VSC Sklep I Cp 409/2021

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o razvezi zakonske zveze, zaupanju mld. otroka v varstvo in vzgojo, določitev preživnine in stikov v predmetni nepravdni zadevi ni podana (I. točka izreka) ter zavrglo predlog z dne 24. 8. 2021 (II. točka izreka).

2Predlagatelj po pooblaščenki pravočasno pritožbeno izpodbija ta sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1). Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni, podredno razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v nov postopek.

Navaja, da poleg zaupanja mld. otroka v varstvo in vzgojo, določitve preživnine in stikov predlaga tudi razvezo zakonske zveze. Opozarja na 10. člen Haaške konvencije iz leta 1996, ki določa, da ne glede na 5. do 9. člen lahko organi države pogodbenice, ki so pristojni, da odločajo o vlogi za razvezo ali ločitev ali razveljavitev zakonske zveze staršev otroka, ki ima običajno prebivališče v drugi državi pogodbenici, sprejmejo ukrepe za varstvo otroka ali njegovega premoženja, če tako določa pravo njihove države in če (a) ob uvedbi postopka eden od staršev običajno prebiva v tej državi (v predmetni zadevi predlagatelj), če ima eden od njiju starševsko odgovornost za otroka (predlagatelj je oče otroka, rojenega v zakonski zvezi, zato mu starševska pravica (tudi odgovornost) že po zakonu pripada) in (b) so se starši oziroma katerakoli druga oseba, ki ima starševsko odgovornost za otroka, strinjali, da so ti organi pristojni za sprejetje takih ukrepov, in če je ta pristojnost v skladu z otrokovimi koristmi. Sodišče se glede pogojev 10. (b) člena Haške konvencije iz leta 1996 ni ukvarjalo. Torej ni se ukvarjalo s tem, ali se starša strinjata s pristojnostjo slovenskega sodišča in ali je ta pristojnost v skladu z otrokovimi koristmi. Glede strinjanja obeh staršev s pristojnostjo sodišča predlagatelj poudarja, da je tovrstno strinjanje po 12. členu Uredbe Bruselj II a bodisi izrecno bodisi z nedvoumnim ravnanjem nasprotnega udeleženca.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti izreklo za nepristojno in zavrglo predlog predlagatelja. V razlogih izpodbijanega sklepa je ugotovilo, da se v obravnavani zadevi za določitev pristojnosti sodišča uporabljajo določbe Konvencije o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok z dne 19. 10. 1996 (v nadaljevanju Haaška konvencija (1996)), ki v 5. členu glede sodne pristojnosti določa, da so v zadevah dodelitve, izvajanja, prenehanja ali omejitev starševske odgovornosti in njen prenos pristojni sodni ali upravni organi države pogodbenice, v kateri je otrokovo običajno prebivališče. Ob ugotovitvi, da običajno prebivališče mld. otroka in matere (nasprotne udeleženke) ni v Republiki Sloveniji, ampak je bilo in še vedno je v Republiki Krim, Rusija, je zaključilo, da zato ni podana pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o vprašanjih izvajanja starševske srbi in varstva otroka. Glede na to, da določbe Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ) določajo, da se ob razvezi zakonske zveze uredijo tudi vprašanja starševske skrbi (drugi odstavek 98. člen DZ), je zaključilo, da slovensko sodišče ni pristojno niti za odločanje o razvezi zakonske zveze med predlagateljem in nasprotno udeleženko.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za razmerje z mednarodnim elementom, saj je predlagatelj slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, nasprotna udeleženka je državljanka Rusije, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, dejansko pa že od leta 2013 živi v Rusiji, mld. hčerka je državljanka Republike Slovenije, ki ima prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar z materjo že od leta 2013 živi v Rusiji.

6Pravilno je pojasnilo, da se po 61. členu Uredbe Sveta ES št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih spornih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe ES št. 1347/2000 (Uredba Bruselj II a), ki ureja razmerje do Haaške konvencije (1996), v primeru, kadar otrok nima običajnega bivališča na območju države članice, ima pa običajno bivališče na območju tretje države, ki je pogodbenica Haaške konvencije, uporabljajo pravila Haaške konvencije (1996). Pritožbeno ni izpodbijano, da ima mld. otrok običajno prebivališče v Republiki Krim, Rusija in da sta tako Rusija kakor Republika Slovenija pogodbenici navedene Haaške konvencije.

7Predlagatelj utemeljeno pritožbeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri presoji pristojnosti zmotno ni uporabilo 10. člena Haaške konvencije(1996), ki določa, da ne glede na 5. do 9. člen lahko organi države pogodbenice, ki so pristojni, da odločajo o vlogi za razvezo ali ločitev ali razveljavitev zakonske zveze staršev otroka, ki ima običajno prebivališče v drugi državi pogodbenici, sprejmejo ukrepe za varstvo otroka ali njegovega premoženja, če tako določa pravo njihove države in če (a) ob uvedbi postopka eden od staršev običajno prebiva v tej državi in ima eden od njiju starševsko odgovornost za otroka, in b) so se starši oziroma katerakoli druga oseba, ki ima starševsko odgovornost za otroka, strinjali, da so ti organi pristojni za sprejetje takih ukrepov, in če je ta pristojnost v skladu z otrokovimi koristmi. Navedena konvencija določa pravila v zvezi z ukrepi za varstvo otroka ali njegovega premoženja, pri čemer v konvenciji ni natančno opredeljeno, kaj lahko spada med te ukrepe, vendar so v 3. členu navedeni primeri zadev, na katere se taki ukrepi lahko nanašajo, pri čemer ta seznam ukrepov ni izčrpen. Tako ukrepi za varstvo otroka ali njegovega premoženja po 3. členu navedene konvencije zadevajo med drugim poleg dodelitve, izvajanja, prenehanja ali omejitev starševske odgovornosti in njen prenos, zlasti tudi pravico do varstva in vzgoje, vključno s pravico skrbeti za otroka in predvsem pravico do odločanja o kraju njegovega prebivališča, ter pavico do stikov, vključno s pravico odpeljati otroka za določen čas v kraj, ki ni njegovo običajno prebivališče (člen 3 (a), (b) Haaške konvencije (1996)).

8Haaška konvencija (1996) v 10. členu določa izjemo od splošnega pravila, ob kateri so lahko ob v navedenem členu opredeljenih izpolnjenih pogojih pristojni organi države pogodbenice, v kateri otrok nima običajnega prebivališča. Ker predlagatelj v predmetni zadevi predlaga razvezo zakonske zveze, poleg tega pa predlaga tudi odločitev o varstvu, vzgoji, preživljanju in stikih, ki skladno s 3. členom navedene konvencije spada med ukrepe za varstvo otroka, sodišče prve stopnje zmotno ni uporabilo tudi 10. člena navedene konvencije. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje zato ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev za presojo pristojnosti sodišča, ko torej ni ugotavljalo izpolnjenosti pogojev po 10. členu Haaške konvencije (1996).

9Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbi predlagatelja ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1).

10V novem postopku po sodišče prve stopnje moralo pri presoji sodne pristojnosti upoštevati tudi 10. člen Haaške konvencije (1996) in ugotavljati izpolnjenost predpisanih pogojev tudi po navedenem členu.