VSM Sklep III Cp 868/2025

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe, ki se je glasil: "1. S tem sklepom se sklep Višjega sodišča v Mariboru opr št. III Cp 322/2025 spremeni tako, da se v vseh delih, kjer je določeno, da oče prevzame oziroma vrne otroka na domu matere, to nadomesti z določilom, da oče otroka prevzame in vrne v nakupovalnem središču Supernova 2. S tem sklepom se določi, da imata oba starša pravico do krajšega delovnega časa iz 50. člena ZSDP-1, in sicer vsak v obsegu 10 ur tedensko. 3. Vsak udeleženec nosi svoje stroške tega postopka." (I. točka izreka). Sklenilo je še, da je predlagatelj dolžan nasprotni udeleženki povrniti stroške postopka, in sicer na račun Okrožnega sodišča v višini 812,93 EUR, ker je nasprotna udeleženka na podlagi odločbe Okrožnega na sodišča Bpp 490/2025 z dne 9. 7. 2025 upravičena do brezplačne pravne pomoči (II. točka izreka).

2Zoper citirani sklep vlaga pravočasno laično pritožbo predlagatelj. Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je otrok že polovico svojega življenja brez stikov z očetom, pa je sodišče prve stopnje kljub temu zaključilo, da ni ogrožen. Zgolj minimalna sprememba stikov na ta način, da bi prevzemi otroka potekali na nevtralni lokaciji v nakupovalnem središču Supernova, kot se je to izvajalo med septembrom 2024 in 24. 5. 2025, bi omogočila redne stike. Prekinitev izvajanja stikov ni posledica očetovega nesodelovanja, temveč je izključno posledica odločitve sodišča druge stopnje, da se prevzemi otroka izvajajo na domu matere. Polemizira z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede zagotavljanja kontinuitete stikov kot ključnega varovala otrokovega razvoja. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo mnenju CSD in ni opravilo lastne presoje koristi otroka. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo predlog glede krajšega delovnega časa, saj mati samovoljno koristi celoten obseg pravice iz 50. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1) in samovoljno onemogoča izkoriščanje te pravice očetu. Napačna je tudi stroškovna odločitev, ker ni v največjo otrokovo korist, sam pa si ves čas prizadeva za največjo dobrobit otroka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno, da zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Stroškov ne priglaša.

3Nasprotna udeleženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov ne priglaša.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

6Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev določb postopka,¹ da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče povzema kot pravilne razloge in zaključke sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja zgolj na pravno odločilne pritožbene očitke (360. člen ZPP).

7Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka bivša izvenzakonska partnerja ter starša mladoletne A. A., v času odločanja sodišča prve stopnje stare eno leto in deset mesecev. Sodišče prve stopnje je z dokončnim sklepom sodišča prve stopnje II N 147/2024 z 31. 12. 2024 odločilo o zaupanju v mladoletne A. A. v varstvo in vzgojo, preživnini in stikih, ta odločitev pa je bila delno spremenjena s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 322/2025 z dne 8. 5. 2025, s katerim je sodišče druge stopnje spremenilo lokacijo prevzema mld. deklice, in jo namesto v nakupovalnem središču Supernova določilo na domu matere. Predlagatelj je komaj dober mesec dni po prejemu sklepa sodišča druge stopnje vložil predlog za izdajo začasne odredbe glede spremembe lokacije prevzema otroka (prizadeval si je za določitev lokacije prevzema otroka v nakupovalnem središču), ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom (z dne 10. 9. 2025) zavrnilo.

8Nosilni razlog sodišča prve stopnje je bil, da je predlagatelj že v postopku II N 147/2024 zavračal možnost prevzema otroka na domu nasprotne udeleženke in si prizadeval za prevzeme otroka na nevtralni lokaciji nakupovalnega središča Supernova, na podlagi začasne odredbe, ki je bila izdana tekom tistega postopka, pa so se stiki dejansko izvajali na navedeni lokaciji vse do pravnomočne odločitve v navedeni zadevi. O lokaciji prevzema mld. deklice je bilo pravnomočno odločeno z dokončnim sklepom prvostopenjskega sodišča II N 147/2025 z dne 31. 12. 2024 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 322/2025 z dne 8. 5. 2025 - v skladu z navedeno pravnomočno odločitvijo pa se prevzem mld. otroka opravi na domu matere. Od takrat se po oceni prvostopenjskega sodišča okoliščine niso spremenile, kaj šele, da bi se bistveno spremenile do te mere, da bi opravičevale spremembo določenega načina izvrševanja stikov iz razloga ogroženosti otroka (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Navedlo je tudi, da iz mnenja CSD z dne 18. 7. 2025 izhaja, da ni razlogov za izdajo začasne odredbe glede spremembe kraja prevzema otroka, ker je neizvajanje stikov posledica tega, da predlagatelj zavestno ne želi prevzeti otroka na domu matere, čeprav mu to nalaga pravnomočni dokončni sklepom sodišča, pri čemer mu otrokova mati stikov ne preprečuje (11. točka obrazložitve).

9Pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi soglaša in še dodaja. Neutemeljene so pritožbene navedbe predlagatelja, da je sodišče prve stopnje pri presoji koristi mld. otroka nekritično sledilo mnenju CSD in ni opravilo lastne presoje koristi otroka. Kajti pogoj za izdajo začasne odredbe je, da je za verjetno izkazana ogroženost otroka (161. člen Družinskega zakonika - DZ), zgolj okoliščina, da neko ravnanje ali opustitev ni v otrokovo korist, pa ne zadošča za izdajo začasne odredbe. Obstoječ režim izvajanja stikov, ko je določen s pravnomočnim sklepom prvostopenjskega sodišča II N 147/2025 z dne 31. 12. 2024 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 322/2025 z dne 8. 5. 2025, mld. deklice z ničemer ne ogroža, temveč je neizvajanje stikov posledica predlagateljeve zavestne odločitve, da sodno določene lokacije prevzema mld. otroka ne bo upošteval. Takšne okoliščine pa ne zadoščajo za izkaz ogroženosti otroka niti ne zadoščajo za zaključek, da so se okoliščine od pravnomočne dokončne odločitve sodišča v tolikšni meri spremenile, da bi bil dopusten poseg s pravnomočno odločitev o načinu izvajanja stikov oziroma lokaciji prevzemnega mesta otroka.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z uveljavljanjem pravice do krajšega delovnega časa po določbi 50. člena ZSDP-1. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se navedene pravice uveljavljajo v upravnem postopku, zgolj nemožnost uveljavljanja te pravice oziroma zgolj dejstvo, da predlagatelj te pravice še ni uveljavljal oziroma ni uveljavljal v upravnem postopku, pa ne kaže na ogroženost otroka, ki je predpostavka za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe.

11Pravilna je tudi stroškovna odločitev, saj je sodišče prve stopnje na podlagi 101. člena ZNP-1 po prostem preudarku ustrezno presodilo, da je dolžan predlagatelj stroške prvostopnega postopka nositi sam, ker s predlogom za izdajo začasne odredbe ni uspel.

12Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPND).

13Udeleženca stroškov nista priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.

¹ Predlagatelj se je v pritožbi sicer skliceval na kršitev določb postopka, vendar jih ni konkretizirano grajal, zato je sodišče druge stopnje opravilo zgolj uradni preizkus postopkovnih kršitev, ki pa nepravilnosti ni pokazal.