugi 0,12 mg/l. V prvi zadevi je delavec spil steklenico piva po opravljenih dnevnih delovnih zadolžitvah, v drugi pa med malico. V obravnavanem primeru je tožnikova stopnja alkoholiziranosti več kot trikratna v primerjavi s stopnjo alkoholiziranosti delavca v navedenih zadevah, tožnik pa je alkoholiziran že prišel na delo, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča kršitev dejansko tako huda, da že sama po sebi predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10Dejstvo, da se tožena stranka ni odločila za izrek prepovedi opravljanja dela po 3. odstavku 110. člena ZDR-1, na odločitev o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama nima vpliva. Iz te določbe namreč izhaja, da se za tak ukrep delodajalec lahko odloči, ne pa da se zanj mora odločiti. Tožena stranka je razlog, zakaj ukrepa ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni izrekla, pojasnila in sodišče prve stopnje se je o tem izreklo v 14. točki obrazložitve. V tem obdobju (od novembra do marca) je bil urnik gledališča natrpan in so za sestavo scenografije potrebovali vse razpoložljive ljudi, ob tem pa je bil tožnik tudi neopazno in nemoteče nadzorovan.

11Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je presodilo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12Izrek o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.