2. člen ZPosS

Sodišče je lahko samo presojalo, ali je ustvarjeno delo tožnice avtorsko delo in ali sta toženki in četrto toženec kršili avtorsko delo tožnice. Sodišče je, z izjemo dveh prstanov, kjer je tožnica v sporu uspela, celostno povzelo vsa pravno pomembna dejstva in zaključilo, da upoštevajoč vse okoliščine primera, tožnici ni mogoče nuditi avtorsko pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da tuje avtorsko delo lahko drugega ustvarjalca navdihuje, pri tem pa ne gre za kvalitativen preskok, ko bi šlo za predelavo ali prevzem tujega dela, temveč gre za njegovo prosto uporabo. Prva toženka je kršila materialno avtorsko pravico tožnice do reproduciranja, distribuiranja in predelave s tem, ko je objavila in ponujala za prodajo sporna prstana (kite in kite set). Pri predelavi mora biti tako intenziven prevzem tujega avtorskega dela, da gre za kršitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je C. vprašanje postavila v povezavi s prstanom, ki ni predmet tega postopka in tudi ni podoben nobenemu od predstavljenih tožničinih izdelkov. Zgolj na podlagi enega poštnega sporočila ni mogoče sklepati, da je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence. Pogoji po 2.

Tožnik s svojim ravnanjem ni kršil dolžnosti varovanja osebnih podatkov. Sporni listini (predloga za izplačilo nagrad/bonusov za oktober in november 2023) ne predstavljata poslovne skrivnosti toženke, saj ne izpolnjujeta zahtev, ki jih za opredelitev pojma poslovne skrivnosti določa prvi odstavek 2. člena Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS).

Plačilo končnega uporabnika izvajalcu občinske gospodarske javne službe za izvajanje javne službe oskrbe s pitno vodo iz javnega vodovodnega sistema se šteje za podatek o porabi javnih sredstev v smislu prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Za javnega velja tudi podatek o plačilu tožnice za odvajanje in čiščenje odpadne industrijske vode, čeprav se ta storitev, ki jo tožnici zagotavlja organ, izvaja kot njegova tržna dejavnost, torej izven sistema občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadne komunalne in padavinske vode. Pojem t.i. okoljskih podatkov, ki so po zakonu absolutno javni, se v praksi Informacijskega pooblaščenca kot tudi v upravno sodni praksi razlaga široko. Dostop javnosti do podatkov o okolju (t.i. pravica do obveščenosti v okoljskih zadevah) je namreč predpogoj za uresničevanje drugih temeljnih procesnih pravic, ki jih mednarodno ter nacionalno okoljsko pravo zagotavlja posameznikom na področju okoljskih zadev. V ta namen je bila v ZDIJZ tudi sprejeta določba druge alineje tretjega odstavka 6. člena, ki je okoljskim podatkom določila status absolutno javnih podatkov. Po navedeni določbi se za okoljske podatke, ki morajo bit

Pri pogodbi o franšizingu je govora o mešani pogodbi in sicer se mešajo elementi agencijske in prodajne in zakupne pogodbe, ne nujno vsi, lahko pa tudi katere od ostalih pogodb. Ker gre za trajnost in zaupnost razmerja je za vprašanja ob prenehanju pogodbe o franšizingu treba uporabiti pravila agencijske pogodbe o prenehanju. Bistvena razlika v primerjavi z agencijsko pogodbo je, da pridobitelj franšize posluje v svojem imenu in za svoj račun. Konkurenčna klavzula ne velja, glede na to da tožeča stranka toženi ni plačala ustreznega nadomestila in odpravnine. Tako se je očitno odrekla konkurenčni prepovedi. Na tožeči stranki je trditveno breme, da kumulativno označi, kdaj gre za poslovno skrivnost po določbah drugega člena Zakona o poslovni skrivnosti.

Tržna vrednost neke informacije je opredeljena s posledicami, ki bi jih nedovoljeno razkritje te informacije imelo za imetnika poslovne skrivnosti in ne s tem, da je mogoče to informacijo na trgu pridobiti zgolj odplačno. Po presoji sodišča je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali se nek podatek o družbi s kapitalsko naložbo države nanaša na tožničino izvajanje njenih z zakonom določenih dejavnosti, ali pa gre za podatke o družbah s kapitalsko naložbo države, ki s temi dejavnostmi niso neposredno povezani in so kot taki na podlagi 56. člena ZSDH-1 izvzeti iz dostopa do informacij javnega značaja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je vsebina navedenih internih aktov takšne narave, da njihovo razkritje ne bi vplivalo na položaj toženke na trgu oziroma ga ne bi moglo v ničemer ogroziti. Zgolj okoliščina, da so ti akti rezultat dela in znanja toženkinih zaposlenih, ne utemeljuje zaščite v smislu tretjega odstavka 8. člena ZPosS. Ker glede internih aktov ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS, je prvostopenjsko sodišče predlog v tem delu pravilno zavrnilo. Prvostopenjski presoji, da pogoj tržne vrednosti ni izpolnjen tudi glede podatkov iz preostalih listin, pritožba nasprotuje z navajanjem, da gre za podatke, ki so povezani z zaščito konkurenčne prednosti toženke, njihovo razkritje pa bi škodovalo njenim finančnim in poslovnim interesom. Pritožbeno sodišče tudi glede podatkov v teh listinah soglaša s prvostopenjsko presojo o neobstoju tržne vrednosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS.

Pojem poslovne skrivnosti je v ZPosS urejen nekoliko drugače, kot je bil v ZGD-1 in je torej delitev na subjektivni in objektivni kriterij poslovne skrivnosti presežena. Pojem poslovne skrivnosti ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjujejo naslednje zahteve: je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij; ima tržno vrednost; imetnik poslovne skrivosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Izhajajoč iz tega, da mora imeti poslovna skrivnost tržno vrednost, sledi, da mora biti ta vrednost vezana na njeno tajnost. Potrebna je torej vzročna zveza med naravo tajnosti in tržno vrednostjo. Tržno vrednost je zato treba razlagati predvsem v smislu varstva tržnih interesov, torej interesov gospodarskega subjekta, ki prima facie, torej na prvi pogled vplivajo na njegov položaj na trgu. Ker tožeča stranka izvaja svojo dejavnost v javnem interesu, ima javnost pravico dostopa do informacij javnega značaja v zvezi z izvajanjem te dejavnosti. Glede na to je že pojmovno nemogoče podatke, ki omogočajo izvajanje dejavnosti v javnem interesu z zagotovljenim financiranjem, s sklicevanjem na njihovo tržno vrednost opredeliti kot poslovno skrivnost.

Pojem tržne vrednosti je treba razlagati predvsem v smislu varstva tržnih interesov družbe, ki prima facie vplivajo (ali bi lahko vplivale) na njen položaj na trgu. Obstajati mora vzročna zveza med naravo tajnosti in tržno vrednostjo. Trditveno in dokazno breme o tem, v čem je konkretna tržna vrednost vsebine kreditne pogodbe, ki naj bi predstavljala poslovno skrivnost, je na toženi stranki, ki pa ga ni zmogla.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v smeri, da se predlog tožene stranke nanaša na podatke, ki so razvidni iz javno dostopnih listin, konkretno iz izpisov iz sodnega registra za družbi A. d. o. o. in C. d. o. o., letnih poročil navedenih dveh družb za leto 2021 in prejšnja leta ter zapisa skupščine družbe C. d. o. o. z dne 8. 7. 2022. Že tožeča stranka sama namreč navaja, da je iz navedenih listin možno sklepati, da so delnice zastavljene. Pri čemer niti sama ne navede, iz konkretno katere od listin, na katere se sklicuje v pritožbi, so razvidni vsi varovani podatki, torej, katere in koliko delnic je zastavljenih ter komu so zastavljene. Zato pritožbene navedbe ne dajejo podlage za zaključek, da varovani podatki predstavljajo informacije, ki so javne in se zato ne morejo določiti kot poslovna skrivnost (tretji odstavek 2. člena ZPosS). Upoštevajoč 39. člen v zvezi s 25. členom ZNVP-1 je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da varovani podatki niso splošno znani.

Prosilka zahteva dokumente, ki so povezani s postopkom izbire kandidata za delovno mesto generalnega direktorja organa, katerega edini družbenik je Republika Slovenija. Prepoved razkritja osebnih podatkov, ki se nanašajo na pogoje za zasedbo delovnega mesta generalnega direktorja organa bi onemogočala nadzor javnosti nad tako občutljivim področjem, kot je imenovanje posameznikov na najvišja delovna mesta v družbah v 100 % lasti države. Odprtost podatkov glede strokovnosti, zahtevane izobrazbe, izkušenj in vizije delovanja družbe namreč pripomorejo zlasti k večji odgovornosti države do državljanov in do transparentne politike, ki jo država izvaja na področju kadrovanja v družbah v lasti države. Javni interes za razkritje zahtevanih dokumentov iz postopka izbire kandidata za delovno mesto generalnega direktorja organa, iz katerih izhaja izpolnjevanje pogojev, na podlagi katerih je bil posledično imenovan izbrani kandidat, pretehta nad interesom konkretnih posameznikov za omejitev dostopa do zahtevanih dokumentov.

Za opredelitev določenega podatka oz. vsebine listine za poslovno skrivnost ni odločilno, kaj je tožena stranka glede tega podatka ali vsebine določila v svojem internem aktu, temveč je odločilno, ali ta podatek oz. vsebina kumulativno izpolnjuje zahteve, določene v 2. členu ZPosS. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da listine (oz. vsebina listin), za katere je toženka zahtevala varstvo, teh zahtev ne izpolnjujejo. Tožena stranka za listine oz. za podatke v njih, za katere je sodišče ugotovilo obstoj pogoja iz 3. alineje 1. odstavka 2. člena ZPosS, ni niti konkretizirala, še manj pa dokazala tržne vrednosti. Poslovna skrivnost mora imeti tržno vrednost, ta vrednost pa mora biti vezana na njeno tajnost. Potrebna je torej vzročna zveza med naravo tajnosti in tržno vrednostjo. Tržno vrednost pa je potrebno razlagati predvsem v smislu varstva tržnih interesov družbe, torej interesov družbe, ki prima facie vplivajo na njen položaj na trgu.

Pri oceni primernega nadomestila je treba upoštevati dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so ta pretekla. Pogodbeno dogovorjena razmerja odražajo dejanska, saj se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank. Ker enostransko sprejeta tarifa (kolektivne organizacije z monopolnim položajem) predstavlja odstop od tega načela, je pri obravnavanju Tarife 2007 in njenih meril v povezavi s 156. členom ZASP-B, potreben restriktiven pristop. Trditveno in dokazno breme, da del ustvarjenih prihodkov ne spada v radijsko dejavnost, je na toženi stranki. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.

Prvostopenjski organ je odločil, da se prosilcu pokaže tudi Zapisnik, kar pa ne ustreza prošnji prosilca, saj kaj takega ni zahteval. Enako velja tudi za Smernice in Kompromisni predlog, ki so priloge k Zapisniku. Tožeča stranka ima zato prav, ko zatrjuje, da je bila v tem delu odločitev o zahtevku prekoračena. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da iz dokumentov izhajajo kršitve Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, kar je razlog za to, da jih ni mogoče opredeliti kot poslovne skrivnosti, ter da je inšpektorica, ki je izdala Opozorilo, ocenila, da obstajajo razlogi za sprejem takšnega ukrepa, to, da je bilo izrečeno Opozorilo, pa ne pomeni, da prekršek ni bil storjen, ampak da so bile v konkretnem primeru podane okoliščine, ki so omogočile sprejem takšnega ukrepa. Tretji odstavek 2. člena ZPosS določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. V Opozorilu pa so ugotovljene nepravilnosti tudi opisane.

Z vročitvijo vloge, ki vsebuje poslovne skrivnosti, bi se izničil sam namen izdaje sklepa, s katerim se prepove ponovna uporaba ali razkritje poslovne skrivnosti katere od strank. Bi pa lahko sodišče vlogo, predlog za izdajo sklepa o sprejemu ukrepov za varovanje poslovnih skrivnosti, predhodno vročilo toženi stranki, da nanj odgovori. S tem bi, brez da bi razkrilo poslovno skrivnost, stranki omogočilo izjavo o predlogu.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikovo ravnanje ne vsebuje oškodovalnega elementa (kršitev pravic, povzročene večje škode oziroma premoženjske škode), kar je eden od pomembnih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi iz 258. člena KZ-1. Tožnikovo ravnanje sicer predstavlja kršitev delovnih obveznosti, saj je neutemeljeno zahteval podatke iz računovodstva za zasebne potrebe, vendar pa teža kršitve ne omogoča zaključka, da gre za hujšo kršitev, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Poslovna skrivnost je lahko le nerazkrita informacija, dostop do katere je zaradi aktivnega ravnanja imetnika te informacije omejen. Sodišče druge stopnje pritrjuje toženi stranki, da je razpolagala z delavniško risbo, ki je le v prostorih tožene stranke in namenjena toženi stranki sami. Zato je bolj verjetno, kar zadošča za odločanje v tem konkretnem primeru, da so delavniške risbe, za katere tožena stranka pojasnjuje, da jih je razvila pod imenom podložna plošča, plod njenega lastnega znanja in izkušenj. Drži, da je omejitev dostopa do podatkov možna zgolj v izjemnih primerih. Treba je preizkušati sorazmernost položajev pravdnih strank in sicer dostopa tožeče stranke do podatkov in varovanja poslovne skrivnosti tožene stranke. V 122.a členu ZIL-1 je urejen postopek predložitve dokazov, in sicer tistih, ki so pri nasprotni stranki. Pri tem je treba upoštevati tudi četrti odstavek 122.a člena ZIL-1, da mora sodišče po izvedbi dokaza iz prvega odstavka tega člena zagotoviti varstvo zaupnih podatkov pravdnih strank ter zagotoviti, da se sodni postopki ne uporabljajo v slabi veri z izključnim namenom pridobiti zaupne podatke nasprotne stranke. Enako je določ

Ali naj sodišče strankam postopka naloži v predložitev sodišču določene listine (ali podatke), je stvar izvedbe dokaznega postopka, ki ga vodi in usmerja v tej fazi postopka sodišče prve stopnje. V primeru določbe 219.b člena ZPP sicer ni izrecno navedeno, da zoper tak sklep ni pritožbe, a že iz splošne določbe tretjega odstavka 270. člena ZPP izhaja, da zoper odločbe, ki se nanašajo na vodstvo postopka ni pritožbe. Sodišče na sklepe, ki se nanašajo na vodstvo postopka, ni vezano, kar pomeni, da lahko svoj sklep sodišče naknadno tudi spremeni, če presodi, da bi bilo to smotrno, smiselno in pravilno za zakonito izvedbo postopka. Stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti pravice do pritožbe, če ji te pravice zakon ne daje.

Odločitev sodišča na način, kot ga določa drugi odstavek 219.b člena ZPP, je mogoča le, če je zagotovljena kontradiktornost, torej da se nasprotna stranka, ki ji bo okrnjena pravica do izjave (podajanje trditev in nasprotnih dokazov v zvezi z dokazi, ki naj bi bili poslovna skrivnost), lahko izjavi o tem, da je neko dejstvo poslovna skrivnost prepoin da so upoštevane okoliščine primera ter sorazmernost posega iz drugega odstavka 219.b člena ZPP.

Zaradi popolne omejitve vstopa na trg v zvezi z opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča ne more priti do konkurence med pravdnima strankama v zvezi z opravljanjem te dejavnosti in posledično do dejanj nelojalne konkurence. Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti poslovna skrivnost. Tožeča stranka zato na splošno nima legitimnega interesa, da bi delavcem prepovedala uporabljati izkušnje, znanja in spretnosti, ki so jih pridobili v okviru opravljanja običajnih službenih nalog. Po presoji pritožbenega sodišča pa gre pri spretnosti upravljanja plovil, ki so se ga pri svojem delu naučili piloti, v splošnem prav za tovrstno znanje oziroma spretnosti, ki so se jih piloti naučili pri vsakodnevnem delu. Tožeča stranka zato pilotom ne more prepovedati, da bi opravljali pilotiranje, ker naj bi šlo za poslovne skrivnosti družbe.