27. člen ZVEtL-1

Zakon o denacionalizaciji ima posebne določbe o dedovanju nacionaliziranega premoženja. Oporočna razpolaganja imajo, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno.

Solastniški deleži na zemljiški parceli, na kateri stoji stavba v kateri je tudi sporni poslovni prostor, niso brez pomena, ampak se upoštevajo za posamezni del stavbe, za katerega na način, določen z ZVEtL-1 ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobenega pridobitelja posameznega dela stavbe. ZVEtL-1 v prvem odstavku 35. člena daje možnost, da udeleženci in druge osebe po vzpostavitvi etažne lastnine v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, svoje pravice na skupnih in posameznih delih lahko uveljavljajo v pravdi oziroma v drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.

Namen postopka vzpostavitve etažne lastnine je uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim. V konkretnem primeru imamo opravka s tako imenovano navidezno solastnino, ki je ena od oblik dejanske etažne lastnine. Prav takšni primeri, nastali pred 1. 1. 2003, so namenjeni urejanju po določbah ZVEtL-1. Postopek za delitev (razdružitev) stvari v solastnini pride v poštev samo, če imamo opravka s "pravo" solastnino. Obstoj takšne solastnine ni združljiv s položajem, kot je obravnavani, ko sta nasprotni udeleženec (z dedovanjem in darovanjem) ter predlagatelj (z nakupom) postala lastnika vsak določenih delov stavbe (njenih prostorov). Pri etažni lastnini različen položaj zemljišča pod stavbo ni možen, kajti lastništvo zemljišča pod stavbo kot skupnega dela stavbe je neločljivo povezano z lastninsko pravico na posameznih delih. Ne glede na to, da je v zemljiški knjigi kot lastnik določenih nepremičnin vpisan le pritožnik, gre dejansko za zemljišče pod stavbo, ki je v etažni lastnini, to zemljišče pa se šteje kot skupni del stavbe v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov. Zahteva pritožnika, da ostane vpisan kot izključni lastnik dveh zemljišč, na katerih enotna stavba deln

Prokuristu je dano splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin), ki se razteza tudi na sedaj zakonsko izrecno urejeno upravičenje za opravljanje procesnih dejanj v postopkih pred sodišči in drugimi organ in - kar je v obravnavani zadevi odločilno - tudi na vlaganje pritožb. Prokuristu je torej dano zakonsko pooblastilo za zastopanje družbe pred sodišči. Ker obseg upravičenj ni omejen s pogojem opravljenega pravniškega izpita ali z odobritvijo direktorja družbe, tudi navedenega zakonskega pooblastila ni mogoče pogojevati s tem (tako kot se tudi od zakonitega zastopnika (direktorja družbe), ali upravnika kot zastopnika etažnih lastnikov) ne zahteva posedovanje pravniškega državnega izpita za zastopanje pred pritožbenim sodiščem. Z izpodbijanima sklepoma je ugotovljeno, kdo je v procesnem smislu zakoniti udeleženec postopka, kar ne pomeni prejudica glede vprašanja, ali ima ta zakoniti udeleženec tudi kakšno materialnopravno pravico na spornih nepremičninah.

ZVEtL-1 jasno določa, da se v tem postopku šteje za upravnika tisti, ki je vpisan v register upravnikov. Za potrebe določbe drugega odstavka 79. člena ZPP se zastopanje izkaže z vpogledom v register upravnikov. Oba pritožnika sta priglasila v tem postopku samostojno udeležbo. Njuna pravica do izjave ali pravilnega zastopanja jima zato ni kršena, saj v tem postopku lahko samostojno nastopata. Zgolj objektivno koristna dejanja skupnosti ali drugih posamičnih udeležencev jima je šteti v korist (kot v prid vseh etažnih lastnikov). Ravno zaradi morebitnega navzkrižja interesov upravnika in posameznega etažnega lastnika, ZVEtL-1 omogoča samostojno nastopanje vseh udeležencev.

Pravno podlago odgovornosti za plačilo vtoževanih stroškov predstavlja določilo 30. člena SZ - 1, ki določa, da so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu s svojimi solastniškimi deleži in določilo 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki ureja odgovornost lastnika za bremena stvari.

Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je postopek po ZVEtL sicer res nepravdni postopek, vendar se glede oblikovanja predloga ne uporabi določba prvega odstavka 23. člena ZNP-1, ker so določbe ZVEtL glede oblikovanja predloga lex specialis glede na določbo prvega odstavka 23. člena ZNP-1. To pomeni, da je treba uporabiti določbo prvega odstavka 26. člena ZVEtL-1, v skladu s katero mora predlagatelj v predlogu uveljavljati bodisi zahtevek (zahtevo) za vzpostavitev etažne lastnine na posameznem delu stavbe bodisi pa zahtevo (zahtevek) za ugotovitev obstoja drugih stvarnih pravic na posameznih delih stavbe (npr. služnosti). Šesti nasprotni udeleženec je v predmetnem postopku uveljavljal zahtevo za ugotovitev lastninske pravice na posameznem delu št. 11, ne pa zahteve za ugotovitev neprave služnosti na navedenem posameznem delu. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obstoj služnostne pravice šestega nasprotnega udeleženca na navedenem posameznem delu preseglo okvir odločanja (preseglo predlagateljev predlog) in šestemu nasprotnemu udeležencu služnostne pravice ne bi smelo priznati.

Ker gre za stavbo, v kateri so bili njeni posamezni deli izločeni iz celote (v času nacionalizacije in denacionalizacije), ker se je z njimi vršil promet (različna lastniška struktura) in ker so bili ti pravni položaji različno zemljiškoknjižno evidentirani, gre za nedokončano etažno lastnino, kot eno od podvrst dejanske etažne lastnine. Osebe, ki niso več zemljiškoknjižni lastniki nobenega posameznega dela obravnavane stavbe, niti nimajo na njih ali stavbi kot celoti drugih stvarnih ali obligacijskih pravic, nimajo več pravnega interesa za udeležbo v postopku.

Zavrnitev tožničinega zahtevka je po presoji pritožbenega sodišča pravilna iz razloga neodpravljive nesklepčnosti. Tožnica namreč zahteva, da se iz zemljiške knjige kot lastnina toženke izbriše del (sporni prostor v izmeri 41 m²), ki bo evidentiran kot posamezni del stavbe na podlagi elaborata za vpis sprememb v kataster, ki ga bo v tem postopku izdelal sodni izvedenec geodetske stroke. Tožnica torej želi, da se na stavbi vzpostavi etažna lastnina, česar pa v tem pravdnem postopku ne more doseči. Postopek vzpostavitve etažne lastnine je poseben nepravdni postopek, v katerem sodelujejo vsi (so)lastniki oz. etažni lastniki in ga ni mogoče omejiti zgolj na en posamezni del stavbe. Za vzpostavitev etažne lastnine tožnica tudi nima podlage v sami pogodbi, saj ta predvideva parcelacijo in ne etažiranje. Parcelacije stavbe na nepremičnini ni mogoča po načelu povezanosti objekta in zemljišča (superficies solo cedit, 8. člen SPZ). Vzpostavitev etažne lastnine pa ureja ZVEtL-1.

Za priznanje položaja udeleženca je bila ključna ugotovitev, da je udeleženec imetnik izvedene pravice glede obravnavanega posameznega dela stavbe. Odločitev temelji na drugem odstavku 27. člena ZVEtL-1, po katerem lahko v postopku za vzpostavitev etažne lastnine prijavijo udeležbo tudi druge osebe, ki izkažejo pravni interes, zlasti imetniki drugih stvarnih ali obligacijskih pravic na posameznih delih stavbe.

V konkretnem primeru je predlagatelj v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik idealnega deleža, ki v naravi predstavlja poslovni prostor s pritiklino – shrambo, zato je upravičen vlagatelj predloga za vzpostavitev etažne lastnine na obravnavani stavbi. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine ni namenjen in ne omogoča razreševanje spornih lastninskih vprašanj. Sodišče je pravilno odločilo, da se hipoteka, ki je na dan izdaje sklepa omejevala solastninski delež nasprotne udeleženke, po vzpostavitvi etažne lastnine prenese na posamezni del stavbe, ki je v njeni izključni lasti.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala predlagateljica za popolnost predloga navesti udeležence postopka. Udeleženci postopka za določitev pripadajočega zemljišča so (vsaj) tisti, ki so bili udeleženci v prvotnem postopku za vzpostavitev etažne lastnine, v katerem je predlagateljica vložila svoj predlog. Sodišče namreč z razdružitvijo tega postopka in ločenim obravnavanjem predlogov ne more izključiti (prvotnih) udeležencev (postopka za vzpostavitev etažne lastnine) iz postopka za določitev pripadajočega zemljišča ter nato predlagateljici naložiti odprave s tem povzročene pomanjkljivosti. Predlagateljica pa bi morala predložiti po en izvod predloga za te udeležence in sodišče; navesti dejstva, pomembna za odločitev, in predložiti dokaze. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožnica ne nasprotuje, predlagateljica predloga ni vložila v zadostnem številu za vse udeležence postopka, ni navedla dejstev, pomembnih za odločitev o predlogu za ugotovitev pripadajočega zemljišča in predložila dokazov v zvezi s tem predlogom, čeprav ji je sodišče prve stopnje to naložilo in jo opozorilo na posledice opustitve. Z

V skladu s 27. členom ZVEtL-1 lahko namreč do izdaje odločbe o vzpostavitvi etažne lastnine udeležbo v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po tem zakonu prijavijo tudi pridobitelji posameznih delov stavbe, pri čemer se za prijavo udeležbe smiselno uporabljajo določbe tega zakona o predlogu (drugi odstavek 27. člena ZVEtL-1). Sodišče prve stopnje je zato predlagatelja pravilno pozvalo, da s pravnim naslovom izkaže pravni temelj pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe (prvi odstavek 19. člena ZVEtL-1) in pravilno upoštevalo tudi, da se v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZVEtL-1 šteje, da je izkazan pravni naslov pridobitelja tudi v primerih, ko so izpolnjeni pogoji iz 116. člena SZ za vpis v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Zgolj zatrjevanje predlagatelja, da je originarno pridobil lastninsko pravico na podlagi prvega odstavka 116. člena SZ, za udeležbo v postopku po ZVEtL-1 ne zadošča.

Sodišče prve stopnje Občine ni štelo kot udeleženke postopka po samem zakonu ter ji ni vročilo vseh potrebnih listin v skladu z določili ZVEtL, zaradi česar Občini ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se o predlogu za vzpostavitev etažne lastnine na drvarnici (ko bi bil popoln) in vseh relevantnih listinah v tem pogledu ni mogla izjaviti.

Pritožnica, ki naj bi bila etažna lastnica posameznega dela stavbe na naslovu Ulica 14, Ljubljana, svoje (samostojne) udeležbe v postopku na prvi stopnji ni prijavila, zaradi česar tudi ni pridobila položaja (samostojnega) udeleženca. Navedeno pomeni, da sama ni upravičena do vložitve pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje 31. 12. 2018. Takšno pravico je imel tretji udeleženec, to je skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov z naslovom Ulica 14 in 16, Ljubljana (ki jo zastopa upravnik stavbe A. d.o.o.), ki pa pritožbe ni vložil.

Udeleženci so lastninsko pravico uveljavljali na podlagi prvega in drugega odstavka 21. člena ZVEtL-1, ki kot poseben primer pravnega naslova pridobitelja šteje tudi primer, ko so izpolnjeni pogoji iz 116. člen SZ za vpis v zemljiško knjigo na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. V skladu z dokaznimi pravili in domnevami, vsebovanimi v določbah 19. do 21. člena ZVEtL-1, so bolj verjetne trditve udeležencev o lastninski pravici na celotnih posameznih delih z ID št. ...-37-1 in ...-37-2, kot trditve predlagatelja o manjši kvadraturi teh delov.

Udeleženka ima v primeru, da upravičena oseba ne poda predloga za začetek postopka za vzpostavitev etažne lastnine (oziroma smiselno tudi, da na poziv sodišča ne prijavi udeležbe v postopku), možnost, da sama kot predlagatelj poda zahtevo za vzpostavitev etažne lastnine v korist pridobitelja posameznega dela stavbe oziroma da to zahtevo uveljavlja tudi v že začetem postopku, v katerem je udeleženka ali je v njem prijavila udeležbo (4. točka prvega odstavka in drugi odstavek 25. člena ZVEtL-1).

Sodišče v postopku po ZVEtL-1 ne rešuje spornih vprašanj niti postopka ne prekinja, pač pa odloči v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz ZVEtL-1. Če se ti ne nanašajo na sporna vprašanja, odloči v korist tistega udeleženca, katerega pravico šteje za bolj verjetno.