VSRS Sklep II Ips 321/2016

I. Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Predlagatelj po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) zahteva vrnitev komanditnega deleža v firmi B. ter premičnega premoženja, ki se je nahajalo v V., ki je bilo zaplenjeno A.A. s sodbo vojaškega sodišča št. 1474/45 z dne 22. 8. 1945.

2V primeru, ko je bilo premoženje posamezniku odvzeto na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, je to premoženje prešlo v državno lastnino že z objavo tega normativnega akta v uradnem glasilu dne 6. 2. 1945, predlagatelji pa v tem primeru lahko zahtevajo vračilo premoženja samo v upravnem postopku ob pogojih Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Po uveljavljeni sodni praksi so v takem primeru vse kasneje izdane odločbe zaplembenih komisij in vpisi v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. Če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, torej po 3. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, lahko predlagatelji po razveljavitvi kazenske sodbe vrnitev zaplenjenega premoženja predlagajo po ZIKS v nepravdnem postopku. Kadar je predlagatelj v nepravdnem postopku predlagal vrnitev premoženja po določbah ZIKS, pa se je naknadno izkazalo, da je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, so sodišča v primerih, ko je bil predlog vložen še pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, zadevo odstopila v reševanje pristojni upravni enoti.

3Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev premoženja v celoti zavrnilo. Odločilo je, da je bil A. A. njegov poslovni delež v B. zaplenjen na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ in zato predlog, ki temelji na določbah ZIKS, ni utemeljen. Ker je bil predlog vložen po izteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, zadeve tudi ni odstopilo v reševanje pristojni upravni enoti. Glede premičnin pa je sodišče prve stopnje odločilo, da so bile A. A. sicer zaplenjene s sodbo vojaškega sodišča, vendar je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da odškodnina, ki jo je A. A. kot britanski državljan oziroma njegova vdova prejela na podlagi dvostranskega sporazuma med Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske in Jugoslavijo, presega njihovo vrednost.

4Sodišče druge stopnje je pritožbo udeleženca zavrnilo in je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

5Zoper odločitev sodišča druge stopnje udeleženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče sklepa sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da odloči, da je predlog po podlagi utemeljen, podrejeno pa, naj oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na argumentirane trditve v pritožbi, zakaj je treba šteti, da je bil poslovni delež v B. zaplenjen na podlagi odločbe vojaškega sodišča. Ponavlja, da je okrajno sodišče z odločbo Zp 372/46 z dne 1. 6. 1946 ugotovilo, da je bilo A. A. celotno premoženje odvzeto z odločbo vojaškega sodišča in ta odločba je bila tudi podlaga za prepis poslovnega deleža v trgovinskem registru. Opozarja, da je pomembno, da je v registru kot podlaga za prenos deležev naveden odlok AVNOJ-a le za tiste družbenike, ki niso bili kazensko obsojeni. Revident poudarja, da sodišče ni upoštevalo odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 295/2013, čeprav jo je navedlo v obrazložitvi. Glede zavrnjenega zahtevka za vrnitev premičnin pa navaja, da bi morale biti zato, ker je bila nepremičnina vrnjena na podlagi ZIKS, tudi premičnine vrnjene na podlagi določb ZIKS, saj so bile zaplenjene na podlagi te sodbe, čeprav je sodbo izvršila OZNA, kot je to navedeno v odločbi sodišča z dne 1. 6. 1946.

6Sodišče je revizijo vročilo nasprotnima udeležencema in druga nasprotna udeleženka je nanjo odgovorila. Navaja, da je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je bilo A. A. premoženje podržavljeno že z uveljavitvijo odloka AVNOJ, da pa je bistvenega pomena, da je A. A. oziroma njegova vdova prejela odškodnino na podlagi dvostranskega sporazuma med Vlado Jugoslavije in Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske.

7Tudi sam predlagatelj je podal odgovor na revizijo, vendar po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po 37. členu Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) smiselno uporablja tudi v nepravdnem postopku, odgovor na revizijo lahko vloži le nasprotna stranka, zato ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

8Revizija je utemeljena.

9Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 295/2013, na katerega se sklicujeta sodišče druge stopnje in revident, zavzelo stališče, da v postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili res izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določbah Odloka AVNOJ (tako kot tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ni mogoče presojati pravilnosti aktov o podržavljenju), temveč je treba ugotoviti le, ali je tedanja oblast odvzela oziroma štela, da je bilo premoženje že pred zaplembo s kazensko sodbo ex lege odvzeto na podlagi 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je to treba ugotoviti na podlagi vsebine vpisov v zemljiški knjigi ali trgovinskem registru, na podlagi vsebine odločb zaplembenih komisij in tudi podatka o narodnosti prejšnjih lastnikov, saj je bil pogoj za odvzem premoženja na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a, da je bil lastnik nemške narodnosti.

10Sodišče prve stopnje je svojo oceno, da je bil A. A. poslovni delež v B. zaplenjen na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, oprlo na odločbo Okrajne zaplembene komisije v Kranju št. 1709/9 z dne 26. 2. 1946. Obrazložilo je, da ni pomembno, da je v trgovinskem registru zapisano, da se poslovni delež A. A. prenese na FLRJ na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Kranju Zp 372/46, v kateri je navedeno, da se prenos lastninske pravice na komanditnih deležih odreja na podlagi sodbe vojaškega sodišča. Navedlo je, da to oceno potrjuje okoliščina, da drugim družbenikom premoženje ni bilo zaplenjeno s kazensko sodbo in je bila zato celotna družba zaplenjena enotno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a .

11Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili vsebino listinskih dokazov, obrazložitev sodišča druge stopnje pa tudi vsebuje bistvene razloge, tako da je mogoč preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve. Vendar se Vrhovno sodišča strinja z revidentom, da je odločitev obeh sodišč materialnopravno zmotna.

12Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili s prvo sodbo vojaškega sodišča št. 1474/45 z dne 22. 8. 1945 družbeniki podjetja B. obsojeni na izgubo prostosti, prisilno delo in odvzem premoženja, obenem jim je bila zaplenjena celotna lastnina podjetja in vsa druga zasebna lastnina. Z drugostopenjsko sodbo Vojaškega sodišča IV. armade št. 204/45 z dne 25. 9. 1945 pa je bila prvostopenjska odločba spremenjena tako, da so bili izvzeti družbeniki, ki so bili zavezniški državljani, drugi družbeniki pa niso bili obsojeni na odvzem prostosti in prisilno delo, ampak le na odvzem vsega premoženja. Nato je bila na podlagi te odločbe izdana odločba Zp 372/46 z dne 1. 6. 1964, s katero je bil odrejen prepis nepremičnin A. A. in komanditnih deležev v B. na FLRJ.

13Revident ima prav, ko opozarja, da je zato, ker je bil del družbenikov oproščen, Okrajna zaplembena komisija naknadno dne 26. 11. 1946 izdala še odločbo, da se vse imetje tvrdke C. & A. zapleni na podlagi 1. in 2. točke Odloka AVNOJA. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so bili v trgovinskem registru prepisi komanditnih deležev družbenikov prepisani na FLRJ na različnih pravnih podlagah. Navedene okoliščine po oceni Vrhovnega sodišča narekujejo materialnopravni sklep, da je bilo vse premoženje A. A. (nepremičnine, premičnine in komanditni delež v B.) odvzeto na podlagi vojaške sodbe. Tako je materialnopravno napačna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je predlog neutemeljen zato, ker temelji na določbah ZIKS.

14Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je A. A. kot britanski državljan na podlagi dvostranskega sporazuma med Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske ter Jugoslavijo prejel na račun zaplenjenih premičnin odškodnino v znesku 1.179,00 GBP, na račun zaplenjenih nepremičnin pa 13.577,00 GBP, pri čemer je sam zaplenjeno premoženje ocenjeval na 75.428,00 GBP za nepremičnine in 6.550,00 GBP za premičnine.

15Vrhovno sodišče je v odločbi opr. št. II Ips 809/2009, izdani v postopku vrnitve V. A. A., v kateremu je bilo ugodeno predlogu, ki je prav tako temeljil na ZIKS, opozorilo, da ZIKS v 145.a členu napotuje na smiselno uporabo ZDen le glede določenih vprašanj (glede oblike in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja) in le določenih zakonskih določb, in sicer izrecno opredeljeno tistih, ki se nahajajo v III. poglavju ZDen (oblike denacionalizacije). Zato je v zvezi s predlagano obnovo postopka zaradi naknadno pridobljenega podatka o prejeti odškodnini odločilo, da v postopku po ZIKS ni mogoče smiselno uporabiti 9. in 10. člena ZDen, ki se nahajata v II. poglavju ZDen. Drugi odstavek 10. člena ZDen namreč določa, da niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.

16To pomeni, da predloga za vrnitev zaplenjenega premoženja, ki temelji na ZIKS, ni mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da predlagatelj glede na smiselno uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen sploh ni upravičenec. To pa ne pomeni, da v primeru, ko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 145. člena ZIKS in ob smiselni uporabi določb III. poglavja ZDen odloči, da je predlagatelj upravičen do plačila odškodnine, nasprotni udeleženec ne more uveljavljati ugovora, da je terjatev predlagatelja (delno) prenehala z izpolnitvijo.

17Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP reviziji ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

18Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).