VSL Sodba I Cpg 1295/2014

I. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se le-ta sedaj glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 54.107,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2011 dalje do plačila, s tem, da je njena obveznost solidarna z obveznostjo družbe S. d d - v stečaju do višine poplačila po sklepih o razdelitvi splošne ali/in posebne razdelitvene mase v zvezi sklepom o preizkusu terjatev St 000/2011 z dne 3.4.2012.

2. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.947,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 58.054,84 EUR od 31. 3. 2011 do 7. 6. 2011 se zavrne."

II. Pritožba zoper III. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna povrniti 182,79 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 58.054,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (to je za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 58.054,84 EUR od 12. 3. 2011 do 30. 3. 2011) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 3.385,20 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke z obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem:

5V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da je bil zahtevek za neposredno plačilo naročniku podan v trenutku, ko je tožena stranka prejela predmetno tožbo. To je bilo dne 17. 8. 2011, kar je po začetku stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem. Postavilo se je na stališče, da začetek stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem (ne glede na to, ali so se predpostavke iz 631. člena Obligacijskega zakonika,¹ izpolnile pred ali po njem) ne vpliva na utemeljenost oziroma dopustnost zahtevka po 631. členu OZ. Pritožba takšno stališče izpodbija.

6Vprašanje, ali ima začetek stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem kakršenkoli vpliv na uveljavljanje zahtevkov podizvajalcev do naročnikov (po 631. členu OZ) je v pravni teoriji sporno.² Po mnenju nekaterih začetek stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem ne vpliva na terjatve upnikov do tretjih oseb (ampak le na njihove terjatve do stečajnega dolžnika), zato za pridobitev neposrednega zahtevka podizvajalca ni pomembno, ali so se predpostavke iz 631. člena OZ izpolnile pred začetkom stečajnega postopka ali po njem.³ Po mnenju drugih pa začetek stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem ima vpliv na te terjatve.⁴

7Za odgovor na navedeno vprašanje je treba najprej ugotoviti, kakšna je pravna narava neposrednih zahtevkov podizvajalcev. Tudi v zvezi s tem je mnenje teorije deljeno. Nekateri⁵ jih primerjajo z zavarovanji terjatev in jih najbolj približajo solidarnemu poroštvu, drugi⁶ jih opredeljujejo kot zakonito cesijo, tretji⁷ menijo, da so najbližje zastavni pravici na terjatvi. Obstaja pa tudi stališče⁸ , da bi lahko šlo za cesijo pravice do izterjave. Nobena od teoretičnih razlag ni popolna.

Višje sodišče se pridružuje stališčem, da se pravna narava obravnavanega instituta najbolj približuje institutu zakonite cesije.⁹ Nesporno je namreč, da z uveljavitvijo neposrednega zahtevka podizvajalec stopi v pravno razmerje, ki pred tem ni obstajalo - torej v razmerje z naročnikom. Pomembna posledica, ki s tem nastane je, da naročnik po uveljavitvi zahtevka svoje obveznosti ne sme več izpolniti prvotnemu upniku (glavnemu izvajalcu oziroma podjemniku). Ta tudi ni (več) upravičen zahtevati izpolnitve. Po naravi stvari to pomeni, da ne more biti nosilec terjatve do naročnika, iz česar sledi, da te terjatve nima več. Ker se z istim zahtevkom vzpostavi terjatev podizvajalca do naročnika, je logično, da je terjatev podizvajalca stopila na mesto terjatve podjemnika. Ker se terjatev nanaša na plačilo za isto delo, sledi nadaljnji logičen sklep, da gre pri terjatvi podizvajalca, uveljavljeni z neposrednim zahtevkom, za isto terjatev, ki se od terjatve podjemnika razlikuje le glede nosilca. Položaj, ko ista terjatev preide iz enega nosilca na drugega, pa v celoti ustreza položaju cesije. Ker je nastop cesije v obravnavanem primeru odvisen od izpolnitve pogojev, določenih z zakonom, gre torej za obliko zakonite cesije.¹⁰

8S prehodom terjatve do naročnika od glavnega izvajalca na podizvajalca torej nastane novo pravno razmerje (med podizvajalcem in naročnikom). Začetek stečajnega postopka lahko vpliva le na terjatve upnikov do stečajnega dolžnika (v našem primeru torej na terjatve podizvajalcev do glavnega izvajalca), ne more pa vplivati na terjatve upnikov do tretjih oseb. Za pridobitev neposrednega zahtevka podizvajalca zato tudi ni pomembno, ali so se predpostavke iz 631. člena OZ (vključno s podajo zahteve) izpolnile pred ali po začetku stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem.¹¹

9Kljub zgoraj navedeni obrazložitvi pa neposredni zahtevki ne predstavljajo povsem tipične zakonite cesije. Gre za svojevrsten (sui generis) zahtevek, ki v stečajnem postopku pripelje do podobne situacije, kot nastane v primeru obstoja ločitvenih pravic, ki se lahko uveljavljajo zunajsodno (da se neposredni zahtevek podizvajalca lahko uveljavi zunajsodno, torej da za njegovo uveljavitev ni potrebna sodna intervencija, izhaja že iz določbe 631. člena OZ). V takšnih primerih ločitveni upnik zadrži pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, tudi po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom (prvi odstavek 282. člena ZFPPIPP). Ločitvene pravice in z njo zavarovane terjatve mu v stečajnem postopku ni treba prijaviti (drugi odstavek istega člena). Iz navedenega pa ne izhaja, da zavarovane terjatve ne bi smel prijaviti. Tako tudi v obravnavanem primeru to še ne pomeni, da po postavitvi neposrednega zahtevka podizvajalca glavni izvajalec slednjemu ne bi več smel izpolniti.¹² Prav nasprotno. Slednji lahko, kljub postavitvi neposrednega zahtevka naročniku, še vedno tudi sam izpolni svojo obveznost do podizvajalca. V takšnem primeru (v višini plačila) ugasne tudi terjatev podizvajalca do naročnika. Tako glavni izvajalec kot naročnik lahko torej izpolnita podizvajalčevo terjatev. Ta lahko njeno izpolnitev zahteva od enega in/ali od drugega, ko jo eden od njiju (vsaj delno) izpolni, pa ta preneha v razmerju do obeh.

10Tako zavzeto stališče višjega sodišča, glede na zgoraj navedene razloge, tudi ne nasprotuje načelu enakega obravnavanja upnikov iz 46. člena ZFPPIPP, ne glede na to, ali podizvajalci svoje zahtevke naslovijo na naročnika pred začetkom stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem ali po njem, saj je le-to v njihovi dispoziciji.

Glede uveljavitve neposrednega zahtevka:

11Tako sodna praksa kot pravna teorija sta že večkrat zavzeli stališče, da neposredni zahtevek po 631. členu OZ začne učinkovati v razmerju do naročnika, ko podizvajalec uveljavi ta zahtevek. Do uveljavitve zahtevka pa pride takrat, ko podizvajalec od naročnika zahteva plačilo oziroma takrat, ko naročnik prejme tak podizvajalčev zahtevek (če so izpolnjene vse ostale predpostavke za njegov nastanek). Tožeča stranka je v tožbi jasno navedla, da zahteva plačilo od tožene stranke kot naročnika in da takšno plačilo zahteva na podlagi 631. člena OZ. Čeprav tožbi niso bili priloženi vsi relevantni dokazi in čeprav je tožeča stranka (glede na ugovore tožene stranke) pozneje dopolnila svojo trditveno in dokazno podlago, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil z vročitvijo tožbe toženi stranki zahtevek za neposredno plačilo podan.

12Ob tem velja dodati, da lahko pravdne stranke podajo trditve in predlagajo dokaze najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP). Čeprav je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na trditve in dokaze, podane po vložitvi tožbe (vendar pred prvim narokom), tako ni storilo nobene procesne kršitve. Glede na pritožbene očitke pa je potrebno posebej izpostaviti, da sodba sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju sama s seboj, ko navaja, da je bil neposredni zahtevek uveljavljen s tožbo in da nastanek neposrednega zahtevka začne učinkovati, ko podizvajalec zahteva plačilo - s tožbo je namreč plačilo bilo zahtevano. Dejstvo, da je bila natančnejša specifikacija pogojev za utemeljenost zahtevka podana v naslednjih vlogah, na takšen zaključek ne vpliva.

Glede zapadlosti terjatve tožeče stranke:

13Sodišče prve stopnje je obširno in argumentirano pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je celotna terjatev po IX. in X. situaciji zapadla v plačilo najpozneje 7. 6. 2011. Tožena stranka sama trdi, da je plačilo zadrževala, ker ni prejela strokovne ocene del in bančne garancije (torej garancije za dobro izvedbo del in za odpravo napak v garancijskem roku). Iz njenega dopisa družbi S. d. d. - v stečaju z dne 28. 6. 2011 (priloga B44) jasno izhaja, da sta dne 7. 6. 2011 oba razloga za zadrževanje plačila odpadla - tožena stranka je namreč sama zapisala, da je tega dne prejela tako strokovno oceno kot navedeni garanciji (njene pritožbene trditve, da tega ni trdil stečajni upravitelj, zato niso relevantne). Razlogi za zadrževanje plačila so tako odpadli (argumentacije sodišča prve stopnje, da je preostali del IX. začasne situacije, katerega plačilo je bilo zadržano na podlagi izdanih predhodnih odredb, zapadel že prej - torej 60 dni po prejemu situacije, pritožba ne izpodbija). Argumenti tožene stranka, da terjatev družbe S. d. d. - v stečaju v trenutku, ko je tožena stranka prejela zahtevek za neposredno plačilo in celo do konca glavne obravnave, ni zapadla, so tako povsem neutemeljeni.

Glede višine terjatve:

14Pritožba utemeljeno izpostavlja, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka celotno terjatev (58.054,84 EUR) prijavila v stečajnem postopku nad glavnim izvajalcem in da slednja ni bila priznana v celoti, temveč zgolj v znesku 54.107,13 EUR. Navedlo je tudi, da je terjatev prerekana v delu, ki se nanaša na zadržano varščino v višini 5% in izstavljen bremepis za zavarovanje in stroške gradbišča (kar je razvidno iz dopisa stečajnega upravitelja z dne 20.3.2012). Tožeča stranka ni pojasnila, zakaj bi bila terjatev lahko utemeljena tudi v prerekanem delu, niti ni trdila, da bi v zvezi s prerekanim delom terjatve vložila tožbo (v skladu s pravili ZFPPIPP). Iz posodobljenega končnega seznama preizkušenih terjatev v stečajnem postopku nad družbo S. d. d. - v stečaju (St 000/2011 - p.d. 8549) izhaja, da tožba ni bila vložena in je torej terjatev v prerekanem delu v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (četrti odstavek 300. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da pripoznana terjatev lahko znaša največ toliko, kolikor je bila tožeči stranki priznana v stečajnem postopku. Za utemeljenost zahtevka za neposredno plačilo od naročnika ni relevantno le to, da je terjatev obstajala (in bila pripoznana) v trenutku, ko je bil zahtevek podan. Sodišče namreč vsebinsko odloča o utemeljenosti terjatve po stanju na dan glavne obravnave. V tem trenutku pa je obstajala le še terjatev tožeče stranke do stečajnega dolžnika (glavnega izvajalca) v višini 54.107,13 EUR. V delu, v katerem je terjatev do stečajnega dolžnika prenehala, je tožnik ne more uveljaviti niti do naročnika, ki plačuje izvajalčevo obveznost (prav tako od njega ne more zahtevati plačila terjatve, ki ni pripoznana s strani glavnega izvajalca). V tem obsegu je bilo zato pritožbi potrebno ugoditi (zaradi zmotne uporabe materialnega prava) in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v presežku nad 54.107,13 EUR, to je za znesek 3.947,71 EUR z obrestmi zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).¹³

15Tudi v zvezi z obračunom zakonskih zamudnih obresti pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka (naročnik) lahko prišla v zamudo šele po tem, ko je njen dolg zapadel v plačilo oziroma, ko je dospela izvajalčeva terjatev. Neutemeljeno pa sodišču prve stopnje očita, da v zvezi s tem, kdaj je do tega prišlo, ni podalo obrazložitve. Slednje je namreč navedlo, da so bila dela, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, toženi stranki obračunana v IX. in X. situaciji. Nadalje je navedlo, da sta situaciji dokončno zapadli v plačilo 7. 6. 2011, delno pa že 1. 2. 2011 (da je takšno stališče pravilno, je potrdilo tudi višje sodišče v tej odločbi). Od naslednjega dne po dokončni zapadlosti terjatev (torej od 8. 6. 2011) je tako tožena stranka zavezana tudi za plačilo zakonskih zamudnih obresti.¹⁴ Višje sodišče je tudi v tem delu pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 31. 3. 2011 do 7. 6. 2011 zavrnilo¹⁵ (peta alineja 358. člena ZPP).

16Tožeča stranka je svojo terjatev, kot je razvidno iz zgoraj navedenega, najprej (nepogojno) prijavila v stečajnem postopku nad glavnim izvajalcem, kjer ji je bila le-ta v znesku 54.107,13 EUR z obrestmi priznana, nato pa plačilo iste (celotne) terjatve v tem postopku zahtevala še od tožene stranke (naročnika) na podlagi 631. člena OZ. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Ker bo tako tožeča stranka do poplačila svoje terjatve lahko prišla tudi v stečajnem postopku nad družbo S. d.d. - v stečaju, je višje sodišče izpodbijano sodbo v obsodilnem delu delno spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zneska 54.107,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8.6.2011 dalje do plačila, solidarno z družbo S. d.d. - v stečaju, katere obveznost izhaja iz sklepa o preizkusu terjatev St 000/2011 z dne 3.4.2012 v zvezi s sklepi o razdelitvi splošne ali posebne razdelitvene mase (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in odločilo tako, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

Glede pravdnih stroškov:

17Višje sodišče je izpodbijano sodbo delno spremenilo, zato je odločilo tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po delni spremembi tožbe je tožeča stranka uspela s 93,20% zahtevka. Takšen uspeh pomeni, da tožeča stranka ni uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Ker zaradi tega dela niso nastali nobeni posebni stroški, višje sodišče v stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča ni poseglo (drugi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18Tožena stranka je s pritožbo uspela v 6,80%. Tožeča stranka ji mora zato povrniti takšen odstotek pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Slednje je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pritožbeni stroški tožene stranke predstavljajo nagrado za postopek v višini 1.177,60 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje z 22% DDV ter 1.227,00 EUR sodne takse. Navedeno skupaj znese 2.688,07 EUR. Tožeča stranka mora povrniti povrniti toženi stranki 6,80% teh stroškov, torej 182,79 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer doprinesel k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben. Tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju OZ
² Sodna praksa se je do njega opredelila le enkrat. Višje sodišče v Kopru je v sodbi Cpg 7/2015 zavzelo stališče, da takšni zahtevki, če so postavljeni po začetku stečajnega postopka nad naročnikom, ne morejo biti utemeljeni.
³ Tako Nina Plavšak v Uvodnih pojasnilih k Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP z novelami od ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2011, str.110,111); glej tudi Vladimir Balažic v članku ZFPPIPP z uvodnimi pojasnili, Pravna praksa, 2012, št. 8, str. 30.
⁴ Tako Kocbek in Prelič v strokovnem mnenju Inštituta za gospodarsko pravo, ki ga je v spis vložila tožena stranka, Blaž Hrastnik v doktorski disertaciji naslovljeni Neposredni zahtevki podizvajalcev ob stečaju glavnega izvajalca in Mateja Špes v magistrski nalogi z naslovom Neposredni zahtevek podizvajalca po 631. členu OZ.
⁵ Tako Nina Plavšak, kot pod 3
⁶ Tako Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij; Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih dr. Stojana Cigoja (III.knjiga), Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1985, komentar k 612. členu in Blaž Hrastnik, kot pod 4
⁷ Tako M.Špes, kot pod 4
⁸ Tako Blaž Hrastnik, kot pod 4
⁹ Takšno stališče je že bilo zavzeto tudi v sodni praksi, npr. v odločbi VSL opr. št. II Cpg 266/2010.
¹⁰ Tako tudi B. Hrastnik: Neposredni zahtevki podizvajalcev ob stečaju glavnega izvajalca, doktorska disertacija
¹¹ Tako tudi N. Plavšak: ZFPPIPP z novelami od ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Uvodna pojasnila, GV založba, Ljubljana 2011, str. 110, 111.
¹² B. Hrastnik v prej citirani doktorski disertaciji poudarja, da podizvajalec tudi po tem, ko postavi direkten zahtevek, ohrani svojo terjatev do glavnega izvajalca, ki jo lahko uveljavi v stečajnem postopku in s tem zahteva njeno plačilo. Izpostavlja pa, da mora takšna prijava biti pogojna - vezana na razvezni pogoj, da bo terjatev plačal naročnik posla.
¹³ Glej tudi sodbo VSL I Cpg 1941/2014
¹⁴ Napačna je pritožbena izpeljava, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko je tožeča stranka postavila popoln zahtevek.
¹⁵ prim. sodbo VSL I Cpg 1941/2014