VSL Sodba I Cp 596/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164753/2015 z dne 28. 12. 2015 za glavnici 15,76 EUR in 11,66 EUR s pripadki. Pod II sklepa o izvršbi je isti sklep o izvršbi razveljavilo za 10,92 EUR s pripadki in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod III. pa je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka za 31,68 EUR s pripadki, v preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Odločitev sodišča je protispisna, saj upravnik V., ni pričel upravljati s stavbo 1. 9. 2014, ampak pozneje in zato je sodišče neutemeljeno zavrnilo strošek upravljanja in vodenja rezervnega sklada, čeprav so bili toženi stranki obračunani v naslednjem mesecu kot so dejansko nastali. Pogodba je imela odpovedni rok in zato je pričela učinkovati kasneje.

3Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke iz razloga, da je obračunala stroške, ki so zapadli oktobra 2014 in decembra 2014. Ugotovilo je, da je tožeča stranka predložila razdelilnik za obdobje po 1. 9. 2014, ko nesporno ni bila več upravnik. Pritožba pa prvič kot novoto izpodbija dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti. Navaja, da je res od 1. 9. 2014 upravnik stavbe družbe V., d. o. o., vendar, da zaradi odpovednega roka in dejanskega upravljanja je imela še pravico izstaviti račune tudi po tem datumu. Ker gre za nedovoljeno novoto, saj pritožnik ne pojasni, zakaj tega dejstva ni mogel navajati prej, pritožbeno sodišče tega ne more upoštevati (337. člen ZPP). Tožeča stranka je tudi vedela, da gre za spor majhne vrednosti, saj je bila tako tudi v obvestilih sodišča opozorjena in da ne more več izpodbijati dejanskega stanja (458. člen ZPP).

6V kolikor pa pritožba smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko trdi, da je iz tožnikovih dokazil jasno, da je bila tožeča stranka upravnik še po tem datumu, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da ne gre za to kršitev. Tožeča stranka je res predložila razdelilnik (list. št. 29), vendar ni pojasnila, zakaj se nanaša razdelilnik tudi za čas po 1. 9. 2014. Med strankama pa ni bilo spora in tudi pritožba tega ne napada, do kdaj je bila tožeča strank upravnik stavbe B. 1.

7Ker je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).