VDSS Sodba Pdp 201/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke z dne 19. 11. 2014 o razrešitvi tožnika z mesta ravnatelja, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 14. 1. 2015 nezakonita, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje z dnem vročitve sklepa o razrešitvi in še traja do odločitve sodišča, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati mesečna nadomestila plače in mu povrniti stroške postopka. Svojo odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka postopek tožnikove razrešitve s funkcije ravnatelja opravila v skladu z Zakonom o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 in nasl., ZZ) in Zakonom o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96 in nasl., ZOFVI). Tožniku je bila v postopku razrešitve dana možnost zagovora, ki jo je dvakrat izkoristil. Svet zavoda je o začetku postopka razrešitve tožnika seznanil lokalno skupnost - občino ustanoviteljico zavoda, učiteljski zbor in svet staršev ter obrazložen predlog razrešitve ravnatelja posredoval v mnenje ministru. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnika utemeljeno razrešila s funkcije ravnatelja tožene stranke. Zaradi zakonite razrešitve tožnika s funkcije ravnatelja je nastopil utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka pri tožnikovi predčasni razrešitvi s funkcije ravnatelja storila več nepravilnosti, ki vplivajo na zakonitost sklepa. Podan je utemeljen sum, da je sodišče prve stopnje kršilo tožniku pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS in pristransko vodilo postopek, ker ni upoštevalo napotila pritožbenega sodišča in je izvedlo dokaz z zaslišanjem priče, čeprav je v ponovljenem postopku ni bilo treba zaslišati. Zmotno je stališče sodišča, da procesne pravice tožnika v postopku razrešitve ravnatelja niso bile kršene in da te kršitve niso bistveno vplivale na odločitev. Po stališču tožnika se je svet zavoda tožene stranke zavedal, da ne obstajajo formalni niti vsebinski razlogi za razrešitev tožnika s funkcije ravnatelja. Tako tožniku ni bilo omogočeno, da se seznani z obrazloženim predlogom za razrešitev z dne 17. 9. 2014. Zmotno je stališče sodišča, da je bila tožniku zagotovljena možnost, da se izjavi že s tem, ko ga je na 6. seji sveta zavoda z dne 24. 5. 2014 pozvalo, naj se izjavi o razlogih razrešitve. Pri tem je spregledalo, da se predloga za razrešitev z dne 24. 5. 2014 in 17. 9. 2014 vsebinsko in oblikovno bistveno razlikujeta, saj sta obravnavala različne očitke. Svet zavoda bi moral spoštovati načelo kontradiktornosti. Ker sta se predloga obravnavala v različnih časovnih obdobjih, in so v vmesnem času nastale novi dokazi, ki bi bistveno vplivali na presojo tožnikove razrešitve, bi morala tožena stranka na 8. seji sveta zavoda tožniku ponovno zagotoviti pravico do izjave. Postopek za tožnikovo predčasno razrešitev se je začel na pobudo anonimnih predlagateljev, ki so zlorabili naziv učiteljskega zbora. Na dnevni red 9. seje sveta zavoda ni bila uvrščena točka, ki bi obravnavala tožnikovo predčasno razrešitev, kot je predvideno z akti tožene stranke. Zato bi moralo sodišče izpodbijani sklep o razrešitvi tožnika razveljaviti, kot izhaja iz odločbe IV Cpg 698/2010 z dne 23. 6. 2010 in IV Cpg 493/2011. Na tej seji razen dopisa ministrstva, pristojnega za šolstvo, svet zavoda ni predložil ustreznega gradiva. Vsi člani sveta zavoda niso bili seznanjeni z gradivom, saj po 6. seji sveta zavoda posebna točka dnevnega reda (odločanje o tožnikovi razrešitvi) ni bila predvidena. Tožnik trdi, da je bil na 4. redni seji sveta zavoda z dne 22. 4. 2014 samovoljno in netransparentno sprejet sklep o začetku postopka za njegovo predčasno razrešitev. Tožena stranka s predlogom tožnikove razrešitve ni seznanila lokalne skupnosti niti od nje ni prejela obrazloženega mnenja. Sklep o razrešitvi tožnika ne vsebuje vseh sestavin, kot jih predpisuje zakon o splošnem upravnem postopku. Očitki, ki predstavljajo podlago za tožnikovo razrešitev, niso utemeljeni, kar je potrdilo tudi pristojno ministrstvo v dopisu z dne 27 5. 2014. V upravnih postopkih in kazenskem postopku je bil tožnik razbremenjen odgovornosti za očitane kršitve. Tožnik trdi, da je šlo v obravnavanem primeru za manjše napake in pomanjkljivosti, ki so bile nemudoma odpravljene tako, da tožena stranka ni utrpela nobenih negativnih posledic. Očitani razlogi niso sorazmerni teži sankcije. Tožnik opozarja, da je redna odpoved iz razloga nesposobnosti podana po poteku 6-mesečnega roka od nastanka očitanih nepravilnosti, zato je prepozna. Priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Z navedbami o kršitvi ustavnih pravic tožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v smeri (ne)pristranskosti sodišča, pri čemer je šteti (čeprav tega izrecno ne navede), da se očitki nanašajo na predsednico oziroma senat sodišča prve stopnje. Ti ugovori niso utemeljeni. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče skladno z napotilom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu Pdp 296/2016 z dne 20. 10. 2016 zaslišalo tožnika. Poleg tega je zaslišalo pričo A.A., predsednico sveta zavoda, ki jo je tožena stranka predlagala že v odgovoru na tožbo. S tem v zvezi sodišču prve stopnje ni mogoče očitati pristranskosti. Poleg tega tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zahteval izločitve predsednice senata oziroma sodnic porotnic. V skladu z 72. členom ZPP namreč izločitev lahko zahteva tudi stranka, in sicer takoj ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe; pri tem mora navesti tudi okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev (72. člen ZPP). Tožnik ni zahteval izločitve predsednice senata oziroma sodnic porotnic in kaj takšnega ne zatrjuje niti v pritožbi. Zato navedb, ki se nanašajo na obstoj utemeljenega suma o nepristranskosti sodišča, pritožbeno sodišče ni presojalo.

7Glede zakonitosti postopka razrešitve tožnika s funkcije ravnatelja tožene stranke in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, so odločilna predvsem naslednja dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje:

- na 4. seji 22. 4. 2014 je tožena stranka sprejela obrazložen sklep o začetku postopka razrešitve s funkcije ravnatelja in ga tožniku poslala, da se opredeli po posameznih področjih, tožnik pa je odgovoril s poročilom;

- na 5. seji 8. 5. 2014 je svet zavoda sprejel odločitev, da tožnik članom sveta zavoda posreduje svojo izjavo o razlogih za razrešitev v pisni obliki;

- na 6. seji 24. 5. 2014 je svet zavoda razpravljal o razlogih za razrešitev, gradivu, ter o tožnikovem poročilu, nato pa je tožnika pozval, naj se izjavi o posameznih očitkih, tožnik pa se je do očitkov in dokumentacije opredelil v dopisu brez datuma (priloga B/5);

- na 8. seji 17. 9. 2014 je svet zavoda sprejel obrazložen predlog za razrešitev tožnika s funkcije ravnatelja, predsednica sveta zavoda pa je po elektronski poti na elektronski naslov tožnika dne 26. 9. 2014 tožniku posredovala predlog razrešitve z očitki, ki so enaki kot priloga izpodbijanega sklepa o razrešitvi;

- seznanitev tožnika z obrazloženim predlogom za razrešitev potrjuje dejstvo, da je bil priložen k vabilu na 3. korespondenčno sejo, ki je bilo poslano tudi tožniku;

- tožena stranka je o predlogu razrešitve tožnika s funkcije ravnatelja seznanila lokalno skupnost, dijaško skupnost, učiteljski zbor in svet staršev;

- obrazložen predlog razrešitve ravnatelja je tožena stranka v mnenje poslala pristojnemu ministru;

- svet zavoda je na 9. seji 13. 11. in 19. 11. 2014 tožnika razrešil s funkcije ravnatelja tožene stranke;

- tožena stranka je tožniku 14. 1. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in mu ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal.

8Postopek razrešitve tožnika je bil izveden v skladu z določbo 59. člena ZOFVI. Tožnika je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZOFVI razrešil svet tožene stranke, ki je pred sprejemom sklepa o razrešitvi tožnika seznanil z razlogi za razrešitev in mu dal možnost, da se o njih izjavi (drugi odstavek 59. člena ZOFVI). Zmotno je tožnikovo stališče, da mu je bila kršena pravica do izjave v postopku razrešitve, ker naj bi šlo na 8. seji dne 17. 9. 2014 za nov postopek razrešitve, v katerem bi morale biti tožniku zagotovljene vse procesne pravice, kot je določeno v 22. členu Ustave RS. Obveznost takšnega kontradiktornega postopka z ZOFVI in ZZ ni predpisana. Obveznost zavoda je zgolj v tem, da ravnatelja pred sprejemom sklepa o razrešitvi seznani z zakonskimi razlogi za razrešitev in mu da možnost, da se o njih izjavi. Tožniku je bila možnost, da se izjavi o razlogih za razrešitev, zagotovljena že z vročitvijo obrazloženega sklepa o začetku postopka. Tožena stranka je to storila ne le s tem, da je tožniku vročila sklep sveta zavoda z dne 22. 4. 2014 o začetku postopka o razrešitvi ravnatelja z obsežno obrazložitvijo predloga po posameznih področjih, temveč tudi s tem, da mu je 27. 5. 2014 vročila ponovni poziv. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve sodbe, je tožnik obsežno odgovoril na posamezne očitke, vsebovane v obrazložitvi sklepa o začetku postopka razrešitve ravnatelja kot tudi v ponovnem pozivu, med drugimi tudi na tiste, ki so bili podlaga za predčasno razrešitev. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je seznanitev tožnika z razlogi za razrešitev, ki so predmet izpodbijanega sklepa, razvidna iz tega, da obrazložen predlog za razrešitev z dne 17. 9. 2014 vsebuje zapis izjave tožnika. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je šlo za dva popolnoma različna vsebinska predloga za tožnikovo razrešitev.

9ZZ v prvem odstavku 39. člena zagotavlja sodno varstvo zoper sklep o razrešitvi v primeru kršitev postopka razrešitve, ki lahko bistveno vplivajo na odločitev. Glede na navedeno razrešitev direktorja javnega zavoda ni nezakonita zaradi vsake nedoslednosti, temveč le zaradi takih kršitev, ki so vplivale ali bi lahko neposredno vplivale na odločitev o razrešitvi. Sodno varstvo zakonitosti razrešitve v obravnavanem primeru torej ni namenjeno kontroli celotnega postopka razrešitve, temveč le kontroli zatrjevanih bistvenih kršitev, ki so ali bi lahko neposredno vplivale na odločitev o razrešitvi.

10Upoštevaje navedeno določbo pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sklep o razrešitvi tožnika ni nezakonit zgolj zato, ker na dnevnem redu 9. seje sveta zavoda ni bilo posebej in izrecno navedeno, da se odloča o razrešitvi ravnatelja. Iz dnevnega reda in zapisnika o seji je namreč razvidno, da se bo obravnaval dopis oziroma mnenje ministra, pristojnega za šolstvo, kar glede na potek dogodkov logično pomeni, da se je razpravljalo in odločalo o tožnikovi predčasni razrešitvi. Na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZOFVI svet zavoda obrazložen predlog za razrešitev ravnatelja posreduje v mnenje ministru. Po prejemu mnenja ministra svet zavoda odloči o razrešitvi s sklepom in ga vroči ravnatelju, kot določa zadnji odstavek 59. člena ZOFVI. Tudi pritožbeni očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke (smiselno pa tudi v smislu 15. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj ima sodba v tem delu skladne razloge in se lahko preizkusi ter ni podano nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu.

11Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na postopek razrešitve predstojnika zavoda v zadevah opr. št. IV Cpg 698/2010 in IV Cpg 493/2011, v katerih je šlo za drugačne dejanske okoliščine kot v obravnavanem primeru. V prvi zadevi je šlo za obravnavanje razrešitve predstojnika zavoda, ko pristojni organ zavoda pred razrešitvijo sploh ni seznanil direktorja o razlogih za razrešitev, niti mu ni dal možnosti, da se glede tega opredeli, v drugi zadevi pa, da zavod kljub izrecnemu pozivu sodišča ni dokazal, da je sploh seznanil direktorja z uvedenim postopkom razrešitve.

12Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju ugotovilo, da je o predlogu za razrešitev tožnika s funkcije ravnatelja odločal svet zavoda na korespondenčni seji. Pristojni inšpektor je ugotovil, da ni bilo podlage za odločanje o razrešitvi na takšni seji in toženi stranki predlagal, da o obrazloženem predlogu za razrešitev ravnatelja odloči na naslednji redni seji. Glede na dejstvo, da je o predlogu za predčasno razrešitev ravnatelja svet tožene stranke odločal že predhodno na korespondenčni seji, je sodišče ob navedenih ugotovitvah pravilno zaključilo, da so bili člani sveta z gradivom že seznanjeni, kar je v izpovedi izrecno potrdila tudi priča A.A.. Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da člani sveta niso mogli veljavno odločati o tožnikovi predčasni razrešitvi s funkcije ravnatelja oziroma, da bi morali pred odločanjem na 9. seji sveta zavoda ponovno preučiti vso gradivo. Sicer pa je v zvezi s tem očitkom pritožnik navedel le, da se je odločalo brez potrebnega gradiva, ne da bi navedel za katero potrebno gradivo naj bi šlo in bi bistveno vplivalo na odločitev o tožnikovi razrešitvi.

13Navedbe tožnika o tem, da svet tožene stranke ni glasoval in sprejel sklepa o začetku postopka razrešitve, so protispisne. Iz zapisnika 4. seje sveta zavoda namreč jasno izhaja, da so člani sveta tožene stranke z večino glasov sprejeli sklep o začetku postopka razrešitve tožnika s funkcije ravnatelja. V zvezi s tem se pritožnik neutemeljeno sklicuje, da je predlog razrešitve posledica samovolje anonimnih oseb. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je svet zavoda o razrešitvi tožnika odločal na pobudo sindikata in delavcev tožene stranke in da je odločitev o tem avtonomna pristojnost sveta zavoda, ki jo lahko sprejme tudi brez posebnega predloga. Kdo pa da pobudo za to, ne vpliva na zakonitost odločitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 78/2015 z dne 22. 9. 2015). Glede na to, da se izrek izpodbijanega sklepa o razrešitvi izrecno sklicuje na prilogo - obrazložitev predloga za razrešitev, iz katerega so razvidni razlogi za razrešitev, v predmetnem primeru ni prišlo do odločitve, ki sploh ne bi bila obrazložena. Izpodbijani sklep o razrešitvi tožnika je bil veljavno sprejet s strani pristojnega organa tožene stranke in iz njega jasno izhaja, kaj je vsebina odločitve, zoper katero je imel tožnik možnost uveljavljati sodno varstvo, ki ga je tudi izkoristil.

14Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka s predlogom razrešitve ni seznanila lokalne skupnosti in pridobila njenega obrazloženega mnenja. V tretjem odstavku 59. člena ZOFVI je določena le obveznost sveta, da s predlogom razrešitve seznani lokalno skupnost in organe iz drugega odstavka 53a. člena ZOFVI, dijake ter študente ter da obrazložen predlog posreduje v mnenje ministru. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da je tožena stranka o predlogu za razrešitev obvestila tako svet staršev, dijaško skupnost in učiteljski zbor kot lokalno skupnost, vse istočasno. Da je bila lokalna skupnost seznanjena s predlogom za razrešitev, izhaja tudi iz tožnikove izpovedbe. Z zakonom pa ni predpisano, da bi svet zavoda moral pridobiti obrazloženo mnenje lokalne skupnosti.

15Glede razlogov za tožnikovo razrešitev, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva:

- tožnik je kot ravnatelj tožene stranke sam s seboj sklenil podjemni pogodbi z dne 27. 6. 2012 in 1. 9. 2013;

- v izrednem inšpekcijskem nadzoru 4. 12. 2013 je inšpektorica za šolstvo ugotovila, da tožnik v določenem roku ni opravil aktivnosti, vezanih na predlaganje, imenovanje oziroma izvolitev članov sveta zavoda;

- pri tem je pristojna inšpektorica ugotovila, da je na dan nadzora imenovanih večina članov sveta šole, zato je tožniku (ravnatelju) predlagala, da skliče konstitutivno sejo sveta šole;

- državna nadzornica za varstvo osebnih podatkov je 19. 12. 2013 ugotovila nepravilnosti pri video nadzoru in tožniku naložila sprejem določenih ukrepov;

- z odločbo Inšpektorata RS za delo z dne 7. 3. 2014 so bile ugotovljene nepravilnosti s področja varnosti in zdravja pri delu;

- z odločbo istega inšpektorata je bilo pri opravljenem inšpekcijskem pregledu dne 10. 3. 2014 toženi stranki naloženo, da zagotavlja takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju na delovnem mestu, in v ta namen sprejme ustrezne ukrepe;

- z odločbo Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami z dne 6. 1. 2014 je bilo toženi stranki naloženo, da odpravi pomanjkljivosti s področja varstva pred požarom, in sicer usposobi osebe, odgovorne za gašenje začetnih požarov in izvajanje evakuacije, ter izvede redni tehnični nadzor notranjega vodovodnega omrežja.

16Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnika utemeljeno razrešila s funkcije ravnatelja iz razlogov, določenih v tretji in četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ. V skladu s 3. alinejo drugega odstavka 38. člena ZZ je pristojni organ zavoda dolžan razrešiti direktorja, če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi, v skladu s četrto alinejo drugega odstavka 38. člena ZZ pa je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če ta s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo, ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. V obeh primerih je pristojni organ ob ugotovljenih kršitvah že po samem zakonu dolžan razrešiti ravnatelja. Zato so neutemeljeni očitki o nesorazmernosti sankcije glede na težo ugotovljenih kršitev.

17Predpis, ki ga je tožnik kršil v zvezi s sklepanjem podjemnih pogodb, je določba 37. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Ur. l. RS, št. 45/2010 in nasl., ZIntPK). Ta določa, da mora uradna oseba biti pozorna na vsako dejansko ali možno nasprotje interesov in mora storiti vse, da se mu izogne. Uradna oseba svoje funkcije ali službe ne sme uporabiti zato, da bi sebi ali komu drugemu uresničila kakšen nedovoljen zasebni interes. Med uradne osebe je glede na razlago tega pojma v 4. členu ZIntPK potrebno šteti tudi ravnatelja javne šole, za nasprotje interesov pa situacijo, ko se sklepajo pogodbena razmerja v imenu in na račun tožene stranke in s tem povezanega dolžnega ravnanja tožnika kot ravnatelja. Tožena stranka tožniku zato utemeljeno očita, da sta pogodbi bili sklenjeni v nasprotju z zakonom, saj bi toženo stranko moral zastopati svet zavoda oziroma njegov predstojnik, zato takšno ravnanje predstavlja kršitev moralnega načela oziroma dolžnosti izogibanja nasprotju interesov. Ob takšnih ugotovitvah na drugačno presojo ne morejo vplivati navedbe tožnika, da ni bila ugotovljena njegova kazenska odgovornost.

18Zgrešeno je tožnikovo naziranje, da gre za ugotovljene manjše nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti. Dejansko za zakonitost izpodbijane razrešitve v celoti zadošča že zgolj ugotovljena kršitev 37. člena ZIntPK. Poleg tega tožnik kot ravnatelj ni pravočasno poskrbel za ravnanja, na podlagi katerih bi se pravočasno konstituiral svet zavoda tožene stranke, s čimer je opustil svoje dolžnosti oziroma jih je opravljal malomarno, zaradi česar bi lahko nastale hujše motnje pri delovanju tožene stranke. Tožnik je z ravnanji oziroma opustitvami dolžnega ravnanja, ki so bile ugotovljene v inšpekcijskih postopkih, ravnal v nasprotju s številnim predpisi, kar so ugotovili pristojni inšpekcijski organi. Bistveno je torej, da so bile kršitve predpisov ugotovljene in da jih je tožnik moral odpraviti. Tega ne spremeni dejstvo, da je po opravljenih inšpekcijskih pregledih tožnik odpravil določene nepravilnosti in nezakonitosti, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Neuspešno je tudi sklicevanje tožnika na mnenje oziroma dopis Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport z dne 27. 10. 2014, ki ni nadzorni organ, pristojen za presojo in ugotavljanje kršitev. Čeprav gre za mnenje, ki po vsebini nasprotuje tožnikovi predčasni razrešitvi, ni obvezujoče za svet zavoda in ne more bistveno vplivati na odločitev o razrešitvi tožnika s funkcije ravnatelja.

19V posledici zakonite razrešitve je tožena stranka tožniku dne 14. 1. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove zaposlitve, ki jo je tožnik sprejel. Razlog nesposobnosti je podan, če je ravnatelj, ki je v delovnem razmerju, razrešen s funkcije, saj to pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko, ni bilo posebnih določb glede nadaljevanja delovnega razmerja v primeru predčasne razrešitve s funkcije ravnatelja. Zaradi navedenega predčasna razrešitev tožnika že sama po sebi pomeni, da tožnik več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela ravnatelja, zato tudi ne more izpolnjevati obveznosti iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ter je zato že podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1).

20Na podlagi tretjega odstavka 89. člena ZDR-1 mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Zmotno je stališče pritožnika, da je rok za podajo odpovedi začel teči od posameznih ravnanj tožnika. Odpovedni razlog je nastal z razrešitvijo tožnika. Ker je bil tožnik predčasno razrešen z dnem 23. 11. 2014, je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi za delo ravnatelja odpovedala 14. 1. 2015, torej v predpisanem zakonskem roku.

21Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

22Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije stroške te vloge skladno s 155. členom ZPP.