UPRS Sodba in sklep I U 1396/2017-12

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1, v 1. točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen .... 1994 v kraju Essen, Zvezna republika Nemčija, brez državljanstva, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je navedla, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 20. 6. 2017 od 11.20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep s katerim se določi odgovorna država članica.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 20. 6. 2017 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi begosumnosti in namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo iz dokumentacije (EURODAC) razvidno, da je pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito in sicer 25. 9. 2013 v Zvezni republiki Nemčiji in dne 22. 5. 2017 v Republiki Hrvaški.

3Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnika dne 18. 6. 2017 obravnavala Policijska postaja Kozina. Iz policijske depeše št. 2253-16/2017/4 (3B695-43) z dne 18. 6. 2017 izhaja, da je prosilec dne 17. 6. 2017 v večernih urah ilegalno prečkal državni meji med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, nekaj kilometrov stran od mejnega prehoda Starod. V policijskem postopku je navedel, da je skupaj z mamo, dokler ni leta 2013 umrla (to je do njegovega 17 leta), živel v Nemčiji. Nato se je preselil k očetu v Italijo, kjer mu je le-ta skušal, vendar neuspešno urediti dokumente. Pred približno letom dni je ilegalno odšel v Bosno in Hercegovino k babici, kjer je živel približno 3 mesece. Nato je odpotoval v Črno goro z namenom, da odide dalje proti Italiji. Ker ni imel nobenih kontaktov za potovanje proti Italiji, se je odločil, da gre dalje v Srbijo. Mejo med Črno goro in Srbijo je prečkal ilegalno s pomočjo neznanca, ki mu je plačal 100 EUR. Nadalje je navedel, da je v Beogradu spoznal osebo, ki mu je pomagala prečkati mejo med Srbijo in Republiko Hrvaško. Za pomoč pri ilegalnem prehodu je tej osebi plačal 250 EUR. Po prehodu meje je pot nadaljeval proti Zagrebu, kjer je poiskal policijsko postajo in prosil za mednarodno zaščito.

4Upoštevajoč tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, v zvezi s prvim odstavkom 3. člena iste Uredbe, je tožena stranka pristojnemu organu Zvezne republike Nemčije in Republike Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca.

5V skladu z določbami drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, določbami 9., 10. in 11. člena Recepcijske direktive, točke (n) člena 2. Uredbe Dublin III v povezavi z 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju Ztuj-2), je tožena stranka najprej presojala ali je prosilec dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo treba omejiti gibanje. Prosilec je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 20. 6. 2017 navedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji in Republiki Hrvaški (prosilec je kot dokaz priložil tudi hrvaško azilno kartico, št. ... izdano dne 23. 5. 2017 z veljavnostjo do 23. 5. 2018), vendar o njegovi prošnji še ni bilo odločeno oziroma ni počakal na odločitev pristojnih organov. Ker prosilec ni počakal na zaključek postopka o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Zvezni republiki Nemčiji, niti v Republiki Hrvaški, ampak je ilegalno prehajal državne meje, čeprav je vedel da ne sme zapuščati države do konca postopka, ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku, ki jo opredeljuje 1. alineja drugega odstavka (pravilno 5. alineja prvega odstavka) 68. člena ZTuj-2. Tožena stranka je prav tako prepričana, da prosilec v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga tu ne bi prejela policija. Iz policijske depeše je razvidno, da je prosilec mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo prečkal že dne 17. 6. 2017 in da je naslednji dan pot nadaljeval v smeri proti Italiji, kjer ga je ob 13.30 uri prejela patrulja PP Kozina. Prosilec je ob prijetju s strani policije podal namero zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji misleč, da bo prišel v Azilni dom v Ljubljani. Ker pa mu gibanje v azilnem domu ne bi bilo omejeno, bi Republiko Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka in bi tako ponovno ilegalno prehajal državne meje.

6Okoliščine v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno prehajal ilegalno iz države v državo. Za nadaljevanje postopka je zato nujno potrebno prosilcu omejiti gibanje. Tožena stranka tako ugotavlja, da bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

7ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožena stranka glede na navedeno v izpodbijanem sklepu presoja ali bo ukrep pridržanja na območju Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III.

8Tožena stranka najprej preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, se je ukrep pridržanja na območju azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda.

9Tožena stranka svojo odločitev, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, opira tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Zvezni republiki Nemčiji in na Hrvaškem, na odločitev pristojnega organa pa ni počakal niti v Zvezni republiki Nemčiji niti na Hrvaškem, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil in tako onemogočil izvedbo postopkov s predajo v skladu z Uredbo Dublin III.

10Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da tožeči stranki po pooblaščencu pri podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 20. 6. 2017 in v nadaljevanju postopka ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi ali vrnitvi v določeno državo, saj pooblaščenec tožeče stranke ni mogel postavljati in zastaviti vprašanja, ki bi lahko ugotovila vsa dejstva in okoliščine. S tem je tožena stranka ravnala v nasprotju z načelom materialne resnice, saj tako ni ugotovila vseh tistih dejstev, ki so ali bi bila lahko pomembna, da zakonito in pravilno odloči o omejitvi gibanja tožeče stranke. O pridržanju tožeče stranke je tožena stranka odločila zgolj na podlagi verjetnosti, na podlagi enostransko pridobljenih informacij in listin. S tem je bilo kršeno tudi načelo zaslišanja stranke. Gre za bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar terja odpravo izpodbijanega sklepa. Tožena stranka bi lahko v obravnavanem primeru uporabila druga, manj prisilna sredstva in odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, saj je pri tožeči stranki na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi 68. člena ZTuj-2 ter sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožeča stranka pobegnila. Tožeča stranka je uradni osebi pri podaji prošnje za mednarodno pravno zaščito potrdila, da ne bo pobegnila ter da bo počakala v azilnem domu v Ljubljani. Tožeča stranka čuti strah pred vrnitvijo na Hrvaško, saj naj bi bil po lastnih navedbah na Hrvaškem ogrožen s strani določenih ljudi ?Hrvatov?, ki so v preteklosti že ustvarjali probleme in težave tožeči stranki. Tožeča stranka se strinja, da je tudi Nemčija poleg Slovenije za njega varna država in se tudi strinja, da ga Republika Slovenija vrne v Nemčijo. Vse to potrjuje, da se tožeča stranka zaveda pomena predaje pristojni državi, da je pripravljena počakati do odločitve in tako ne obstaja znatna nevarnost pobega, saj bo lahko počakala do odločitve tožene stranke v Azilnem domu v Ljubljani. Ukrep pa tudi ni sorazmeren, saj tožnik ni begosumen in bi lahko do odločitve počakal v azilnem domu, kar je povedal tudi sam. Glede na vse navedeno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

11Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da se do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Tožnik je v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, prav tako pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, dneve brez osebne svobode pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavljajo škodo že samo po sebi, po stališču Upravnega sodišča RS pa vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Dodaten argument je obveznost Republike Slovenije osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. V nadaljevanju tožbe tožnik opozarja še na to, da prosilci preživijo v Centru za tujce lahko tudi nekaj mesecev, kar ilustrira s primeri iz leta 2014 in 2015.

12Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14Na podlagi navedb tožnika na njegovem ustnem zaslišanju na glavni obravnavi dne 3. 7. 2017, da je v Centru za tujce zaprt 24 ur na dan, ter na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče sicer pritrjuje stališču, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnosti ustreza odvzemu prostosti. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi s podobnim pravnim in dejanskim stanjem št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, že izrazilo stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico 'upravičena' izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v osebno svobodo. Pri tem ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo določbe 9., 10. in 11. člena Recepcijske direktive, ki urejajo izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti, ki se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu. Vrhovno sodišče je istočasno tudi ugotovilo, da je opredelitev pojma 'nevarnost pobega' izrecno vsebovana v 68. členu ZTuj-2, ki je predpis z upravno-pravno sorodnega področja in presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva, v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej Uredbi. Pri tem je še presodilo, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega ostavka 68. člena ZTuj-2 ustrezata objektivnim kriterijem za opredelitev pojma 'nevarnosti pobega' določene osebe, skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je v citirani zadevi obenem še navedlo, da ni razlogov za dvom v to, da so določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive glede pridržanja skladne z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski uniji, zato ni mogoče očitati, da bi bil izrečeni ukrep na podlagi Uredbe Dublin III v neskladju z Ustavo (19. člena) ali določili Ženevske konvencije o statusu beguncev v povezavi z 8. členom Ustave, kar po presoji sodišča povsem enako velja tudi za obravnavani tožnikov primer.

15Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu po presoji sodišča pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogojev znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, in sicer glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2. Pri tem je utemeljeno zaključila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bi bil pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil ter tako onemogočil postopek predaje na podlagi Uredbe Dublin III, pri čemer na tožnikovo begosumnost kažejo tako njegova dejanja kakor tudi njegove izjave med upravnim in sodnim postopkom.

16Iz podatkov v spisu je tako razvidno, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito zaprosil že v Zvezni republiki Nemčiji in Republiki Hrvaški, saj so mu bili v obeh omenjenih državah odvzeti prstni odtisi in posredovani v bazo EURODAC. Tožnik pa je tako Zvezno republiko Nemčijo kot Republiko Hrvaško zapustil še preden je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite pravnomočno končan, kar je potrdil tudi tožnik, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi in to med strankama niti ni sporno. Sodišče zato pritrjuje presoji tožene stranke, da je tožnik obe državi zapustil samovoljno, še preden je bilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito pravnomočno odločeno. Na zaslišanju je tožnik sicer povedal, da v Nemčiji ni čakal na zaključek postopka, ker so mu odvzeli dovoljenje, kar običajno pomeni, da potem oseba dobi odločbo o izgonu, po drugi strani pa je povedal tudi, da je njegov brat v Nemčiji dobil dokumente za bivanje. Na Hrvaškem je tožnik dobil izkaznico prosilca mednarodne zaščite z veljavnostjo do 23. 5. 2018, zato so njegovi razlogi, da je iz Hrvaške odšel, ko je na železniški postaji videl iste osebe, ki so mu grozile tudi v Italiji, neprepričljivi. Navedeno po mnenju sodišča nedvomno ustreza relativni objektivni okoliščini 'nesodelovanja v postopku', kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.

17Na zaslišanju na glavni obravnavi je povedal še, da ni imel Italije za ciljno državo (kot je navedel v depeši), da je želel oditi v državo, ki je v 'Shengenu', da bi mu policisti pomagali urediti dokumente. Povedal je tudi, da je njegov mlajši brat v Bosni in Hercegovini dobil dokumente. Ob tem, da je sodišče opravilo zaslišanje tožnika, da je bil na glavni obravnavi prisoten tudi njegov pooblaščenec, se za nerelevantne izkažejo tudi tožbeni ugovori kršenja načela zaslišanja in s tem bistvena kršitev pravil postopka, saj je tudi pooblaščenec imel možnost postavljati vprašanja, ki bi lahko ugotovila vsa dejstva in okoliščine.

18Tožnik je tudi nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, kar predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika, saj jo kot milejši objektivni kriterij določa 1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2.

19Tožena stranka je glede na obrazloženo pravilno ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in še pred pravnomočnim končanim postopkom za mednarodno zaščito zapustil Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Hrvaško, čeprav njegovi prošnji tam še ni bilo pravnomočno odločeno, da je prehajal meje držav na nedovoljen način, vse navedene okoliščine, utemeljujejo zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, tožnik Slovenijo zapustil, ter tako onemogočil postopek predaje na podlagi Uredbe Dublin III.

20Tožena stranka je ob ugotovitvi obstojna znatne nevarnosti pobega z upoštevanjem načela sorazmernosti pravilno presodila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma in je tako tožniku utemeljeno omejila gibanje na območje in prostore Centra za tujce. Tožniku bo namreč le tako onemogočeno, da bi samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije in s tem preprečil učinkovito izvedbo predaje odgovorni državi članici EU po določbah Uredbe Dublin III. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča v primerljivi zadevi I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016, presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja sicer res ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar pa je Vrhovno sodišče v izpostavljeni zadevi navedlo tudi, da je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. Sodišče je v obravnavani zadevi že obrazložilo, da je pri tožniku zaradi njegovih ravnanj in izjav v postopku mogoče utemeljeno sklepati, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega, glede na opisane varnostne razmere v azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, pa je tožena stranka pravilno presodila in dovolj natančno obrazložila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa od pridržanja v azilnem domu. Zato je tudi po mnenju sodišča izrečeni ukrep nujen, saj je samo s pridržanjem na območje in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III. Izrečeni strožji ukrep je skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki je v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilca v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne more vplivati, prav tako tudi ne tožbene navedbe o tem, da je obrazložitev tožene stranke v zvezi z izbiro milejšega ukrepa pridržanja pomanjkljiva, ker se glede na vse navedeno izkažejo kot neutemeljene.

21Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

22Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je začasno odredbo mogoče izdati samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu. Sodišče je z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo o zadevi upoštevaje določbe 71. člena ZMZ-1 o sodnem varstvu ter prehodno določbo 125. člena tega zakona, ker sodišče v obravnavani zadevi ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma ga ni drugače ugotovilo (kljub zaslišanju tožnika). Na tej podlagi sodišče tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Pritožba zoper sodbo pa ni dopustna. Zato procesne predpostavke za meritorno odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe niso (več) podane. Tožnik tako nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno ureditev stanja do pravnomočne sodne odločbe, na način da se izrečeni ukrep omejitve gibanja tožnika preneha izvajati. Sodišče je zato zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe o smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.