VSL Sodba I Cpg 986/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pritožbene stroške v višini 1.174,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude je dolžna plačati zakonske zamudne obresti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 39.000,00 EUR skupaj z zakonskimi obrestmi od 9. 9. 2010 do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.820,85 EUR v roku 15 dni (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da ji višje sodišče ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo zavrne kot neutemeljeno ter priglasila stroške odgovora na tožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nastopa zastaranja pravice zahtevati plačilo, saj je škoda nastajala sukcesivno s tem, ko je tožena stranka na podlagi nepravnomočne začasne odredbe zasegla prostore tožeče stranke in jih tožena stranka ni mogla uporabljati v času od 9. 9. 2010 do 7. 10. 2011 in je bila s tem prikrajšana za najemnino najemnika, s katerim je imela sklenjeno najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo na določbah prvega in drugega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki navaja, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Po zakonu začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugače (prvi odstavek 336. člena OZ). Ustaljena in obsežna sodna praksa, ki jo citira sodišče prve stopnje, je zavzela stališče, da pravočasno uveljavljanje povračila prve škode, ki v nekem časovnem obdobju nastaja sukcesivno, pretrga zastaranje za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod. Če oškodovanec zamudi z uveljavljanjem prvega zahtevka, potem zastara celotna terjatev iz škodnega dogodka.

6Pritožnica navaja, da je takšno stališče sodišča prve stopnje napačno in sicer, da izgubljena najemnina ni sukcesivna, kontinuirana terjatev, ampak terjatev, ki nastane v jasno določenem obdobju, to je koledarskem mesecu, kar izhaja iz same najemne pogodbe in logike stvari. Navaja, da je mesečna najemnina občasna terjatev, ki je uzakonjena v določilu 347. člena OZ.

7Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v primerljivi zadevi III Ips 150/2008 razsodilo, da nastaja kupcu, ki ne more uporabljati prostorov, škoda, ki nastaja zaporedno s tekom časa ali z drugo besedo sukcesivno in zavzame stališče, da zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči takrat, ko upnik zve za storilca in začetek nastanka take škode. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da gre v primeru, ko tožeča stranka ni mogla uporabljati poslovnih prostorov, za škodo, ki je nastala sukcesivno in da ne gre za terjatev iz 347. člena OZ, ki ureja terjatve občasnih dajatev (preživljanje in plačilo anuitet, kjer se v enakih prej določenih zneskih odplačuje glavnica in obresti) in izrecno izključi obročno plačilo in druge delne izpolnitve. Upoštevaje obsežno sodno prakso pritožbeno sodišče zavrača trditev pritožnice, da gre za občasno terjatev.

8Pritožbene navedbe, da je tožena stranka zavestno vzdrževala protipravno stanje, ko ji prostorov ni vrnila tudi po tistem, ko je bila začasna odredba razveljavljena, ne more spremeniti dejstva, da je pravica tožeče stranke zahtevati plačilo odškodnine nastala takrat, ko je zvedela za storilca - torej toženo stranko in škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo to najkasneje 18. 10. 2010, ko je že vedela, da je utrpela škodo zaradi izgube najemnine za mesec oktober in del meseca septembra 2010. Da gre za protipravno stanje je vedela najkasneje 8. 12. 2010, ko je bila začasna odredba s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani razveljavljena. Tožeča stranka je zamudila tudi ta rok, saj je tožbo vložila šele 7. 10. 2014, kar je kar tri leta po tem, ko ji je toženka vrnila lokal v posest (7. 10. 2011).

9Pritožbena navedba, da je (pre)pozno vložila tožbo zaradi tega, ker je bil cilj tožeče stranke, da dobi lokal v posest, ne pa to, da bi se ukvarjala z odškodninsko tožbo, ne more spremeniti dejstva, da je tožeča stranka kot poslovni subjekt dolžna skrbeti za svoje dobro poslovanje, kar se kaže tudi v tem, da pravočasno uveljavlja svoje terjatve. Za njo veljajo splošna načela ravnanja dobrega gospodarstvenika (6. člen OZ), ki se razlikujejo od skrbnosti običajnih fizičnih oseb.

10Pritožba ne obrazloži, kaj želi doseči s trditvami, da je izgubljena najemnina le ena izmed vrst izgubljenega dobička v smislu določila 132. člena OZ in je različna od vrste izgubljenega dobička, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje v obrazložitvi, zato pritožbeno sodišče nanjo ni moglo odgovoriti.

11Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Dolžna je plačati pritožbene stroške tožene stranke in sicer strošek odgovora na pritožbo v višini 942,40 EUR, pavšalni znesek za stroške v višini 20,00 EUR in 22 % DDV.