UPRS Sodba II U 268/2019-18

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka spremenila čas trajanja koncesije, ki je bila podeljena tožeči stranki z odločbo Občine Duplek št. 060-1/2009 z dne 15. 7. 2010 za področje splošne medicine, in sicer tako, da se koncesija podeljuje za obdobje 15 let v trajanju od 17. 12. 2017 do 16. 12. 2032 z možnostjo podaljšanja (1. točka izreka). Odločila je, da na podlagi te odločbe, v 30 dneh od njene dokončnosti, koncesionar in Občina Duplek skleneta dodatek h koncesijski pogodbi, v nasprotnem primeru velja ta odločba (2. točka izreka) in ugotovila, da posebnih stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka).

2Z drugostopno odločbo je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena in prvostopna odločitev potrjena. Iz obrazložitve navedenih odločb izhaja, da je četrti odstavek 41. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju: ZZDej-K) spremenil trajanje koncesij, podeljenih za nedoločen čas, v koncesije, podeljene za določen čas 15 let, zato je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo.

3Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da so določbe ZZDej, ki na novo določajo pogoje za podelitev koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe, ter določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, neustavne. Z izpodbijano odločbo je bilo po njenem mnenju kršeno načelo prepovedi povratne veljave pravnih predpisov (155. člen Ustave RS), načelo pravne države (2. člen Ustave RS), načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), poseženo pa je tudi bilo v določila o uresničevanju in omejevanju pravic (15. člen Ustave RS), v pravico do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave RS) ter v pravico do gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Izpodbijana odločba je namreč bistveno posegla v veljavno koncesijsko razmerje, ki temelji na pravnomočni odločbi, s katero je bila koncesija tožeči stranki podeljena za nedoločen čas. Z zakonsko ureditvijo, ki učinkuje za nazaj, je bilo poseženo v njene pridobljene pravice. V zakonodajnem postopku javna korist, ki utemeljuje poseg v pridobljene pravice, ni bila ugotovljena oziroma pojasnjena, zaradi česar pogoji, ki po praksi Ustavnega sodišča RS dovoljujejo retroaktivno uporabo odločb, niso izkazani. Pri spremembi koncesije za nedoločen čas v koncesijo, podeljeno za določen čas 15 let, ne gre za varovanje kakšnih „splošnih“ javnih koristi, saj navedena sprememba ne bo prinesla višje kakovosti zdravstvenih storitev. S časovno omejitvijo trajanja koncesijskega razmerja v 43. členu je ZZDej nedopustno posegel v pravice pacientov ter koncesionarjev. Drugi odstavek 42. člena ZZDej je po mnenju tožeče stranke neustaven zaradi neustavnosti celotne zakonske ureditve pravice do zdravstvenega varstva, pa tudi zaradi nejasnosti pogojev za podelitev oziroma podaljšanje koncesije. Za poseg v pravice po mnenju tožeče stranke niso izpolnjeni pogoji (test legitimnosti in test sorazmernosti), za omejitev trajanja koncesijskih razmerij pa tudi ne obstaja stvarno utemeljen razlog v smislu 15. člena Ustave RS, ki bi utemeljeval poseg v pravico posameznika, da sam izbere, ali bo zdravstveno storitev koristil v okviru javnih zavodov ali pri zasebnikih. Zakonska ureditev zato omejuje pravico posameznika do zdravstvenega varstva po 51. členu Ustave RS. Iz določbe drugega odstavka 42. člena ZZDej, ki določa pogoje za podelitev in podaljšanje koncesije, ni mogoče razbrati, ali so pogoji določeni alternativno ali kumulativno, kateri javni zavod je pristojen pri presoji, in kako se bo upošteval kriterij „mreže javne zdravstvene službe“, če ta ni bila (formalno) vzpostavljena. Glede določbe 43. člena ZZDej, ki določa trajanje koncesij, pa tožeča stranka meni, da ustvarja neenakosti med izvajalci javnih služb. Sklicuje se na določbe Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju: ZLD-1), ki dopušča podelitev koncesij za čas od 15 do 30 let in meni, da zaradi primerljivosti zdravstvene in lekarniške dejavnosti ni razumnega in stvarnega razloga za razlikovanje v času trajanja podeljenih koncesij. Meni, da bi zakonodajalec pri določitvi trajanja koncesije moral upoštevati pravice koncesionarjev tudi z ekonomskega vidika. Koncesije v zdravstveni dejavnosti namreč predstavljajo velike vložke v opremo, razvoj, prostore, izobraževanje itd. Določba 43. člena ZZDej, ki tega ne upošteva, krši načelo enakosti po 14. členu Ustave RS, nedopustno pa tudi posega v pravico koncesionarjev do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS.

4Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi odločbo, izdano v postopku na prvi stopnji, ter postopek v zvezi s spremembo koncesijske odločbe ustavi. Podredno pa predlaga, da sodišče po odpravi odločbe vrne zadevo organu na prvi stopnji v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravni spis.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je tožena stranka z izpodbijano odločbo spremenila čas trajanja koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, in sicer iz koncesije, podeljene za nedoločen čas, v koncesijo za določen čas 15 let v skladu s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K. Slednji določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo tega zakona (tj. pred 17. 12. 2017) podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Koncedent v 12 mesecih po uveljavitvi tega zakona izda po uradni dolžnosti odločbo o spremembi koncesijske odločbe in določi novo obdobje podelitve koncesije v skladu s tem zakonom in koncesionarju predlaga sklenitev dodatka h koncesijski pogodbi. Če koncesionar ne želi skleniti dodatka h koncesijski pogodbi, glede trajanja koncesije, veljajo določbe o spremembi koncesijske odločbe. Koncedent po preteku 15 let po uveljavitvi tega zakona preveri realizacijo programa v podeljenem obsegu, ter ali še obstoji potreba po opravljanju koncesijske dejavnosti. Če ugotovi, da so izpolnjeni prej navedeni pogoji, lahko na podlagi pozitivnega mnenja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter pristojne zbornice ali strokovnega združenja podaljša obdobje koncesije v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 43. člena zakona.

8Dejansko stanje, relevantno za obravnavani primer (da je bilo tožeči stranki z izpodbijano odločbo spremenjeno obdobje trajanja koncesije za opravljanje javne zdravstvene dejavnosti tako, da se koncesija podeljuje za obdobje 15 let), ni sporno. Sporna pa je uporaba materialnega prava, in sicer, ali je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na določilo četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ki je po zatrjevanju tožeče stranke v nasprotju z več določbami Ustave RS.

9Upravno sodišče RS je v treh istovrstnih zadevah na podlagi 156. člena Ustave RS prekinilo postopke odločanja in s predlogi pred Ustavnim sodiščem RS začelo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K (oziroma natančneje, njegove prve povedi, ki spreminja koncesije, podeljene za nedoločen čas, v koncesije za določen čas, za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve ZZDej-K). Ocenilo je namreč, da ta povratno posega v pridobljene pravice koncesionarjev in da je zato v neskladju s 155. členom Ustave RS oziroma z 2. členom Ustave RS.

10Ustavno sodišče RS je nato z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 v eni od zadev (opr. št. I U 103/2019) odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo RS. Ugotovilo je namreč, da v tovrstnih primerih ne gre za kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave RS. ZZDej-K je bil objavljen 17. 11. 2017 in je začel veljati 17. 12. 2017 (49. člen ZZDej-K). To pomeni, da je bil za začetek uporabe izpodbijane povedi določen trenutek po njeni uveljavitvi. Izpodbijana poved tudi ne učinkuje tako, da bi za nazaj posegala v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta. Koncesijsko razmerje je namreč trajno pravno razmerje, za katerega je značilno, da gre za izpolnjevanje obveznosti ali opravljanje storitev skozi daljše časovno obdobje in kot tako v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta še ni bilo zaključeno. Četudi je bila v obravnavanem primeru izdana odločba o podelitvi koncesije in je kot taka pravnomočna, to še ne pomeni, da se ta odločba v prihodnje pod pogoji, določenimi z zakonom, ne bo nikoli več spremenila. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic tako ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona (9. točka obrazložitve odločbe št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021).

11Ustavno sodišče RS se je v zgoraj navedeni odločbi opredelilo tudi do zatrjevane kršitve načela pravne države iz 2. člena Ustave RS, ki zagotavlja, da država posamezniku ne bo poslabšala njegovega pravnega položaja arbitrarno, brez utemeljenega razloga. Presodilo je, da je imel zakonodajalec za sprejetje izpodbijane ureditve stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu, tj. v varstvu konkurence kot ustavno varovani kategoriji, ki je izrecno določena v 74. členu Ustave RS in v izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki javnih zavodov, kar je Ustavno sodišče RS v svoji ustavnosodni presoji že sprejelo kot ustavno dopusten cilj (11. točka obrazložitve odločbe št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021). Po oceni Ustavnega sodišča RS je ureditev skladna tudi z načelom varstva zaupanja v pravo v smislu njene uveljavitve, saj ne gre za prenehanje koncesij na podlagi izpodbijane ureditve, temveč za spremembo podeljenih koncesij za čas trajanja 15 let, kar je čas, ko se lahko koncesionar prilagodi novim okoliščinam (da po poteku koncesije morda ne bo več izbran). Pritrdilo je še razlagi zakonodajalca, da je bila sprememba ureditve relativno predvidljiva zaradi sprememb Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju: ZJZP) in sprejetja Direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb 2014/23/EU. Ustavno sodišče RS je še upoštevalo relativno dolgo trajanje koncesijskega razmerja in možnost njegovega podaljšanja (13. in 14. točka obrazložitve odločbe št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021), tako da ureditev zagotavlja stabilnost zdravstvenega sistema in pravica do zdravstvenega varstva ni ogrožena.

12Z novelo ZZDej-K je država vzpostavila sistem, v katerem so koncesije podrejena oblika opravljanja javne službe, koncesija pa se podeli, če koncedent ugotovi, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe, oziroma če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev.

13V ostalih dveh zadevah, v katerih je Upravno sodišče RS prav tako sprožilo postopek presoje ustavnosti četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, pa je Ustavno sodišče RS s sklepom št. U-I-415/19-11, U-I-434/19-10 z dne 2. 9. 2021 zahtevi za oceno ustavnosti zavrglo in obrazložilo, da je v odločbi št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 ugotovilo, da izpodbijana odločba ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo RS. Pri tem je opravilo tudi presojo izpodbijane ureditve z vidika načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS in ugotovilo, da ureditev iz ZZDej-K ni v neskladju s tem temeljnim načelom.

14Glede na navedeno sodišče ne more slediti tožbenim ugovorom o kršitvi 2. in 155. člena Ustave RS, saj je bilo s strani Ustavnega sodišča RS ugotovljeno, da je določba četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K ustavnopravno skladna. Ker je že Ustavno sodišče RS pojasnilo, da gre za trajajoče pravno razmerje in njegova sprememba ne učinkuje za nazaj, pa je s tem dejansko ovrglo tudi tožbeni očitek o kršitvi 158. člena Ustave RS. Ker ne gre za poseg v pravne položaje, ki bi bili zaključeni v času veljavnosti prejšnjega pravnega akta, do posega v razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo, ni prišlo.

15Ustava RS v 51. členu določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon, da zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev, in da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. V prvem odstavku je pravica do zdravstvenih storitev opredeljena kot pravica posameznika do zdravstvenih storitev, medtem ko določba drugega odstavka 51. člena Ustave RS opredeljuje pooblastilo zakonodajalcu, da določa obseg in vsebino pravic iz zdravstvenega varstva, ki se financirajo iz javnih sredstev in se nanaša predvsem na ekonomsko dostopnost do zdravstvenih storitev.¹

16Tožeča stranka v tožbi ni navedla, na kakšen način naj bi določba 41. člena ZZDej-K kršila njeno pravico do zdravstvenega varstva, ampak v bistvu s tem, ko opozarja na to, da skrajšanje trajanja koncesije ne bo prineslo višje kakovosti zdravstvenih storitev, uveljavlja poseg v pravice pacientov, torej drugih oseb. Za te tožbene navedbe pa ji ni mogoče priznati pravnega interesa, saj ne gre za poseg v njen pravni položaj (2. člen v povezavi s 3. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju: ZUS-1). Zato sodišče zatrjevanih posegov v pravice pacientov v okviru tega upravnega spora ne more presojati.

17Sodišče se tudi ne strinja z očitkom tožeče stranke o kršitvi 14. člena Ustave RS. V skladu s četrtim odstavkom 39. člena ZLD-1 se koncesija za izvajanje lekarniške dejavnosti lahko podeli za določeno obdobje, ki ne sme biti krajše od 15 in ne daljše od 30 let, pri čemer se pri določanju dolžine trajanja obdobja, za katerega se podeli koncesija, upoštevajo merila iz drugega odstavka 8. člena ZLD-1. Slednji določa, da je mreža izvajalcev lekarniške dejavnosti na primarni ravni določena na podlagi naslednjih meril: potreb prebivalstva po dostopu do zdravil in drugih izdelkov za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja, števila prebivalcev na gravitacijskem območju lekarne, cestne razdalje med lekarnami in prisotnosti zdravstvene dejavnosti na primarni ravni. Koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti pa se v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZZDej podeli, če koncedent ugotovi, da javni zdravstveni zavod ne more zagotavljati opravljanja zdravstvene dejavnosti v obsegu, kot je določen z mrežo javne zdravstvene službe, oziroma če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti do zdravstvenih storitev, koncesija pa se v skladu s prvim odstavkom 43. člena ZZDej podeli za obdobje 15 let. Iz navedenega sledi, da so merila za dodeljevanje koncesij na področju lekarniških dejavnosti iz drugega odstavka 8. člena ZLD-1 popolnoma drugačna od meril za dodeljevanje koncesij na področju zdravstvene dejavnosti iz drugega odstavka 42. člena ZZDej, zato pa je drugače določeno tudi obdobje trajanja. V ZLD-1 je obdobje določeno v razponu in je od koncedenta odvisno, za kakšno obdobje bo koncesija podeljena, pri tem pa velja zakonska omejitev, in sicer najmanj 15 let in največ 30 let, tako da je lahko določena tudi na 15 let, odvisno od izpolnjevanja pogojev. ZZDej pa izrecno določa, kako dolgo traja koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti (15 let), in koncedent nima možnosti odločanja o trajanju koncesijskega razmerja. Sodišče tako ugotavlja, da oba koncesionarja nista v primerljivem položaju in tako ne gre za kršitev enakosti pred zakonom, ki je določena v 14. členu Ustave RS.

1874. člen Ustave RS določa, da je gospodarska pobuda svobodna, da zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, ter da so prepovedana dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Zakonodajalec je potrebo po omejitvi trajanja obdobja že podeljenih koncesij v ZZDej utemeljeval s sklicevanjem na prevladujoč javni interes, ki zahteva, da se prepreči zapiranje trga in omejevanja konkurence, in da se negospodarska javna služba trajno ter pretežno izvaja v obliki javnih zavodov. Ustavno sodišče RS je v zvezi s tem v odločbi št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 pojasnilo, da varstvo poštene in svobodne konkurence oziroma preprečevanje omejevanja konkurence kot ustavno varovana kategorija uživa varstvo po tretjem odstavku 74. člena Ustave RS in da ustavno dopusten cilj varstva konkurence upravičuje posege v človekove pravice in temeljne svoboščine,² pri čemer po mnenju Ustavnega sodišča RS ustavno varstvo konkurence ne pomeni, da mora biti udeležencu na trgu položaj na trgu trajno zagotovljen.³

19Omejitve svobodne gospodarske pobude so dopustne že po Ustavi RS, saj lahko zakonodajalec na podlagi drugega stavka drugega odstavka 74. člena pravico omeji, če to zahteva javna korist. Tudi v tem primeru ga veže načelo sorazmernosti, test pa obsega le sorazmernost v ožjem smislu, saj Ustava RS sama določa, kdaj je poseg dopusten, tj. ko gre za varstvo javne koristi.⁴ V tem primeru je javna korist varstvo zdravja in življenja ljudi. To izhaja tudi iz predloga ZZDej-K, v katerem je zakonodajalec med cilji, načeli in poglavitnimi rešitvami predloga zakona navedel, da je zagotavljanje dobre in vsem dostopne zdravstvene dejavnosti eden izmed najpomembnejših javnih interesov države. Javni interes se zasleduje skozi celotno spremembo navedenega zakona, tudi preko podeljevanja koncesij na transparenten način, saj se koncesija podeli preko javnega razpisa, če javni zdravstveni zavod ne more zagotoviti potrebne dostopnosti zdravstvenih storitev. Temeljno poslanstvo zdravstvene dejavnosti je zadovoljevanje potreb prebivalstva, zato mora biti prevladujoča javna in nepridobitna zdravstvena dejavnost, ki temelji na shemi solidarnosti in ne na gospodarski shemi.⁵

20Ustavno sodišče RS je v odločbah št. U-I-194/17-21 z dne 15. 11. 2018 in št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 poudarilo, da je imel zakonodajalec za sprejetje zakonske spremembe (prvi odstavek 43. člena ZZDej in četrti odstavek 41. člena ZZDej-K) stvaren razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu, ki se kaže pri izvajanju izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki javnih zavodov, kar je Ustavno sodišče RS prepoznalo kot ustavno dopusten razlog. Prav tako je v odločbi št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 poudarilo, da ustavno varstvo konkurence ne pomeni, da mora biti udeležencu na trgu položaj na trgu trajno zagotovljen.

21Varstvo konkurence po določbi 74. člena Ustave RS tudi ne pomeni varstva tržnega položaja gospodarskega subjekta na trgu, temveč svoboden trg, kjer subjekti prosto vstopajo in izstopajo na trg, in kjer morebitne omejitve zadevajo ob enakih pogojih vse udeležence, kjer subjekti sami oblikujejo tržna razmerja, svobodno izbirajo in uporabljajo sredstva za izboljšanje tržnega položaja, in kjer so hkrati prepovedana nepoštena in omejevalna dejanja pri oblikovanju tržnih razmerij.⁶ Za takšen položaj koncesionarja na trgu nasproti javnemu zdravstvenemu zavodu pa v obravnavani zadevi ne gre. Po obrazloženem tudi kršitev 74. člena Ustave RS v obravnavani zadevi ni podana.

22Ker temelji odločitev o spremembi trajanja koncesije, ki je bila podeljena tožeči stranki, na prehodni določbi četrtega odstavka 41. člena ZZDej-K, ki spreminja trajanje pred uveljavitvijo ZZDej-K podeljenih koncesij za opravljanje zdravstvene dejavnosti, se sodišče s vprašanjem skladnosti ureditve podeljevanja koncesij in njihovega podaljševanja (to je določb 42. in 43. člena ZZDej) z Ustavo RS ni ukvarjalo, saj te določbe ne predstavljajo materialnopravne podlage izpodbijane odločbe. Upravno sodišče se namreč v okviru sodne kontrole zakonitosti posamičnih upravnih aktov ukvarja s presojo skladnosti zgolj tistih določb zakona z ustavo, na podlagi katerih je bil sprejet akt, ki se izpodbija v upravnem sporu. Za presojo drugih zakonskih določb, ki jih pri odločanju ni dolžno uporabiti, upravno sodišče ni pristojno.⁷

23Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

24Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

-------------------------------

¹ Blaž Ivanc v Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta Ljubljana 2019 , komentar k 51. členu, str. 456.
² Odločba US RS št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013, 48. točka obrazložitve in odločba US RS št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021, 11. točka obrazložitve.
³ Sklep US RS št. U-I-280/05-25 z dne 18. 1. 2007, 19. točka obrazložitve.
⁴ Enako kot opomba 2, stran 1041 - 1042.
⁵ Tako predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstveni dejavnosti (EVA 2015-2711-0033), stran 15 in 16.
⁶ Tako odločba USRS U-I-280/05 z dne 18. 1. 2007, tč. 19 obrazložitve.
⁷ Sodišče po prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, ki bi ga pri odločanju moralo uporabiti, če meni, da je ta protiustaven.