VSRS Sklep II Ips 154/2017

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec za preživljanje svojih dveh mladoletnih otrok, sina A. A. in hčere B. A., namesto preživnine, dogovorjene s sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Celju z dne 26. 3. 2015 na znesek 80,00 EUR za vsakega otroka in polovico višine stroška predhodno dogovorjenega večjega izdatka, od 1. 9. 2015 dalje plačevati 170,00 EUR (enotne) mesečne preživnine za vsakega otroka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 10/2017 dopustilo glede vprašanja, ali predstavlja spremenjeno okoliščino po določbi 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) dejstvo, da se starša ne moreta sporazumeti o tem, kaj predstavlja večji izdatek, h kateremu se je s sodno poravnavo poleg zneska preživnine zavezal tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) je tožeča stranka zoper drugostopenjsko sodbo vložila pravočasno revizijo zaradi revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava. Najprej se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišče II Ips 860/2008, da mora biti preživnina določena v denarju, razen če se stranki sporazumeta drugače. V tu obravnavani zadevi pa sta se starša mladoletnih tožnikov s sodno poravnavo sporazumela tako, da sta določila preživnino v denarju, poleg tega pa je toženec prevzel obveznost plačila polovice večjih izdatkov. Vendar se je med pravdo pokazalo, da se starša nista uspela dogovoriti glede nakupa harmonike in da je med njima tudi sporno, ali izdatki za nakup šolskih potrebščin spadajo med večje izdatke, ki jih mora do polovice pokriti oče in v tem delu je moralo prvostopenjsko sodišče poravnavo razlagati. Čeprav je zaključilo, da tovrstni izdatki predstavljajo t. i. večje izdatke, je drugostopenjsko sodišče tako presojo prvostopenjskega sodišča zanemarilo in povzelo v svoje razloge le ugotovitve o ravnanju strank pred sklenitvijo poravnave, ne pa po njej. Upoštevajoč navedeno je očitno, da starša sporazuma (o tem kaj je večji izdatek) ne moreta več doseči, kar pomeni, da s sodno poravnavo niso več varovane največje otrokove koristi. To pomeni, da so se okoliščine glede na čas sklepanja sodne poravnave, ko se je pričakovalo, da se bosta roditelja o večjih izdatkih lahko dogovorila, spremenile. Trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbi 129.a člena in 131.a člena ZZZDR v zvezi z določbo 132. člena ZZZDR. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in primarno predlagal njeno zavrženje, podrejeno pa zavrnitev.

5Revizija je utemeljena.

Glede dovoljenosti revizije:

6V tu obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva zvišanje preživnine za vsakega mladoletnega otroka z 80,00 EUR mesečno na 170,00 EUR mesečno. To pomeni, da je tožeča stranka postavila denarni zahtevek, pri katerem se vrednost spornega predmeta izračuna.¹ V skladu s 40. členom ZPP je vrednost spornega predmeta v tu obravnavani zadevi seštevek bodočih mesečnih dajatev, vendar največ za pet let,² kar znese za vsakega mladoletnega otroka 4.500,00 EUR, poleg tega pa je bila revizija dopuščena (primerjaj drugi, tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP). Zato je, kljub pomislekom toženca v odgovoru na revizijo, revizija tožeče stranke primerna za vsebinsko obravnavo.

Glede utemeljenosti revizije:

7Vrhovno sodišče uvodoma (zgolj kot izhodišče) pojasnjuje, da je sodna poravnava glede varstva, vzgoje in preživljanja otrok načeloma dopustna, vendar pod pogojem, da sodišče ugotovi njeno skladnost s koristmi otrok (drugi odstavek 412. člena ZPP). Načelo največje koristi otroka iz 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (ki se je dodatno odrazilo tudi v prvem odstavku 5.a člena ZZZDR³) je (med drugim) naslovljeno tudi na sodišče. V postopku v zakonskih sporih ter v sporih iz razmerij med starši in otroki (sedemindvajseto poglavje ZPP) morata zaradi občutljivosti teh razmerij in varovanja koristi njihovih udeležencev priti do večje veljave kot sicer načelo oficialnosti in preiskovalno načelo. Zato procesne določbe sodišču nalagajo, da v teh sporih po uradni dolžnosti ukrene vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok (prvi odstavek 408. člena ZPP).

8Pravno podlago za spremembo z izvršilnim naslovom določene preživnine predstavlja 132. člen ZZZDR, ki določa, da sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Spremenjene potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca so pravni pojem, ki ga je potrebno razlagati tako, da morajo biti te spremembe bistvene. Ta test (torej, ali so se pravno pomembne okoliščine bistveno spremenile) pa je mogoče opraviti le tako, da sodišče primerja dejanske okoliščine iz časa prvotne določitve preživnine, in tiste, ki so aktualne ob odločanju v pravdi po 132. členu ZZZDR. Dejstvo, da je preživnina prvotno določena s sodno poravnavo ni ovira za opisano primerjavo. Sodišče v takem primeru presoja dejstva, zajeta s časovnimi mejami pravnomočnosti sodne poravnave.

9V tu obravnavani zadevi sta bila mladoletna tožnika ob razvezi zakonske zveze svojih staršev dodeljena v varstvo in vzgojo materi, očetu pa je bilo naloženo zanju plačevati preživnino. Višina preživnine je bila med razvezno pravdo določena s sodno poravnavo, sklenjeno 26. 3. 2015, in sicer delno v fiksnem mesečnem znesku po 80,00 EUR mesečno za vsakega otroka, delno pa kot polovični prispevek očeta za vse večje izdatke za otroka. Večji izdatki so bili pri tem določeni opisno oziroma primeroma (šola v naravi, nakup športne opreme, instrumentov ...). Sodna poravnava z dne 26. 3. 2015 je temeljila na pričakovanju, da se bosta starša zmogla dogovoriti o večjih izdatkih mladoletnih otrok in da bo toženec kot preživninski zavezanec po predložitvi računa zakoniti zastopnici mladoletnih otrok tudi povrnil polovico stroškov večjega izdatka.

10Mladoletna tožnika sta (po zakoniti zastopnici) šest mesecev po sklenitvi sodne poravnave z dne 26. 3. 2015 vložila tu obravnavano tožbo za zvišanje preživnine, v kateri zahtevata vsak 170,00 EUR (enotne) preživnine mesečno, pri čemer bi bile s tem zneskom zajete vse potrebe otrok.

11V tu obravnavanem postopku zaradi zvišanja preživnine je bilo ugotovljeno, da oče (toženec) sicer redno poravnava tako fiksno določeno preživnino kot ostale izredne stroške za otroka in da je v šestih mesecih samo v dveh primerih prišlo do nesoglasij, in sicer pri nakupu harmonike in šolskih potrebščin za A. A.. Nadalje je ugotovljeno, da je v teh šestih mesecih med staršema nastal spor tudi v zvezi z vračilom polovice dohodnine, ki jo je prejela zakonita zastopnica tožnikov. Zakonita zastopnica tožnikov je namreč zadržala vrnjeno dohodnino za poračun polovice stroškov nakupa šolskih potrebščin za A. A. in polovico kupnine za harmoniko, toženec pa potem ni plačal preživnine toliko časa, dokler ni dobil teh zneskov vrnjenih (t. j. dva meseca, za tretji mesec pa je plačal samo 11,00 EUR).

12Upoštevajoč navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila v konkretnem primeru za vsakega mladoletnega otroka določena nizka preživnina (80,00 EUR za vsakega), iz dogovora, da bosta večje izdatke starša krila po enakih deležih in iz primeroma naštetih večjih izdatkov (šola v naravi, nakup športne opreme, instrumentov in podobno), pa je zaključiti, da fiksni znesek pokriva samo najnujnejše življenjske stroške. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da mora biti finančni okvir preživljanja otroka vnaprej znan in stabilen, da lahko tisti od staršev, pri katerem otrok živi, ve, koliko sredstev ima na voljo in da bo z njimi uspel pokriti vse otrokove potrebe. Sodna poravnava, v kateri je določeno, da bo moral oče prispevati polovico k večjim izdatkom, pri čemer ti večji izdatki niso jasno definirani, ob nesposobnosti staršev po sporazumevanju o tem, kaj predstavlja večje izdatke za otroka, ni v korist otroka (še posebej, če zaradi nesporazuma staršev te potrebe niso pokrite).

13Ker je sodna poravnava z dne 26. 3. 2015 temeljila na pričakovanju, da se bosta starša zmogla dogovoriti o večjih izdatkih mladoletnih otrok in da bo toženec kot preživninski zavezanec po predložitvi računa zakoniti zastopnici mladoletnih otrok tudi povrnil polovico stroškov večjega izdatka, aktualne okoliščine (ob odločanju v tej pravdi zaradi zvišanja preživnine) pa kažejo, da starša sporazuma ne moreta več doseči in da s sodno poravnavo niso več varovane največje otrokove koristi, ki morajo biti glavno vodilo pri odločanju o preživnini mladoletnih otrok [Vrhovno sodišče namreč na podlagi prej navedenih dejanskih ugotovitev ocenjuje, da so se v tu obravnavani zadevi v relativno kratkem času med staršema pojavili resni nesporazumi glede finančnega pokrivanja potreb mladoletnih otrok], je zaključek sodišč prve in druge stopnje, da v tu obravnavanem primeru ni prišlo do bistveno spremenjenih razmer in da zato ni mogoče poseči v obstoječe preživninsko razmerje, materialnopravno zmoten. Vrhovno sodišče namreč ocenjuje, da so se v tu obravnavani zadevi okoliščine bistveno spremenile (torej da je odgovor na dopuščeno vprašanje pozitiven) in da je zato poseg v obstoječe preživninsko razmerje potreben.

14Ker je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava (132. člen ZZZDR) dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), v katerem naj (upoštevajoč, da je od prejšnje določitve preživnine prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin) preživnino znova določi v sorazmerju z zmožnostmi vsakega izmed preživninskih zavezancev (staršev) in potrebami preživninskega upravičenca (otroka); torej mora na novo iskati vrednotno razmerje med vsemi tremi dejavniki, ki vplivajo na določitev preživnine, tako v razmerju otroka do obeh staršev (kjer gre za pravico oziroma dolžnost preživljanja) kot v razmerju med staršema (ko gre za porazdelitev preživninskega bremena).

15Odločitev o priglašenih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

¹ Vrednost spornega predmeta mora stranka v tožbi oceniti pri nedenarnih zahtevkih, pri denarnih zahtevkih pa se le-ta izračuna.
² Vrednost spornega predmeta v tu obravnavani zadevi za vsakega otroka je znesek 4.500,00 EUR (90,00 EUR mesečno krat 12 mesecev krat 5 let).
³ Starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist (prvi odstavek 5.a člena ZZZDR).