UPRS Sodba I U 1754/2020-27

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil tožnikovo vlogo za dodelitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji. Odločil je še, da posebni stroški niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je izdana na podlagi Zakona o ureditvi določenih vprašanj zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča na podlagi Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (ZUVRAS) v ponovljenem postopku po sodbi I U 2078/2018 z dne 14. 5. 2020. Upravni organ ugotavlja, da je izpolnjen pogoj državljanstva za tožnika in njegovo ženo kot osebo, ki vpliva na višino finančne pomoči, ter da je upoštevaje pravila o skupni lastnini zakoncev izpolnjen tudi pogoj lastništva nepremičnine, ki po arbitražni razsodbi ni več del ozemlja Republike Slovenije, ni pa izpolnjen pogoj dejanskega prebivanja na naslovu te nepremičnine. Navaja, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., na nepremičnini, ki jo ima v solasti z ženo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da ima na istem naslovu stalno prebivališče prijavljeno tudi njegova žena. Meni, da tožnik ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da sta tožnik in njegova žena v nepremičnini, ki po arbitražni razsodbi ni več del ozemlja Republike Slovenije, dejansko prebivala, niti to ne izhaja iz dokazov, ki jih je organ izvedel po uradni dolžnosti. Ugotavlja, da je tožnik izkazal obstoj objekta, ne pa tudi, na kakšen način lahko funkcionira. Dodaja, da tožnik ni zatrjeval, kdaj oziroma v katerem obdobju naj bi on in njegova žena prebivala v nepremičnini.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

3Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej toženki očita, da ni izvedla vseh predlaganih dokazov ter da ni navedla razlogov, zakaj tega ni storila oziroma je to storila z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Nasprotuje toženkini dokazni oceni izvedenih dokazov. Meni, da je predložil in predlagal zadostne dokaze. Vztraja, da je objekt sposoben za bivanje in da sta v relevantnem času oziroma 28. 6. 2017 z ženo dejansko tam prebivala ter da poizvedbe, ki jih je toženka izvedla po uradni dolžnosti, ne dokazujejo nasprotnegnega. Dodaja, da prijava stalnega prebivališča v Parecagu sistemsko ni bila omogočena. Sodišču predlaga, naj izvede predlagane dokaze ter tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne upravnemu organu v ponoven postopek, podrejeno pa naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožnikovemu zahtevku za dodelitev finančne pomoči ugodi.

4Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5Na naroku za glavno obravnavo je toženka navajala še, da tožnik ni dokazal, da je kateri od dveh objektov, vrisanih na nepremični v solasti C. C. in tožnikove žene, v njegovi izključni lasti oziroma uporabi. Opozorila je tudi na namen zakona in na dejstvo, da je tožnik skupaj z ženo solastnik hiše na Vrhniki, kjer imata oba vseskozi prijavljeno stalno prebivališče in kjer je središče njunih življenjskih interesov.

6Tožnik je na naroku uveljavljal, da toženkine navedbe presegajo izpodbijano odločbo in so zato nedovoljene novote.

Dokazni sklep

7Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine upravnega in sodnega spisa zadeve ter zaslišalo tožnika in priče A. A., B. B. in C. C.

8Dokazni predlog za izvedbo dokaza z ogledom je zavrnilo, ker iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, ni pomemben za odločitev.

Datum odločitve sodišča

9Sodišče je narok za glavno obravnavo deloma snemalo. Sodbo je izdalo po poteku roka za podajo morebitnih pripomb na prepis zapisnika glavne obravnave.¹

K I. točki izreka

10Tožba ni utemeljena.

11Tožnik utemeljeno opozarja, da toženka ni izvedla vseh predlaganih dokazov, saj ni zaslišala predlaganih prič A. A. in C. C., niti ni izvedla predlaganega ogleda, ter za to ni navedla pravilnih razlogov.

12V upravnem postopku velja načelo proste presoje dokazov. Po 10. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma za odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Navedeno pomeni, da nobeno od dokaznih sredstev samo po sebi nima večje teže od ostalih in da je uspeh dokaznega postopka odvisen od presoje izvedenih dokazov, ki jo v skladu z načelom proste presoje dokazov opravi upravni organ, ki mora to svojo presojo tudi obrazložiti. Upravni organ pa lahko presoja le dokaze, ki jih je izvedel. Tudi za upravni postopek namreč velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebinsko presojani, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili izvedeni.²

13Upravni organ je torej dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena, to je presoja dokazov, ki sploh niso bili izvedeni, ni dopustna. Izvedbo dokazov zato lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz (1) nepotreben, ker je dejstvo že dokazano (za tak primer pa gre le, ko je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokazom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne tudi takrat, ko naj bi iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva), (2) nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno, oziroma je dokaz (3) neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva.

14Tožnik je v upravnem postopku predlagal³ tudi zaslišanje prič A. A. in C. C., in sicer je izvedbo tega dokaza predlagal kljub temu, da sta v spisu tudi njuni pisni izjavi. Glede na določbe 181. do 187. člena ZUP o izvajanju dokaza z zaslišanjem prič je temeljno pravilo zaslišanje priče na ustni obravnavi, ker se samo tako stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje njenih navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko pripomore k razjasnitvi dejanskega stanja. V skladu s tretjim odstavkom 71. člena ZUP je izjemoma dopustna tudi pridobitev pisne izjave priče, vendar le če uradna oseba presodi, da to "dovoljuje narava zadeve", to pa pomeni praviloma le tedaj, kadar (nobena) stranka temu ne nasprotuje, kar mora upravni organ obrazložiti.⁴ V obravnavanem primeru je tožnik sicer sam predložil pisno izjavo priče, vendar pa je hkrati izrecno vztrajal tudi pri njenem neposrednem zaslišanju, zato toženka ni imela podlage za zavrnitev izvedbe tega dokaza zgolj s sklicevanjem na pisno izjavo priče, še zlasti zato, ker tej izjavi ni sledila.

15Navedena kršitev pa ni vplivala na odločitev sodišča o tožbi, saj je sodišče na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUS-1 to kršitev odpravilo in samo zaslišalo vse predlagane priče in tožnika.

16Prav tako na odločitev ni vplivala neizvedba dokaza z ogledom objekta.⁵ Tega je tožnik predlagal v dokaz trditve, da je objekt na nepremičnini v solasti tožnika in njegove žene, ki po arbitražni razsodbi ni več del ozemlja Republike Slovenije, sposoben za prebivanje. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, se je sodišče na podlagi drugih izvedenih dokazov prepričalo o tem, da je navedeni objekt sposoben za prebivanje. Izvedba dokaza z ogledom se je zato izkazala za nepotrebno.

17V obravnavani zadevi je sicer sporna zavrnitev tožnikove vloge za dodelitev finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji na podlagi določb 17. člena ZUVRAS. Po prvem odstavku tega člena je državljan Republike Slovenije, ki je bil 28. junija 2017 lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik ali najemnik nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije, in je imel na naslovu te nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej dejansko prebival, upravičen do finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji. Do finančne pomoči je upravičen tudi državljan Republike Slovenije, ki je nepremičnino iz prejšnjega stavka podedoval, če je imel na njenem naslovu 28. junija 2017 prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej takrat dejansko prebival. Z upravičenci iz prvega stavka tega odstavka je izenačen tudi imetnik služnosti stanovanja in druga oseba, ki prebiva v stanovanju na podlagi primerljivega pravnega razmerja, če je državljan Republike Slovenije in izpolnjuje druge pogoje iz prvega stavka tega odstavka.

18Po izpodbijani odločbi, izdani v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča I U 2078/2018, med strankama ni sporno, da imata tožnik in njegova žena, kot oseba, ki vpliva na višino finančne pomoči v smislu drugega odstavka 17. člena ZUVRAS, slovensko državljanstvo. Prav tako ni sporno, da je tožnik s svojo ženo skupni lastnik solastninskega deleža na nepremičnini, ki leži na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije. Sporno pa je izpolnjevanje tretjega pogoja, to je, da sta imela tožnik in njegova žena na naslovu te nepremičnine, to je v Parecagu, prijavljeno stalno prebivališče oziroma da sta v njej dejansko prebivala.

19Finančna pomoč, ki se dodeli na podlagi 17. člena ZUVRAS, ni namenjena za nakup kakršnekoli nepremičnine, temveč le za nakup nepremičnine, ki lahko služi kot stanovanje. To očitno izhaja iz nadaljnjega pogoja, določenega v petem odstavku 17. členu ZUVRAS, po katerem je upravičenec do finančne pomoči upravičen le, če v roku treh let od prejema finančne pomoči kupi nepremičnino v Republiki Slovenji, v treh letih od nakupa v njej prijavi stalno prebivališče ter ima v njej stalno prebivališče neprekinjeno prijavljeno nadaljnjih deset let.

20Namen te finančne pomoči je torej, in to izhaja tudi iz gradiva za sprejem zakona,⁶ da se osebam, za katere se je po arbitražni razsodbi spremenil formalni naslov stalnega prebivališča na način, da zanje velja pravni red druge države, omogoči, da še naprej prebivajo v Republiki Sloveniji. To glede na arbitražno razsodbo pomeni spremembo kraja prebivališča, kar je mogoče uresničiti s preselitvijo v nepremičnino na območju Republike Slovenije. Finančna pomoč je tako namenjena nakupu nepremičnine v Republiki Sloveniji s ciljem preselitve v to nepremičnino v Republiki Sloveniji.

21Po povedanem določb 17. člena ZUVRAS ni mogoče razlagati drugače kot, da so do finančne pomoči upravičeni le tisti, ki 28. 6. 2017, ko je bila razglašena arbitražna razsodba, niso že bili lastniki stanovanj oziroma stanovanjskih objektov na območju Republike Slovenije. Finančna pomoč iz 17. člena ZUVRAS namreč ni odškodnina zaradi spremembe prebivališča po arbitražni razsodbi. Prav tako ta finančna pomoč ni odškodnina za nepremičnino, ki po arbitražni razsodbi ni več del ozemlja Republike Slovenije, saj tožnik in njegova žena ostajata (so)lastnika te nepremičnine ter jo lahko še naprej uporabljata in z njo tudi razpolagata. Edini namen finančne pomoči, ki je hkrati temeljni pogoj za njeno dodelitev, je nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji z namenom, da se omogoči preselitev v Republiko Slovenijo. Ta pomoč zato ne gre tistim, ki takšno nepremičnino v Republiki Sloveniji že imajo.

22Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik skupaj z ženo (za katero uveljavlja, da je oseba, ki vpliva na višino finančne pomoči v smislu drugega odstavka 17. člena ZUVRAS) na navedeni presečni datum solastnik nepremičnine, v kateri sta imela oba prijavljeno stalno prebivališče. Tožnikov zahtevek je zato neutemeljen že iz tega razloga, ki ga je toženka sicer navajala na naroku za glavno obravnavo. Na drugačno presojo ne vpliva, da v tej nepremičnini morebiti prebivajo (tudi) tožnikovi odrasli otroci z družinami. Za odločitev je bistveno le, da je bil tožnik na presečni datum z ženo že (so)lastnik stanovanjske nepremičnine v Republiki Sloveniji in v posledici tega v njej lahko prebiva.

23Po presoji sodišča pa tožnik tudi ni izkazal, da bi na presečni datum razglasitve arbitražne razsodbe dejansko prebival v objektu na nepremičnini v Parecagu, niti ni tega dokazal za svojo ženo.

24Sodišče se strinja s tožnikom, da je pogoj dejanskega prebivanja iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS določen kot alternativa pogoju stalnega prebivališča. Ta alternativa je bila po presoji sodišča določena za primer, da prijava stalnega prebivališča ni bila mogoča iz objektivnih sistemskih razlogov, kot npr. sporno mejno območje med državama, kjer ni bilo mogoče administrativno urediti prijave stalnega prebivališča. Da je dejansko prebivanje vsebinska alternativa administrativno zabeleženi prijavi stalnega prebivališča, izhaja tudi iz ostalih določb 17. člena ZUVRAS, kakor tudi iz zakonskega gradiva. Iz njih, kot že rečeno, izhaja, da je finančna pomoč, namenjena preselitvi, torej spremembi kraja, kjer je upravičenec do finančne pomoči doslej stalno prebival, na novem naslovu pa je dolžan prijaviti stalno prebivališče.

25Po 3. točki 2. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1) je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Gre torej za naslov, na katerega je posameznik trajneje navezan in kot tak pomeni center njegovih življenjskih interesov, ter v katerega se vrača, tudi če ima hkrati tudi drugo, začasno ali občasno, prebivališče.

26Pogoj dejanskega prebivanja iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS je tako lahko izpolnjen le, če je posameznik na naslovu nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije, na način, ki vsebinsko ustreza stalnemu prebivališču, to je, da je tam prebival stalno in je ta naslov center njegovih življenjskih interesov. Za dejansko prebivanje na presečni datum 28. 6. 2017 zato ne zadostuje, da je tožnik tisti dan bil oziroma preživel v objektu v Parecagu, niti da je tam prebival tudi krajši čas pred tem, oziroma da je tam prebival občasno.

27Toženka ima zato prav, da bi tožnik moral svoje navedbe o dejanskem prebivanju v Parecagu konkretizirati s trditvami o tem, od kdaj (vsaj opisno) naj bi tam on in njegova žena prebivala ter kako se to, da je ta naslov središče njunih življenjskih interesov, kaže v dejanskih okoliščinah njunega življenja. Toženka ima tudi prav, da tega ni storil, čeprav ga je sodišče že v sodbi I U 2078/2018 opozorilo, da dokazno, s tem pa tudi trditveno, breme glede izpolnjevanja zakonskih pogojev, torej tudi pogoja dejanskega bivanja na naslovu predmetne nepremičnine, nosi prav tožnik. Tožnik je namreč zatrjeval in dokazoval le, da je na nepremičnini v Parecagu objekt, v katerem sta z ženo lahko živela in da sta se tam tudi (pogosto) nahajala. To je dokazoval s pričami, skico terenske s 14. 9. 2006, odločbama GURS, aeroposnetkom, fotografijami, vodnim dovoljenjem, dvema inšpekcijskima odločbama hrvaških upravnih organov in dopisom Policije glede kode za prehajanje čez novo postavljeno zapornico ob levem bregu reke Dragonje v Sečovljah. Ni pa (konkretizirano) zatrjeval, da sta tam prebivala na način, da je bil to središčni kraj njunih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, niti to ne izhaja iz nobenega iz navedenih dokazov.

28Po presoji sodišča je tožnik okoliščino, da je na nepremičnini v Parecagu objekt, ki je v lasti tožnika in njegove žene ter je sposoben za bivanje, sicer izkazal, in sicer z listinskimi dokazi in izjavami prič. Iz katastrskih izpisov v upravnem spisu je razvidno, da sta na nepremični parc. št. 3864 k. o. ... dva objekta. Izpovedbe tožnika in prič so si bile enotne v tem, kateri od teh objektov je v dejanski lasti tožnika in njegove žene, ne glede na to, da je nepremičnina v solasti C. C. Prav tako so si bile izjave zaslišanih enotne v tem, da gre za objekt, v katerem je mogoče prebivati To posredno izhaja tudi iz dveh inšpekcijskih odločb hrvaških upravnih organov, izdanih tožnikovi ženi in C. C., ki sta sicer zemljiškoknjižna solastnika obravnavane nepremičnine v Parecagu. Navedeni odločbi sta namreč izdani za objekta v zunanjih gabaritih, ki lahko ustrezajo stanovanjskemu objektu. Nenazadnje je, upoštevaje izvedene listinske dokaze, vključno s fotografijami, obstoj objekta, sposobnega za prebivanje, tudi logičen, saj gre za nepremičnino v neposredni bližini morja, torej za območje, ki je primerno za počitniški objekt na morju. Tak počitniški objekt pa mora praviloma imeti prostore in opremo, ki jo glede obravnavanega objekta zatrjuje tožnik, to je prostore in opremo za spanje, kuhanje, osebno higieno in shranjevanje oblek, hrane, orodja ter počitniške opreme.

29Ker torej sodišče šteje, da je na tožnikovi nepremičnini objekt, sposoben za prebivanje, je izvedba dokaza z ogledom objekta nepotrebna. Tožnik sicer ne trdi, da je izvedbo tega dokaza predlagal tudi zaradi dokazovanja, da je v objektu v relevantnem obdobju tudi dejansko prebival. Ne glede na to, sodišče dodaja, da je ta dokazni predlog za dokazovanje trditve o dejanskem prebivanju v pravno relevantnem času, neprimeren. Iz tožnikovih navedb v upravnem postopku namreč izhaja, da v navedenem objektu ne prebiva več in da gre tja le občasno (zaslišanje tožnika v upravnem postopku 27. 8. 2018, tožnikova izjava in izjava njegove žene z 12. 7. 2018). Poleg tega sam obstoj za bivanje primernega objekta, ki lahko služi (tudi) kot počitniški objekt, ne dokazuje, da sta tožnika v določenem obdobju v preteklosti tam prebivala.

30Kot rečeno, tožnik razen tega, da je nedoločen čas pred in ob razglasitvi arbitražen razsodbe prebival v Parecagu, ne navaja nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je tam dejansko prebival na način, ki je vsebinsko enak stalnemu prebivališču, torej da bi bil Parecag kot prebivališče trajno oziroma trajnejše središče njegovih življenjskih interesov.

31Tožnik tudi, ko je bil pred sodiščem vprašan, od kdaj naj bi živel v Parecagu, ni znal opredeliti, od kdaj naj bi tam živel (sicer pa kot rečeno, tega v tožbi in v upravnem postopku niti ni zatrjeval). Tudi sicer je ob zaslišanju neprepričljivo izpovedoval, da naj bi tam prebival z ženo zaradi boljšega vpliva na njegove zdravstvene probleme, med tem ko je žena povedala, da sta se želela umakniti otrokom, prijala pa jima je tudi klima. Njegovi odgovori so bili nejasni in nedoločni ter izmikajoči. Tožnik naj bi sicer bil v temu času nezaposlen, žena pa naj bi se dnevno vozila v službo na Brezovico. Sodišče njegovi neprepričljivi izpovedi ne verjame, enako pa velja za izpovedbo tožnikove žene, ki je bila prav tako izmikajoča. O dejanskem prebivanju v Parecagu nista povedala nič, razen tega da sta tam živela v neopredeljenem času. Še zlasti ne verjame izpovedbi obeh, da se je tožnikova žena dnevno vozila na Brezovico. Občasno ali določeno krajše obdobje se je sicer lahko vozila v službo s Parecaga, vendar to glede na relacijo gotovo ni moglo biti redno daljše obdobje. Še zlasti ne v času od pomladi do jeseni, ko je cestna povezava od Brezovice do Sečovelj (kamor spada Parecag) preobremenjena s turističnim in počitniškim prometom. Splošno je znano, da vožnja v tem času na tej relaciji ni mogla trajati 1 uro in 10 minut, kot je izpovedovala tožnikova žena. Vse to pa tudi ni logično ob tem, da imata tožnik in njegova relativno blizu Brezovice, to je na Vrhniki, stanovanjsko nepremičnino, v kateri imata prijavljeno prebivališče.

32Drugačnega vtisa sodišče ni dobilo niti po zaslišanju prič B. B. in C. C. Pri tem sodišče na podlagi njunih izpovedb ugotavlja, da sta obe priči, B. B. in C. C., soseda tožnikov v Parecagu in sokrajana z Vrhnike ter da sta prav tako kot tožnik vložila vsak svojo zahtevo za dodelitev finančne pomoči na isti pravni podlagi. Sodišče je zato pri presoji njunih izpovedb upoštevalo ustrezno vzajemno zainteresiranost za izid obravnavanega postopka.

33B. B. v svoji izpovedbi ni znal povedati bistveno več kot to, da naj bi tožnika in ženo pogosto videval v Parecagu. Njegova izpoved je bila izmikajoča, podobno kot tožnikova in njegove žene. Izpovedba C. C. je bila, nasprotno od ostalih, bolj neposredna in iskrena, vendar so bila v njej določena nasprotja. Iz nje po eni strani izhaja, da naj bi bil tožnik ves čas oziroma ogromno „dol“, pri čemer naj bi bilo to (tudi) zaradi določenih problemov v hiši. Po drugi strani pa je na vprašanje tožnikovega pooblaščenca povedal, da je bil tožnik pred razsodbo, ki je bila 28. 6. 2017, v Parecagu nedvomno cel maj in junij ter celo poletje. Iz te izpovedbe tako izhaja, da gre za počitniški objekt D., ne pa za kraj dejanskega prebivanja. Prav to in nič več pa izkazujejo ostali izvedeni dokazi.

34Vse navedbe in izvedeni dokazi o objektu ter njegovi opremljenosti, načinu oskrbovanja objekta z elektriko in vodo, namreč zgolj kažejo na to, da je v objektu mogoče prebivati, ne pa tudi, da sta tožnik ali njegova tam dejansko prebivala na način, ki vsebinsko ustreza pojasnjenemu pojmu stalnega prebivališča.

35Kaj drugega ne izhaja niti iz obrazložitve vodnega dovoljenja z dne 8. 8. 2005, da je oskrba z vodo potrebna za oskrbo lastnega gospodinjstva. Iz navedene odločbe ne izhaja, da bi organ preizkušal, za kakšen vrsto prebivanja, stalno, občasno oziroma počitniško, se uporablja objekt. Tudi za počitniško uporabo stanovanjskega objekta pa je nedvomno potrebna oskrba z vodo.

36Dopis policije s 25. 7. 2008, s katerim tožnika obvešča, da je upravičen do prehajanja čez novo postavljeno zapornico ob levem bregu reke Dragonje v Sečovljah in do kode za odpiranje zapornice, prav tako ne dokazuje, da je tožnik v Parecagu dejansko prebival. Iz tega dopisa ni razvidna pravna podlaga oziroma pogoji za pridobitev kode, niti jih tožnik ne zatrjuje. Logično pa je, da je bil tožnik do nje upravičen kot lastnik oziroma uporabnik nepremičnine tudi zaradi pogoste uporabe za potrebe počitniškega objekta, do katere je bilo mogoče dostopati le preko zapornice. Nikakor pa to ne dokazuje, da je tožnik v Parecagu dejansko prebival.

37Redno pridobivanje mednarodnih kartic zdravstvenega zavarovanja zgolj dokazuje, da sta se tožnik in njegova žena pogosto nahajala v tujini. Tožnik navaja, da sta kartice pridobivala iz previdnosti, ker si je Hrvaška (že) lastila to območje in ker je bilo običajno dostopanje mogoče le preko hrvaške kontrolne točke. S tem meri na podatke o evropskih karticah zdravstvenega zavarovanja (dopisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije s 4. 6. 2018), ki sta jih z ženo pridobila za enoletna obdobja julij 2015/2016, julij 2016/2017, julij 2017/2018. Tožnikove trditve o potrebnosti teh kartic zaradi prebivanja v Parecagu so kontradiktorne glede na njegove trditve o pridobljeni kodi za prehajanje zapornice in neposredno bližino zdravstvenega doma v Luciji.

38Nasprotno, iz izvedenih dokazov izhaja, da je center življenjskih interesov tožnika in njegove žene na naslovu njune nepremičnine na Vrhniki, kjer imata prijavljeno stalno prebivališče. Tožnik je pošto prejemal na svoj stalni naslov na Vrhniki (zaslišanje tožnika v upravnem postopku 27. 8. 2018). Z ženo imata izbranega osebnega zdravnika na Vrhniki, žena pa tudi izbranega zobozdravnika in ginekologa (dopisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije s 4. 6. 2018). Tožnikova žena je bila od leta 2013 in vključno v času razsodbe 28. 6. 2017 zaposlena pri delodajalcu v Brezovici pri Ljubljani (dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje s 14. 6. 2018, redni izpis iz sodnega registra s 27. 7. 2020), torej v neposredni bližini Vrhnike. Na Vrhniki pa so nenazadnje tudi njuni, sicer odrasli, otroci (izpoved tožnika in njegove žene ob zaslišanju pred sodiščem).

39Po presoji sodišča je tako objekt v Parecagu počitniški objekt D., kjer je tožnik gotovo pogosto bival, in sicer zlasti poleti, lahko pa tudi kdaj pozimi (glede na to, da v tem času ni bil zaposlen). Gotovo pa to ni objekt, v katerem bi tožnik dejansko prebival v smislu 17. člena ZUVRAS. Enako velja tudi za njegovo ženo.

40Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

41Odločitev o stroških postopka, ki jih priglaša tožnik temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).
² Gl. npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016.
³ Npr. v vlogi z dne 28. 7. 2020, ki jo v temu delu toženka povzema na 3. in 4. strani izpodbijane odločbe.
⁴ Gl. npr. sodbo tega sodišča I U 1944/2020 in tam navedeno literaturo.
⁵ Tožnik ga je predlagal v vlogi z 28. 7. 2020, kar je toženka povzela na 4. strani izpodbijane odločbe.
⁶ Gl. predlog zakona, EVA 2017-1511-0003, zlasti komentar k 17. členu zakona na straneh 29 - 32.