30. člen ZVEtL-1

Načeloma drži, da se po veljavni zakonodaji, ki je citirana v pritožbi, pripadajoče zemljišče lahko ugotavlja tudi k stavbi, ki ni v etažni lastnini. Vendar ni pritožbeno izpodbijano, da za konkretno stavbo že teče postopek vzpostavitve etažne lastnine, zato bi bilo določanje pripadajočega zemljišča k stavbi v navidezni solastnini nesmiselno, pa tudi ni dopustno na takšen način kopičiti sicer izključujočih pravnih podlag. Glede na izvedensko poročilo o tlorisu stavbe in zemljišču pod stavbo, bo sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine moralo skladno s tretjim odstavkom 30. člena ZVEtL-1 ustanoviti stavbno pravico. Vendar jo bodo predlagatelji, če se bo izkazalo, da so lastniki tudi tistega dela zemljišča, ki ga stavbna pravica pokriva, v zato določenih postopkih lahko ukinili oziroma izbrisali, saj očitno ne bo več potrebna.

Namen postopka vzpostavitve etažne lastnine je uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. V konkretnem primeru imamo opravka s tako imenovano navidezno solastnino, ki je ena od oblik dejanske etažne lastnine. Prav takšni primeri, nastali pred 1. 1. 2003, so namenjeni urejanju po določbah ZVEtL-1. Postopek za delitev (razdružitev) stvari v solastnini pride v poštev samo, če imamo opravka s "pravo" solastnino. Obstoj takšne solastnine ni združljiv s položajem, kot je obravnavani, ko sta nasprotni udeleženec (z dedovanjem in darovanjem) ter predlagatelj (z nakupom) postala lastnika vsak določenih delov stavbe (njenih prostorov). Pri etažni lastnini različen položaj zemljišča pod stavbo ni možen, kajti lastništvo zemljišča pod stavbo kot skupnega dela stavbe je neločljivo povezano z lastninsko pravico na posameznih delih. Ne glede na to, da je v zemljiški knjigi kot lastnik določenih nepremičnin vpisan le pritožnik, gre dejansko za zemljišče pod stavbo, ki je v etažni lastnini, to zemljišče pa se šteje kot skupni del stavbe v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Zahteva pritožnika, da ostane vpisan kot izključni lastnik dveh zemljišč, na katerih enotna stavba deln

Ker je naloga sodišča v postopku po ZVEtL-1 zgolj ugotovitev predhodno pridobljenih pravic, teh pa pravna prednica pritožnika glede izpodbijanega dela (0000-302-8) s pogodbo ni pridobila, pritožnik ne more uspeti s pritožbenim izpostavljanjem interesa po pridobitvi dodatne uporabe prostorov zaradi dvojnih vrat v stanovanje, za katere sam trdi, da njihov obstoj D. D. ob nakupu stanovanja ni bi znan in torej niso bila v uporabi. Enako velja za izpostavljanje lege električnega števca. Dostop do slednjega so mu etažni lastniki dolžni omogočiti na podlagi 121. člena SPZ, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vprašanje obstoja izključne lastninske pravice nasprotnih udeležencev na nepremičninah 2798 in 2800 predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Sodišče lahko namreč razmerja med etažnimi lastniki ureja le na nepremičninah, ki so v njihovi solastnini, obseg zemljišča v solastnini pa bo vplival tudi na vsebinsko ureditev razmerja. Predhodni naravi vprašanja lastninskega položaja nepremičnin 2798 in 2800 pritožnika ne ugovarjata. Bojazen o obstoju litispendence je odveč tudi zato, ker v postopku za vzpostavitev etažne lastnine sodišče ne odloča z učinkom materialnopravne pravnomočnosti (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).

Sodišče odloči o zahtevku za ugotovitev obstoja stvarne pravice na pripadajočem zemljišču, če med udeleženci ni spora o njenem obstoju ali o odločilnih dejstvih, sicer pa nepravdni postopek v tem delu ustavi in odloči, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka.

Ali je bila delitev in sprememba namembnosti prostorov s strani enega od etažnih lastnikov (ne)dopustna ni predmet presoje v okviru naloge, ki je bila v tem postopku vzpostavitve etažne lastnine naložena izvedencu geodetske stroke. Enako velja za vprašanje, ali novi deli stavbe ustrezajo definiciji primernega stanovanja ter vsem predpisanim standardom v SZ-1 in njegovih podzakonskih aktih.

Domneve glede skupnih delov stavbe ZVEtL-1 predpisuje v 23. členu. Namen teh domnev je, da se sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine čim manj ukvarja s spori o tem, kateri deli so skupni deli ter kakšne vrste skupnih delov so, to ugotovi le toliko, kolikor je nujno potrebno za vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo, in s stopnjo verjetnosti. Stavbna pravica upravičencu omogoča, da ima na površini zemljišča ali pod njo v svoji lasti stavbo ali drugo zgradbo, trajno spojeno z zemljiščem, ter to zemljišče uporablja za te namene, lastnika zemljišča pa zavezuje, da mora to trpeti. Dejanski stanovi, v katerih lahko pride do ugotovitve stavbne pravice, so primeri, ko lastnik stavbe na presečni dan uveljavitve SPZ ni imel lastninske pravice na nepremičnini, na kateri oziroma nad (sem spadajo tudi nadzemno izbočeni deli stavb) ali pod katero se stavba nahaja, ker ni šlo za njeno pripadajoče zemljišče. Ključno je torej stanje na dan 1. 1. 2003.

Sodišče se v sklepu glede primernosti strokovne podlage za evidentiranje katastrskih sprememb ni dolžno opredeljevati do vsake posamezne sestavine elaborata, ki je predpisana s podzakonskim aktom, če stranke glede tega niso imele nobenih pripomb. Elaborat je dolžno preizkusiti v mejah obrazloženih pripomb, medtem ko se do nekonkretiziranih, pavšalnih pripomb ni dolžno opredeljevati. Podatek o domnevni povezavi med deli stavbe v različnih etažah utegne biti pomemben pri določitvi posameznih in skupnih delov stavbe, vendar to ni predmet izpodbijanega sklepa, temveč končnega sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine (primerjaj prvi odstavek 30. člena ZVEtL-1). Pri izdelavi elaborata za katastrski vpis stavbe je treba upoštevati dejansko stanje in evidentirati vse dele stavbe. Nedostopnost dela stavbe ni razlog, da se prostor ne evidentira. Pri presoji ali elaborat predstavlja primerno strokovno podlago za evidentiranje v katastru nepremičnin, sodišče ne preverja skladnosti elaborata z veljavnimi predpisi varstva pred požarom, temveč njegovo skladnost s pravili geodetske stroke.

Ugotavljanje položaja posebnih skupnih delov stavbe (oziroma kakšne vrste skupni del je posamezen skupni prostor), je predmet ugotavljanja v postopku ZVEtL-1, saj pojem skupni del stavbe kot predmet ugotavljanja v tovrstnem sodnem postopku določa 2. točka prvega odstavka 30. člena ZVEtL-1.

Zazidan podstrešni del kot sestavni del stanovanja št. 6 deli usodo stanovanja in posledično ne more biti splošni skupni del stavbe. Vsi skupni deli stavbe so v sorazmernem deležu uporabne vrednosti PDS v solastnini vseh etažnih lastnikov obravnavane stavbe.

V primeru nedokončane etažne lastnine sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine odloča (le) o pravicah na še nevpisanih posameznih delih stavbe. Pravice na zemljiškoknjižno že vpisanih in dejansko obstoječih posameznih delih stavbe so izvzete iz meritornega odločanja.

V izogib morebitnim učinkom res iudicata, predvsem pa zaradi zagotavljanja sodnega varstva udeležencem postopka, predstavlja skupno ali vsaj povezano obravnavanje predlogov iz obeh postopkov procesno nujnost. Le skupno ali vsaj povezano obravnavanje predlogov glede obeh stavb tudi omogoča širše odločanje, oziroma celovito ureditev pravnih razmerij. O vprašanjih, s katerimi posameznimi deli je sporni objekt povezan, ali imajo deli v njem položaj (splošnih ali posebnih) skupnih delov, ali pa gre morda za individualne pomožne prostore posameznih stanovanj, torej o vseh stvarnopravnih položajih vpisanih delov, ki jih bo mogoče tudi zemljiškoknjižno realizirati, naj bo, ob upoštevanju predpisanih dokaznih pravil, domnev in znižane stopnje materialne resnice, odločeno celovito.

Čeprav so se med postopkom vzpostavitve etažne lastnine večkrat pojavili različni podatki o izmerah površin posameznih oziroma posebnih skupnih delov stavbe, to od sodišča ni terjalo odprave neskladij med podatki in zagotovitve sprememb vpisov v katastru stavb. Postopek vzpostavitve etažne lastnine ni namenjen ugotavljanju pravilnega obsega in površine delov stavbe. Spori o obsegu in površini delov se lahko rešujejo v pravdi. Terasa na vrhu stavbe predstavlja splošni skupni del. Kot odprt prostor brez strehe in nekaterih stranic ni primerna za samostojno rabo. Poleg tega ni videti, da bi bila funkcionalno ali pravno vezana izključno na posamezne dele, temveč je dostop nanjo omogočen s skupnega stopnišča.

ZPP, ki se smiselno uporablja v pritožbenem postopku tudi v drugih vrstah postopkov (kot je predmetni nepravdni postopek, po določbah katerega teče postopek vzpostavitve etažne lastnine, in v katerem je bil izdan izpodbijani sklep), v katerih sodišče odloča s sklepi, ne predvideva, da bi moralo pritožbeno sodišče v takšnih primerih, ko dopolni razloge o odločilnih dejstvih opraviti pritožbeno obravnavo. Prav tako se v postopku vzpostavitve etažne lastnine praviloma odloča na podlagi stanja spisa, narok pa se opravi izjemoma, saj 29. člen ZVEtL-1 določa, da sodišče opravi narok le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Pritožbeno sodišče zato ob tem, ko iz podatkov spisa izhaja, da so se v zvezi s spornim dejstvom aktivne legitimacije predlagatelja oz. njegove pravne prednice, tako predlagatelj, kot tudi nasprotni udeleženci in priglasitelji imeli možnost izjaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni odločilo na pritožbeni obravnavi, pač pa na seji. Sodišča prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine v položaju t.i. nedokončane etažne lastnine, kot enega od oblik dejanske etažne lastnine po 3. točki tretjega odstavka 17. člena ZVEtl-

Revizija se dopusti glede vprašanj: - Ali je sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka napačno uporabilo materialno pravo glede izenačenosti nevknjižene dejanske etažne lastnine z etažno lastnino, ki je vpisana v zemljiško knjigo in ali je s tem kršilo ustavno pravico tožeče stranke iz 23. člena Ustave RS? - Ali je pravilno stališče višjega sodišča, da je tožba neodpravljivo nesklepčna?

Zavrnitev tožničinega zahtevka je po presoji pritožbenega sodišča pravilna iz razloga neodpravljive nesklepčnosti. Tožnica namreč zahteva, da se iz zemljiške knjige kot lastnina toženke izbriše del (sporni prostor v izmeri 41 m²), ki bo evidentiran kot posamezni del stavbe na podlagi elaborata za vpis sprememb v kataster, ki ga bo v tem postopku izdelal sodni izvedenec geodetske stroke. Tožnica torej želi, da se na stavbi vzpostavi etažna lastnina, česar pa v tem pravdnem postopku ne more doseči. Postopek vzpostavitve etažne lastnine je poseben nepravdni postopek, v katerem sodelujejo vsi (so)lastniki oz. etažni lastniki in ga ni mogoče omejiti zgolj na en posamezni del stavbe. Za vzpostavitev etažne lastnine tožnica tudi nima podlage v sami pogodbi, saj ta predvideva parcelacijo in ne etažiranje. Parcelacije stavbe na nepremičnini ni mogoča po načelu povezanosti objekta in zemljišča (superficies solo cedit, 8. člen SPZ). Vzpostavitev etažne lastnine pa ureja ZVEtL-1.

Sodišče v primeru, ko je izkazano, da so bile hipoteka, zemljiški dolg in stvarno breme ustanovljene le na določenem delu stavbe, z odločbo ugotovi, da omejujejo lastninsko pravico samo na tem delu stavbe. Ureditev je odraz posebne značilnosti navidezne solastnine, kjer izvedene pravice, ki so vpisane pri solastniškem deležu na zemljiški parceli, v resničnih stvarnopravnih razmerjih omejujejo lastninsko pravico na tistih nevpisanih etažnih delih, katerih imetnik je solastnik, pri čigar idealnem deležu lastninske pravice na zemljiški parceli je bila izvedena pravica vpisana. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da to načelo ne bi veljalo tudi v primeru, ko ima posamezni solastnik več nevpisanih etažnih delov, ki so vpisani z različnimi osnovnimi pravnimi položaji, če je mogoče ugotoviti, kateri od njih je predmet omejitve lastninske pravice.

Zakonodaja, ki je veljala pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika, to je pred 1. 1. 2003, in sicer ZLDS iz leta 1959, ZPDS iz leta 1976 in SZ so omogočali nastanek etažne lastnine, ki se ni ustrezno vpisovala v zemljiško knjigo. Predpisi so omogočali vknjižbo samo enega ali samo nekaj posameznih delov stavbe, ne pa nujno vseh, zato je na taki zgradbi nastala nedokončana etažna lastnina, za katero je značilno, da poleg vpisanih posameznih delov v etažni lastnini obstajajo še nevpisani posamezni deli, ki jih v zemljiški knjigi predstavlja fiktivna nepremičnina, označena kot nerazdeljeni posamezni deli. Tudi za rešitev takih primerov je sprejet ZVEtL-1, ki omogoča, da se v nepravdnem postopku poskrbi za katastrski vpis stavbe in njenih posameznih delov, izda odločba, ki je pravna podlaga za oblikovanje etažne lastnine, in poskrbi za zemljiškoknjižni vpis po uradni dolžnosti. Pravni naslov za pridobitev (so)lastninske pravice na posameznih delih so poleg tistih lastnikov, katerih lastništvo je nesporno, izkazali tudi denacionalizacijski upravičenci, in sicer je to Denacionalizacijska odločba (drugi odstavek 19. člena ZVEtL-1). Ker je pristojen upravni organ pravnomočno odl

Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je tako uskladitev nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin oziroma stavb, ki so bile zgrajene in na katerih je etažna lastnina nastala pred 1. 1. 2003, zato za odločitev v tem postopku niso pravno pomembne navedbe pritožnikov, v katerih se sklicujeta na različne zakone (SZ, ZPPLPS, ZLNDL...), na podlagi katerih bi po njuni presoji lastniki (pridobitelji) posameznih delov stavb že v preteklosti lahko dosegli vknjižbo svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodišče v tem postopku ne prekinja postopka zaradi spornih dejanskih vprašanj o predhodnem vprašanju in udeležencev ne napoti na pravdo, temveč v skladu z 18. členom ZVEtL-1 odloči samo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami, ki jih določa ZVEtL-1 (24. člen ZVEtL-1). Po vzpostavitvi etažne lastnine v tem postopku lahko udeleženci in druge osebe uveljavljajo svoje pravice na skupnih in posameznih delih v pravdi oziroma drugih postopkih, odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine pa ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). V skladu s svojim namenom ZVEtL-1 tako omogoči vpis la

Napoved sodišča, da bo pritožbo zoper svoj sklep obravnavalo kot predlog za dopolnitev sklepa, je sklep procesnega vodstva. Zoper takšne odločitve ni pritožbe. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep sicer korektno izdalo v pisni obliki in z njim seznanilo vse udeležence postopka, vendar je sklep opremilo z napačnim pravnim poukom. Ta napaka na dopustnost pritožbe nima nobenega vpliva. Sodišče stranki ne more dati pravice do pritožbe, če takšno pravico zakon izključuje, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrglo.