VSRS Sklep II Ips 985/2007

Revizija se zavrže.

1Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da so mu toženci dolžni solidarno plačati odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel 18. 3. 2002, ko se je poškodoval na delu pri drugem tožencu. Sodišče prve stopnje je drugemu in tretjemu tožencu naložilo solidarno plačilo odškodnine v skupnem znesku 6.168,59 EUR (prej 1,478.240 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek zoper drugega in tretjega toženca ter v celoti zahtevek zoper prvega toženca pa je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi drugega in tretjega toženca delno ugodilo in prisojeno odškodnino zmanjšalo na (skupaj) 2.667 EUR (prej 639.120 SIT), pri čemer je v zvezi s pritožbeno grajo prvostopenjske odločitve glede prvega toženca navedlo, da za to pritožnika nimata pravnega interesa, saj sta v procesnem razmerju le do tožnika.

3Zoper del te sodbe, v katerem je (bila) zavrnjena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrne, sta drugi in tretji toženec vložila revizijo, v kateri uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarjata, da sodba sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper prvega toženca nima nobenih razlogov, zato se je v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje pa je pritožbo v tem delu zavrnilo z utemeljitvijo, da pritožnika nimata pravnega interesa, kar bi narekovalo zavrženje pritožbe; podano je torej nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Prav tako je obrazložitev v tem delu nepravilna; prvi toženec je zavarovalnica, pri kateri imata drugi in tretji toženec sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, zato imata pravni interes, da ob odločitvi o njuni odgovornosti dosežeta odločitev, da je odgovorna tudi zavarovalnica. V tem primeru namreč ne bosta nosila bremena odškodnine. Če pa bi bilo v konkretnem postopku dokončno odločeno, da je obveznost plačila odškodnine prvega toženca na podlagi zavarovalne pogodbe izključena, bi to breme nosila zgolj revidenta. Pravni interes je torej v odločitvi o obstoju obveznosti prvega toženca, da na podlagi zavarovalne pogodbe plača odškodnino za škodo, za katero sta odgovorna drugi in tretji toženec. Revidenta opozarjata, da so vse pravdne stranke v medsebojnem procesnem razmerju, saj sodelujejo v istem postopku. Poleg tega obveznost prvega toženca na podlagi zavarovalne pogodbe ni izključena. Viličar namreč ne spada med kopenska motorna vozila, prikolice ali samovozne delovne stroje. Viličar je transportno sredstvo, ki ga upravlja voznik, pri čemer do obravnavane škode ni prišlo ob njegovem vklopu ali med njegovim delovanjem, temveč zaradi ravnanja delavca. Drugi in tretji toženec za to škodo v nobenem primeru ne moreta odgovarjati sama, še posebej ne zato, ker je treba splošne zavarovalne pogoje vedno razlagati v korist zavarovancev. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo zaradi neobstoja pravnega interesa ter se ni spuščalo v njeno vsebinsko presojo, s čimer je revidentoma odvzelo možnost obravnavanja in storilo bistveno procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija ni dovoljena.

6O sosporništvu (litis consortium) govorimo, kadar nastopa - tako kot v obravnavanem primeru - na strani tožeče ali tožene stranke (ali obeh) v civilni pravdi več oseb.¹ Ta institut opravičujejo razlogi ekonomičnosti in pravne varnosti.² Z nastankom sosporništva se poleg razmerja med sosporniki v procesni skupnosti vzpostavi razmerje med vsakim sospornikom in nasprotno stranko ter med vsakim sospornikom in sodiščem. Vrhovno sodišče posebej poudarja, da gre pri sosporništvu zmeraj za združitev več pravd v skupni postopek, pri čemer procesnopravna razmerja kljub skupnemu razpravljanju in odločanju ohranijo vsako svojo identiteto; imamo jih toliko, kolikor je oseb na eni pravdni strani.³ Vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno. V primeru, ko je s sodbo naloženo plačilo le enemu od dolžnikov nerazdelne obveznosti,⁴ ta zato ne more s pritožbo (ali revizijo) izpodbijati drugega dela sodne odločbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper druge(ga) solidarne(ga) dolžnike(a).⁵ Njegov položaj je enak, kot če bi tožnik tožbo v skladu s pravico do izbire, ki mu jo daje zakon, vložil samo proti njemu. Glede na revizijske navedbe velja pojasniti, da je z (v konkretnem primeru) izpodbijanim delom pravnomočne sodbe odločeno o (neobstoju) obveznosti prvega toženca, ne pa o pravicah ali obveznostih revidentov. Ali (sploh) in kako bo prišlo do medsebojnih regresnih zahtevkov med solidarnimi dolžniki (primerjaj prvi odstavek 404. člena OZ), je stvar njihovega notranjega razmerja, ne pa osnovne (konkretno odškodninske) pravde z upnikom.

7Drugi in tretji toženec sta v reviziji določno opredelila z njo izpodbijani del pravnomočne sodbe - zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvega toženca. Glede na povedano je jasno, da v pravdi, ki jo je tožnik vodil proti prvemu tožencu, revidenta nista imela položaja pravdne stranke. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, pa lahko vložijo revizijo kot izredno pravno sredstvo le pravdne stranke (primerjaj prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizija, ki jo vloži nekdo, ki nima te pravice, je nedovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP), kar implicira tudi zavrnitev predloga za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Gre v bistvu za subjektivno kumulacijo - za združevanje procesnih subjektov na strani pravdnih strank.
² S skupnim obravnavanjem in odločanjem se postopek skrajša, hkrati pa zagotovimo enako reševanje enakih ali podobnih pravnih razmerij.
³ To velja tudi za primer enotnih sospornikov (primerjaj 196. člen ZPP), celo če so ti nujni. Enotni sosporniki se sicer štejejo za enotno pravdno stranko in se spor lahko reši le na enak način za vse udeležence materialnopravnega razmerja, vendar to ne vpliva na individualnost posameznih procesnopravnih razmerij.
⁴ Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko ta zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (primerjaj prvi odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).
⁵ Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 783/2005 z dne 22. 2. 2007 ter sklepa istega sodišča II Ips 404/2007 z dne 2. 4. 2009 in II Ips 435/2000 z dne 14. 6. 2001.