26. člen ZVEtL-1

Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je postopek po ZVEtL sicer res nepravdni postopek, vendar se glede oblikovanja predloga ne uporabi določba prvega odstavka 23. člena ZNP-1, ker so določbe ZVEtL glede oblikovanja predloga lex specialis glede na določbo prvega odstavka 23. člena ZNP-1. To pomeni, da je treba uporabiti določbo prvega odstavka 26. člena ZVEtL-1, v skladu s katero mora predlagatelj v predlogu uveljavljati bodisi zahtevek (zahtevo) za vzpostavitev etažne lastnine na posameznem delu stavbe bodisi pa zahtevo (zahtevek) za ugotovitev obstoja drugih stvarnih pravic na posameznih delih stavbe (npr. služnosti). Šesti nasprotni udeleženec je v predmetnem postopku uveljavljal zahtevo za ugotovitev lastninske pravice na posameznem delu št. 11, ne pa zahteve za ugotovitev neprave služnosti na navedenem posameznem delu. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obstoj služnostne pravice šestega nasprotnega udeleženca na navedenem posameznem delu preseglo okvir odločanja (preseglo predlagateljev predlog) in šestemu nasprotnemu udeležencu služnostne pravice ne bi smelo priznati.

Z dodatno ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da sta sporni parceli pomožna nepremičnina glavne nepremičnine (parcele, na kateri stoji nevpisana stavba z naslovom A.), ni v ničemer vsebinsko poseženo v bistvo odločitve, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo in obrazložilo že v sklepu z dne 27. 10. 2022: bistven je zaključek, da sta navedeni parceli potrebni in namenjeni za redno rabo predlagateljičine nepremičnine in da sta zato njena last. Upoštevaje uvodoma pojasnjeni širši in smiselni kontekst uporabe določb ZPP v nepravdnih postopkih ter posebno naravo postopkov po ZVEtL-1, v katerih se varuje tudi javni interes, pritožbeno sodišče ugotavlja, da z izpodbijanim popravnim sklepom ni bilo vsebinsko poseženo v odločitev iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 27. 10. 2022, temveč je bila popravljena oziroma spremenjena zgolj nomotehnična označitev pravice, katere vsebina je ostala ves čas enaka.

Ker iz navedb iz obravnavanega predloga in listin ne neposredno ne implicitno ne izhaja, da bi bila prodajna pogodba z dne 30. 12. 2003 ter zemljiškoknjižno dovolilo z dne 8. 5. 2013 notarsko overjena in da bi bil torej sklenjeni pravni posel perfekten, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoj za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 234. člena ZZK-1 v zvezi z 22. členom ZVEtL-1 ni podan. Ker je trditveno in dokazno breme o verjetnem izkazu, da je bilo v njegovo korist oziroma v korist njegovih pravnih prednikov izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice, na predlagatelju, ki ga zastopa pravno kvalificirani pooblaščenec, predlagatelj ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi ga moralo sodišče pozvati k dopolnitvi predloga.

Udeleženci so bili v dolgotrajnem denacionalizacijskem postopku ves čas v sporu z nasprotnim udeležencem, kaj predstavljajo v njegovi kupoprodajni pogodbi drugi prostori, ki so bili poleg stanovanja izvzeti iz denacionalizacije, zato je sodišče svojo odločitev pravilno kot bolj verjetno oprlo na listine. Ob tem pa se je ustrezno opredelilo tudi do mnenj sodnih izvedencev geodetov iz denacionalizacijskega postopka.

Sodišče prve stopnje Občine ni štelo kot udeleženke postopka po samem zakonu ter ji ni vročilo vseh potrebnih listin v skladu z določili ZVEtL, zaradi česar Občini ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se o predlogu za vzpostavitev etažne lastnine na drvarnici (ko bi bil popoln) in vseh relevantnih listinah v tem pogledu ni mogla izjaviti.