8. člen ZPosS

Odločitev sodišča prve stopnje o predlogu stranke, da se osebam, ki so se zaradi udeležbe v postopku ali seznanitve s pravdnim spisom seznanile s podatki, ki vsebujejo poslovno skrivnost, prepove uporaba ali razkritje teh podatkov, pomeni sklep procesnega vodstva.

Zakon z namenom zagotovitve učinkovitega pravdanja strank odločitve o tem, katere dokaze bo izvajalo, na kakšen način in v kakšnem obsegu, do odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi zoper končno odločbo prepušča prvostopenjskemu sodišču. Zato zoper takšne sklepe ni pritožbe oziroma ni posebne pritožbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je vsebina navedenih internih aktov takšne narave, da njihovo razkritje ne bi vplivalo na položaj toženke na trgu oziroma ga ne bi moglo v ničemer ogroziti. Zgolj okoliščina, da so ti akti rezultat dela in znanja toženkinih zaposlenih, ne utemeljuje zaščite v smislu tretjega odstavka 8. člena ZPosS. Ker glede internih aktov ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS, je prvostopenjsko sodišče predlog v tem delu pravilno zavrnilo. Prvostopenjski presoji, da pogoj tržne vrednosti ni izpolnjen tudi glede podatkov iz preostalih listin, pritožba nasprotuje z navajanjem, da gre za podatke, ki so povezani z zaščito konkurenčne prednosti toženke, njihovo razkritje pa bi škodovalo njenim finančnim in poslovnim interesom. Pritožbeno sodišče tudi glede podatkov v teh listinah soglaša s prvostopenjsko presojo o neobstoju tržne vrednosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS.

Glede sklepov, ki jih sodišče izda na podlagi 219.b člena ZPP, je sodna praksa že zavzela stališče, da predstavljajo sklepe procesnega vodstva. Po presoji pritožbenega sodišča ima enako pravno naravo tudi sklep, s katerim se prepove uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti. Gre za incidenčno vprašanje, ki ga je treba razrešiti za to, da se doseže procesno uravnoteženo dokazovanje, pri čemer takšna odločitev ne prejudicira vsebine meritorne odločbe o tožbenem zahtevku.

Tako 33. člen ZNP-1 kot 363. člen ZPP jasno določata, da je zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, razen če zakon ne določa drugače. Pravico do pritožbe (zoper katerikoli sklep sodišča) mora zakon torej izrecno izključiti ali omejiti. Izključitev pritožbe po tretjem odstavku 270. člena oz. omejitev po četrtem odstavku 298. člena ZPP je treba razlagati ozko, t.j. da velja le za sklepe, ki se neposredno nanašajo na vodstvo postopka (obravnave), katerega gospodar (dominus litis) je sodnik, ki praviloma samostojno odloča o tem, kako bo vodil postopek. Krog sklepov procesnega vodstva je načeloma odprt, vkolikor so ti sklepi usmerjeni k smotrnemu in ekonomičnemu vodenju postopka, njegovi pospešitvi ob hkratni skrbi za razjasnitev bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj spornega razmerja in pri tem odločilno ne posegajo v pravice in zavarovane pravne interese strank. Odločanje sodišča po tretjem odstavku 8. člena ZPosS je delno meritorne (in ne zgolj procesne) narave, saj zahteva vsebinsko presojo, ali določena informacija predstavlja poslovno skrivnost (vsaj s stopnjo verjetnosti), takšnim odločitvam pa je težko priznati naravo procesnega vodstva. Sodišče odločitve o obs

Neutemeljene so pritožbene navedbe v smeri, da se predlog tožene stranke nanaša na podatke, ki so razvidni iz javno dostopnih listin, konkretno iz izpisov iz sodnega registra za družbi A. d. o. o. in C. d. o. o., letnih poročil navedenih dveh družb za leto 2021 in prejšnja leta ter zapisa skupščine družbe C. d. o. o. z dne 8. 7. 2022. Že tožeča stranka sama namreč navaja, da je iz navedenih listin možno sklepati, da so delnice zastavljene. Pri čemer niti sama ne navede, iz konkretno katere od listin, na katere se sklicuje v pritožbi, so razvidni vsi varovani podatki, torej, katere in koliko delnic je zastavljenih ter komu so zastavljene. Zato pritožbene navedbe ne dajejo podlage za zaključek, da varovani podatki predstavljajo informacije, ki so javne in se zato ne morejo določiti kot poslovna skrivnost (tretji odstavek 2. člena ZPosS). Upoštevajoč 39. člen v zvezi s 25. členom ZNVP-1 je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da varovani podatki niso splošno znani.

Za opredelitev določenega podatka oz. vsebine listine za poslovno skrivnost ni odločilno, kaj je tožena stranka glede tega podatka ali vsebine določila v svojem internem aktu, temveč je odločilno, ali ta podatek oz. vsebina kumulativno izpolnjuje zahteve, določene v 2. členu ZPosS. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da listine (oz. vsebina listin), za katere je toženka zahtevala varstvo, teh zahtev ne izpolnjujejo. Tožena stranka za listine oz. za podatke v njih, za katere je sodišče ugotovilo obstoj pogoja iz 3. alineje 1. odstavka 2. člena ZPosS, ni niti konkretizirala, še manj pa dokazala tržne vrednosti. Poslovna skrivnost mora imeti tržno vrednost, ta vrednost pa mora biti vezana na njeno tajnost. Potrebna je torej vzročna zveza med naravo tajnosti in tržno vrednostjo. Tržno vrednost pa je potrebno razlagati predvsem v smislu varstva tržnih interesov družbe, torej interesov družbe, ki prima facie vplivajo na njen položaj na trgu.

Z vročitvijo vloge, ki vsebuje poslovne skrivnosti, bi se izničil sam namen izdaje sklepa, s katerim se prepove ponovna uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti katere od strank. Bi pa lahko sodišče vlogo, predlog za izdajo sklepa o sprejemu ukrepov za varovanje poslovnih skrivnosti, predhodno vročilo toženi stranki, da nanj odgovori. S tem bi, brez da bi razkrilo poslovno skrivnost, stranki omogočilo izjavo o predlogu.

Poslovna skrivnost je lahko le nerazkrita informacija, dostop do katere je zaradi aktivnega ravnanja imetnika te informacije omejen. Sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, da je razpolagala z delavniško risbo, ki je le v prostorih tožene stranke in namenjena toženi stranki sami. Zato je bolj verjetno, kar zadošča za odločanje v tem konkretnem primeru, da so delavniške risbe, za katere tožena stranka pojasnjuje, da jih je razvila pod imenom podložna plošča, plod njenega lastnega znanja in izkušenj. Drži, da je omejitev dostopa do podatkov možna zgolj v izjemnih primerih. Treba je preizkušati sorazmernost položajev pravdnih strank in sicer dostopa tožeče stranke do podatkov in varovanja poslovne skrivnosti tožene stranke. V 122.a členu ZIL-1 je urejen postopek predložitve dokazov, in sicer tistih, ki so pri nasprotni stranki. Pri tem je treba upoštevati tudi četrti odstavek 122.a člena ZIL-1, da mora sodišče po izvedbi dokaza iz prvega odstavka tega člena zagotoviti varstvo zaupnih podatkov pravdnih strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke. Enako je določ

Odločitev sodišča na način, kot ga določa drugi odstavek 219.b člena ZPP, je mogoča le, če je zagotovljena kontradiktornost, torej da se nasprotna stranka, ki ji bo okrnjena pravica do izjave (podajanje trditev in nasprotnih dokazov v zvezi z dokazi, ki naj bi bili poslovna skrivnost), lahko izjavi o tem, da je neko dejstvo poslovna skrivnost prepoin da so upoštevane okoliščine primera ter sorazmernost posega iz drugega odstavka 219.b člena ZPP.