41. člen ZZDej-K

Sprememba trajajočega pravnega razmerja ne učinkuje za nazaj. Ker v konkretni zadevi ne gre za poseg v pravne položaje, ki bi bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta, zato do posega v razmerje urejeno s pravnomočno odločbo ni prišlo. Gre za sistemski ukrep zakonodajalca z legitimnim ciljem ureditve zdravstvene dejavnosti in zagotavljanje javnega interesa.

Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katero je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje, in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Na to ugotovitev ne vpliva okoliščina, da je bila izdana odločba o podelitvi koncesije in da je ta pravnomočna, saj to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 16. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. S spremembo 41. člena ZZDej-K tožnici koncesija ni bila odvzeta, ampak je bil za razliko od prej nedoločenega roka njenega trajanja določen rok trajanja 15 let.

Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona.

Časovna omejitev že prej časovno omejene koncesije na najdaljše obdobje petnajstih let od uveljavitve ZZDej-K, po presoji sodišča pomeni milejšo spremembo obstoječega koncesijskega razmerja kot iz nedoločenega v določen čas na podlagi četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K1. Ker sta določbi četrtega in šestega odstavka 41. člena ZZDej-K primerljivi in ima sprememba po določbi šestega odstavka 41. člena ZZDej-K po presoji sodišča milejše posledice kot po četrtem odstavku navedenega člena ZZDej-K, sodišče zavezuje stališče, ki ga je Ustavno sodišče RS sprejelo v odločbi U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021, ki se je nanašalo na spremembo koncesije za nedoločen čas v določen čas. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna, da določba ne učinkuje retroaktivno in da je v skladu z načelom zaupanja v pravo. Neutemeljeno je tožničino sklicevanje na poseg v svobodo dela (49. člen Ustave RS), češ da tožnici spremenjena določba 16. člena ZZDej-K po izteku koncesije, preprečuje nadaljnje opravljanje njenega poklica. Pri njej zaposleni oziroma na drug način angažirani zdravniki in medicinsko te

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Ustavno sodišče je pri svoji presoji upoštevalo tudi vidik nove ureditve koncesij z vidika 74. člena Ustave, zato sodišče ni vložilo ponovne zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker naj bi bilo to določilo v nasprotju z 74. členom Ustave. Sodišče tudi ni ponovno vložilo zahteve za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ker naj bi bilo navedeno določilo po stališču tožeče stranke v nasprotju s 33. členom Ustave. Navedeno določilo Ustave določa, da je zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Z omejitvijo časa trajanja koncesije se po presoji sodišča v ničemer ne poseže v zasebno lastnino tožeče stranke. Z 41. členom ZZDej-K tožeči stranki koncesija ni bila odvzeta in ni bil zožen njen dosedanji obseg. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi četrti odstavek 41. člena ZZDej-K pomenil poseg v ustavno pravico tožnika do svobode dela (49. člena Ustave). Pri njem zaposleno medicinsko in administrati

Z 41. členom ZZDej-K tožeči stranki koncesija ni bila odvzeta in ni bil zožen njen dosedanji obseg.

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 v eni od zadev odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo RS. Ugotovilo je namreč, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS. ZZDej-K je bil objavljen 17. 11. 2017 in je začel veljati 17. 12. 2017. To pomeni, da je bil za začetek uporabe izpodbijane povedi določen trenutek po njeni uveljavitvi. Izpodbijana poved tudi ne učinkuje tako, da bi za nazaj posegala v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta. Koncesijsko razmerje je namreč trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj

Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katero je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev (lahko tudi ponavljajoče se) skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi gre za pridobljeno pravico, sama po sebi ne zagotavlja, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona

V četrtem odstavku 41. člena ZZDej-K, ki določa izdajo odločbe v 12 mesecih od uveljavitve zakona, ne gre za prekluzivni rok, temveč za instrukcijski rok, ki državnemu organu narekuje izdati odločitev v predpisanem roku. Navedeno ne pomeni, da organ v nasprotnem, kolikor odločbo izda kasneje, izgubi pravico izdati odločbo, saj je učinek zakona nastopil z dnem njegove uveljavitve in je izdaja odločbe zgolj posledica veljavnih določb zakona in nastopa roka.

Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila.

Določitev obdobja trajanja koncesije za obdobje petnajstih let ne spreminja načina opravljanja javne službe na podlagi koncesije in ne zmanjšuje njene vrednosti, kakor tudi ne prizadene posebej le določenega imetnika pravice. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločbe U-I-193/2019-14 pa tudi ni bila nepredvidljiva, zaradi česar zakonodajalcu ni bilo treba določiti odmene z zakonom.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Ugotovilo je, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS.

ZZDej-K je začel veljati 17. 12. 2017, in ker gre za materialni in ne procesni rok, se 15-letni rok izteče 16. 12. 2032, ko koncesija preneha veljati. Določilo 100. člena ZUP o računanju rokov se nanaša na procesne roke, ki začnejo teči naslednji dan, medtem ko za materialni (15 letni) rok podelitve pravice, ki izhaja iz materialnega zakona, in sicer četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K velja, da začne teči od uveljavitve ZZDej-K, to je od 17. 12. 2017, kar pomeni, da se le ta izteče, kot je to pravilno določila tožena stranka, dne 16. 12. 2032.

Z novelo ZZDej-K je država vzpostavila sistem, v katerem so koncesije podrejena oblika opravljanja javne službe in se podelijo, če koncedent ugotovi, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe, oziroma če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev.

Ustavno sodišče je v odločbah U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018 in U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 poudarilo, da je imel zakonodajalec za sprejetje zakonske spremembe (prvi odstavek 43. člena ZZDej in četrti odstavek 41. člena ZZDej-K) stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu, ki se kaže pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki javnih zavodov, kar je Ustavno sodišče prepoznalo kot ustavno dopusten razlog. Ustavno varstvo konkurence ne pomeni, da mora biti udeležencu na trgu položaj na trgu trajno zagotovljen.

Pregled zadeve pokaže, da je izpodbijano odločbo izdal nepristojni organ, saj jo je izdal župan. Izpodbijano odločbo bi morala izdati občinska uprava občine, ki bi morala odločati o zadevi. Občino zastopa župan, ki pa ni hkrati predstojnik občinske uprave. Slednji je v zadevi, kot je obravnavana, ko gre za izvirno pristojnost občine, pristojen za odločanje na drugi stopnji.

V izpodbijani odločbi je tožena stranka v 1. točki izreka odločila, da se z njo „spremi čas trajanja koncesije podeljene z odločbo Ministrstva za zdravje z dne 1. 6. 1999. Izrek odločbe je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka.Po podatkih upravnega spisa je bilo namreč z odločbo z dne 1. 6. 1999 določeno le, da se spremeni 1. točka izreka odločbe z dne 20. 6. 1996 glede nosilca in kraja izvajanja koncesije, nič pa ni bilo določenega glede trajanja koncesije.

Za odločitev je ključnega pomena ugotovitev, da skrajšanje trajanja podeljenih koncesij za opravljanje javne zdravstvene službe iz nedoločenega v določen čas 15 let z vidika prava EU ni nedopustno, pri čemer vprašanje, ali storitve javne zdravstvene službe po pravu EU štejejo za gospodarske ali za negospodarske storitve splošnega pomena, niti ni pomembno. Država članica EU ima namreč v okviru deljene pristojnosti na področju urejanja zdravstvenih sistemov možnost, da sama izbere način, pogoje in obliko, v kateri bo v javnem interesu zagotovila izvajanje javne zdravstvene službe (npr. primarno v obliki javnih zavodov, subsidiarno v obliki podeljenih koncesij, kot je to urejeno v ZZDej), pri tem jo omejujejo le pravila notranjega trga EU, ki pa v obravnavani zadevi z omejitvijo trajanja koncesij niso bila kršena.

Ustavno sodišče RS je odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z URS. Presodilo je, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena URS. Koncesijsko razmerje je trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje, pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila.