(1)Pri sprejemanju odločitve o najustreznejši ravni hierarhije, določeni spodaj, zavarovalnice zagotavljajo, da izračuni niso bolj zapleteni, kot je to potrebno za sorazmeren prikaz narave, obsega in kompleksnosti tveganj, na katerih temeljijo zavarovalne in pozavarovalne obveznosti referenčnega podjetja.
(2)Zavarovalnice uporabljajo hierarhijo metod v skladu z okvirom, določenim pri opredeljevanju načela sorazmernosti in potrebe po ustreznem ocenjevanju tveganj.
(3)Zavarovalnice uporabljajo naslednjo hierarhijo kot podlago za sprejemanje odločitev o metodah, ki se bodo uporabile za napovedovanje prihodnjega zahtevanega solventnostnega kapitala:
- Metoda 1) Za približno določanje posameznih tveganj ali podtveganj znotraj nekaterih ali vseh modulov in podmodulov, ki se uporabljajo za izračun prihodnjega zahtevanega solventnostnega kapitala, kot je opisano v členu 58(a) Delegirane uredbe.
- Metoda 2) Za približno določanje celotnega zahtevanega solventnostnega kapitala za vsako prihodnje leto, kot je opisano v členu 58(a) Delegirane uredbe, med drugim z uporabo količnika najboljše ocene za navedeno prihodnje leto in najboljše ocene na datum vrednotenja. Ta metoda ni ustrezna, če je na datum vrednotenja ali v naslednjih dneh vrednost najboljše ocene negativna. Ta metoda upošteva vzorec zapadlosti in izteka obveznosti brez pozavarovanja. Posledično je treba proučiti način izračuna najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij brez pozavarovanja. Prav tako je treba dodatno proučiti, ali se lahko šteje, da se predpostavke o profilu tveganja zavarovalnice v določenem obdobju niso spremenile. To vključuje, da se: (a) za vsa zavarovalna tveganja prouči, ali je sestava podtveganj v zavarovalnem tveganju enaka; (b) za tveganje neplačila nasprotne stranke prouči, ali je povprečna boniteta pozavarovalnic in namenskih družb enaka; (c) za tržno tveganje prouči, ali je pomembno tržno tveganje glede na neto najboljšo oceno enako; (d) za operativno tveganje prouči, ali je delež obveznosti pozavarovalnic in namenskih družb enak; (e) za prilagoditev prouči, ali je zmožnost pokrivanja izgub zavarovalno-tehničnih rezervacij glede na neto najboljšo oceno enaka. Če nekatere od teh predpostavk ali vse predpostavke niso izpolnjene, zavarovalnica izvede vsaj kvalitativno oceno tega, kako pomembno je odstopanje od predpostavk. Če učinek odstopanja ni pomemben v primerjavi z maržo za tveganje v celoti, se ta metoda lahko uporabi. V nasprotnem primeru zavarovalnica formulo ustrezno prilagodi ali pa uporabi kompleksnejšo metodo.
- Metoda 3) Za približno določanje diskontirane vsote vsega prihodnjega zahtevanega solventnostnega kapitala v enem koraku brez približnega določanja zahtevanega solventnostnega kapitala za vsako prihodnje leto posebej, kot je določeno v členu 58(b) Delegirane uredbe, med drugim z uporabo spremenjenega trajanja zavarovalnih obveznosti kot faktorja sorazmernosti. Pri sprejemanju odločitve o uporabi metode, ki temelji na spremenjenem trajanju zavarovalnih obveznosti, se pozornost nameni vrednosti spremenjenega trajanja, da se preprečijo nesmiselni rezultati marže za tveganje. Ta metoda upošteva vzorec zapadlosti in izteka obveznosti brez pozavarovanja. Posledično je treba proučiti način izračuna najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij brez pozavarovanja. Dodatno je treba proučiti, ali se lahko šteje, da se predpostavke o profilu tveganja zavarovalnice v določenem obdobju niso spremenile. To vključuje, da se: (a) za osnovni zahtevani solventnostni kapital prouči, ali se sestava ter deleži tveganj in podtveganj v določenem obdobju ne bodo spremenili; (b) za tveganje neplačila nasprotne stranke prouči, ali bo povprečna boniteta pozavarovalnic in namenskih družb v prihodnjih letih ostala enaka; (c) za operativno tveganje in tveganje neplačila nasprotne stranke prouči, ali je spremenjeno trajanje enako za obveznosti brez pozavarovanja in s pozavarovanjem; (d) prouči, ali bo pomembno tržno tveganje glede na neto najboljšo oceno v prihodnjih letih ostalo enako; (e) za prilagoditev prouči, ali bo zmožnost pokrivanja izgub zavarovalno-tehničnih rezervacij glede na neto najboljšo oceno v prihodnjih letih ostala enaka. Zavarovalnica, ki namerava uporabiti to metodo, prouči, do kakšne mere so te predpostavke izpolnjene. Če nekatere od teh predpostavk ali vse predpostavke niso izpolnjene, zavarovalnica izvede vsaj kvalitativno oceno tega, kako pomembno je odstopanje od predpostavk. Če učinek odstopanja ni pomemben v primerjavi z maržo za tveganje v celoti, se lahko uporabi poenostavitev. V nasprotnem primeru zavarovalnica formulo ustrezno prilagodi ali pa uporabi kompleksnejšo metodo.
- Metoda 4) Za približno določanje marže za tveganje tako, da se ga izračuna kot odstotek najboljše ocene. V skladu s to metodo je treba maržo za tveganje izračunati kot odstotek najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij brez pozavarovanja na datum vrednotenja. Pri sprejemanju odločitev o odstotku, ki se bo uporabljal za določeno vrsto poslovanja, zavarovalnica upošteva, da se bo ta odstotek verjetno povečal, če se bo podaljšalo spremenjeno trajanje zavarovalnih obveznosti ali kakšen drug ukrep v zvezi z vzorcem izteka teh obveznosti. Zavarovalnice ustrezno upoštevajo zelo preprosto naravo tega postopka, uporabljajo pa le, če je bilo dokazano, da ni mogoče uporabiti nobenega kompleksnejšega pristopa za določanje marže za tveganje iz zgornje hierarhije. Kadar zavarovalnice uporabljajo to metodo za izračun marže za tveganje, obrazložijo in dokumentirajo utemeljitev za uporabljene odstotke po posameznih vrstah poslovanja. Ta obrazložitev in utemeljitev upoštevati vse posebne značilnosti portfeljev, ki se ocenjujejo. Zavarovalnice te metode ne uporabljajo v primeru negativnih vrednosti najboljše ocene.
(4)Brez poseganja v oceno sorazmernosti in določbe 58. člena Delegirane uredbe lahko zavarovalnice pri uporabi hierarhije metod uporabijo poenostavitve, opredeljene v Tehnični prilogi IV, ki je sestavni del in priloga tega sklepa.