VSL Sodba I Cp 510/2023

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

1V izpodbijani sodbi je sodišče ugotovilo, da na podlagi tožbe in nasprotne tožbe v skupno premoženje pravdnih strank spada:

- nezazidano stavbno zemljišče v A. v deležu do 99/100 od celote, ki je v zemljiški knjigi vpisano z ID znakom 0000 286/12,

- osebni avto znamke BMW X3, letnik 2010, reg. ...,

- denarna sredstva naložena pri vzajemnem skladu B. skladi, d. d., v višini 1.030,0212 enot vzajemnega sklada, B.-G., s sklicno številko ...,

- stanje vrednostnih papirjev v višini 12.364,39 EUR na računu C. skladi, družba za upravljanje,

- stanje vrednostnih papirjev v višini 22.810,04 EUR na računu D. skladi, družba za upravljanje,

- stanje vrednostnih papirjev v višini 25.508,47 EUR (podsklad E., mešani fleksibilni sklad) in 5.081,59 EUR (podsklad F.), na računu pri G., družba za upravljanje, d. d.,

- koristi, pridobljene s prodajo nepremičnine na parc. št. 273/86 k. o. H., Republika Hrvaška, v višini 100.000,00 EUR,

- posebni električni vrtalnik, kosilnica in orodje za vrtanje (III.)

in odločilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka (IV.)

V V. točki izreka je zavrnilo, kar sta pravdni stranki po tožbi in nasprotni tožbi zahtevali drugače ali več in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI.).

2Sodbo po tožbi v zavrnilnem delu izpodbija tožeča stranka, sodbo po nasprotni tožbi v zavrnilnem delu izpodbija tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena) in v ugodilnem delu, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank kupnina za hišo v H. na Hrvaškem v znesku 100.000,00 EUR, tožeča stranka.

3Tožeča stranka obrazloženo ne izpodbija odločitve, da v skupno premoženje ne sodi kupnina za stanovanje v I., vinograd v J. do 1/6, hiša v K. do 1/2 in hiša v J. do 1/6. Zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preverilo v okviru tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in teh ni našlo. V nadaljevanju se bo opredelilo do obrazloženih pritožbenih navedb obeh strank.

4Pravdni stranki sta od avgusta 1986 do leta 2018 živeli v zakonski skupnosti. Ni spora o okoliščini, da je to bila za oba druga zakonska zveza in sta v skupnost prinesla posebno premoženje.

5Toženi je bil do upokojitve redno zaposlen in je prejemal plačo, tožnica je imela podjetje, preko katerega je vodila dva lokala v L. Kakšna je bila višina tožničine in toženčeve plače, niti kolikšen je bil dobiček tožničinega podjetja, stranki nista navedli. Glede na to, da med njima ni spora o okoliščini, da delež na skupnem premoženju vsakega od njiju znaša 1/2, je mogoče zaključiti, da sta k premoženju, ki sta ga pridobila v času trajanja življenjske skupnosti, prispevala približno enako.

6Bivša zakonca sta denar, ki sta za zaslužila z delom, plemenitila z nakupom in prodajo nepremičnin. Tožnica tudi pritožbenega sodišča ni prepričala, da je vse nepremičninske posle vodil mož, ki je nepremičnine vpisal na svoje ime, zato ne ve, katere nepremičnine so bile kupljene, kaj se je prodalo in kakšni so bili izkupički. Apartmaji na otoku M. so bili v zemljiški knjigi vpisani na tožnico, ki je posle s prodajo tudi izpeljala, enako kot za stanovanje v I., ki je bilo vpisano kot lastnina obeh. Realizirala je tudi nakup in prodajo hiše v H. na M. Vse navedeno tudi pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, da sta investicije v nepremičnine do leta 2018 vodila skupaj, izkupičke pa vlagala v nakupe novih nepremičnin, sklade, delnice ali jih polagala na račune pri različnih bankah. Da bi imeli gotovino shranjeno v sefu, nobeden ni navajal.

7Da je bil odnos zakoncev v letu 2018 že močno načet, sledi iz njune izpovedbe. Zato se je toženi leta 2018 iz skupnega bivališča v K. odselil na Dolenjsko. Zakonca sta se s hčerkama začela pogovarjati o načinu delitve skupnega premoženja.

8Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi kupnina 100.000,00 EUR, ki naj bi jo toženi dobil od prodaje 1/2 hiše v K., skupni hčerki N. N. Dokazni postopek je prepričljivo pokazal, da sta se zakonca s hčerkami dogovorila, da oče prenese 1/2 nepremičnine v K., neodplačno na N. N. 1/2 nepremičnine v K. zadrži zase tožnica. Na podlagi dogovora je tožnica polovico svoje nepremičnine na Dolenjskem prepisala na drugo hči O. O., drugo polovico je zase zadržal toženi. Tega v pritožbenem postopku nihče od njiju ne izpodbija.

9Prenosi nepremičnin na hčeri so se zgodili v letu 2018. V pritožbenem postopku je sporno, ali je v istem letu tožnica s soglasjem toženca z darilno pogodbo prenesla poslovna prostora v L. na hčerko N. N. Toženi v pritožbenem postopku vztraja, da je bil zaradi odsvojitve poslovnih prostorov oškodovan za znesek 49.000,00 EUR.

10Pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da toženi darilne pogodbe nikoli ni izpodbijal. Dokaz z zaslišanjem hčerke N. N. sta pravdni stranki v soglasju umaknili, čeprav je bila prav N. N. tista, ki bi lahko povedala, kakšen je bil dogovor v zvezi s poslovnimi prostori, ki so ji bili podarjeni. Glede na to, da sta zakonca v letu 2018 poskušala razdeliti skupno premoženje v naravi tudi tako, da sta ga odsvojila svojima hčerkama, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bil v tak dogovor vključen tudi poslovni prostor v L.

11Dejstvo, da tožnica uporablja vozilo znamke Mercedes, ki je registrirano na ime tretje osebe, ne dokazuje, da ga je plačala tožnica iz sredstev skupnega premoženja, zato tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na podlagi takšnih trditev ne more biti utemeljen.

12Pritožbeno sodišče tožnici ne verjame, da o nakupu in prodaji stanovanj na P., R. in S. ni vedela ničesar, ker je tožnik izkupiček od prodaj pred njo skril, ker se je pripravljal, da bo zapustil zakonsko skupnost. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bilo stanovanje na P. prodano že leta 2008, na S. 2009, na R. pa kupljeno in prodano v letu 2014, zato je pridobljena korist oplemenitila skupno premoženje.

13Sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja, da tožnica nekritično prezre, da zahteva, da se ugotovi, da v skupno premoženje sodijo denarna sredstva na računu Banke X. v znesku 73.928,44 EUR, 10.796,57 USD in na računu Banke Y. 108.112,41 EUR in da je zato najbolj verjetno, da so izkupički od prodaje nepremičnin zajeti tudi v teh zneskih. Promet na toženčevem računu v letu 2007 izkazuje, da je v decembru in februarju dvignil večjo vsoto denarja, za katero je moč zaključiti, da jo je porabil za nakup stanovanja na P. Razvidno je, da je na račun pri Banki 3 položil 67.000,00 EUR in na račun Banke X. 88.534,00 EUR, med leti 2009 in 2010, nato pa do konca leta 2015 še približno 65.000,00 EUR. Stanovanji na P. in R. sta bili prodani v letu 2014, stanovanje na S. v letu 2009. Denarni tok potrjuje izpovedbo toženca, da je vsa tri navedena stanovanja kupil in jih tudi prodal in kupnino položil na svoj račun. Denar, ki je na bančnem računu, sodi v skupno premoženje.

14Tožena stranka oziroma tožeča po nasprotni tožbi nikoli ni postavila tožbenega zahtevka, da v skupno premoženje pravdnih strank spada stanovanje E2, parc. št. 2723/86 k. o. H., ki je vknjiženo na ime tožeče stranke. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da odloča, ali to stanovanje spada v skupno premoženje pravdnih strank.

15Iz trditvene podlage po nasprotni tožbi sledi, da je tožnica v soglasju s tožnikom prodala dve stanovanji v Š. na M. in z izkupičkom kupila hišo na M. s štirimi apartmaji. Predpogodba je bila sklenjena že 27. 6. 2017 in plačana ara v višini 100.000,00 EUR. Za tri stanovanja je znašala dogovorjena kupnina 310.000,00 EUR, za četrto stanovanje pa še 40.000,00 EUR. Ker je tožnica to hišo že prodala, toženi zahteva iz naslova 1/2 deleža 175.000,00 EUR.

16Pritožbeno sodišče verjame tožencu, da je tožnica v letu 2017, ko odnosi še niso bili skrhani, v soglasju s tožencem podpisala predpogodbo za tri stanovanja v hiši na M. in plačala aro 100.000,00 EUR. Da je denar od prodanih apartmajev v Š. šel za nakup hiše na M., je potrdila zaslišana tudi tožnica.

17Pritožbeno sodišče verjame tudi tožnici, da toženi pri sklepanju kupoprodajne pogodbe in plačilu kupnine v začetku leta 2018 ni več želel sodelovati, saj se je kmalu za tem iz skupnega bivališča odselil in pravdni stranki sta se s hčerkama začela pogovarjati o delitvi skupnega premoženja.

18Prodajna pogodba za hišo je bila sklenjena februarja 2018, kupnina za hišo s štirimi apartmaji je znašala 350.000,00 EUR. Kupljena hiša se ni obnavljala, ker jo je tožnica morala prodati, da je do konca leta plačala dolgove bratu in sestrični, ki sta ji posodila denar za plačilo hiše. Hiša ni bila prodana v celoti, tožnica je zase po lastni izpovedbi zadržala en apartma, ki je še danes vpisan v zemljiški knjigi na njeno ime.

19Toženi vztraja, da je tožnica imela tudi denar od prodanega stanovanja v I., in da je on prispeval 50.000,00 EUR in da zato ni bilo nikakršne potrebe, da si za nakup hiše karkoli izposojala od tretjih oseb. Potrdil pa je, da je bila kupnina za hišo višja, kot je bil izkupiček od dveh prodanih apartmajev in da je bilo za to potrebno dodati še 50.000,00 EUR.

20Priča T. T. je povedala, da je bil toženi sprva zainteresiran za nakup hiše, kar potrjuje, da sta s tožnico v juniju 2017, ko odnosi med strankama še niso nakazovali razpada zakonske zveze, za hišo plačala aro v skupni višini 100.000,00 EUR iz skupnega premoženja in enega od apartmajev dobila takoj v uporabo. To so potrdile tudi druge zaslišane priče.

21V začetku leta 2018 je bila zakonska skupnost v razpadu, zato pritožbeno sodišče sprejema zaključek, da toženi v sklepni fazi nakupa hiše ni več sodeloval. To sta potrdili priča hči O. O. in T. T. Mogoče je slediti izpovedbi tožnice, da je želela posel z nakupom zaključiti, ker je v začetku leta 2018 še upala, da zakon ne bo razpadel, kot so potrdile priče T. T., njen brat in hčerka O. O., denar za plačilo kupnine 250.000,00 EUR izposodila. Do konca leta 2018 ji je postalo jasno, da je zakona konec, zato je morala tri apartmaje prodati za 310.000,00 EUR, četrti apartma je še vedno v njeni lasti.

22Na podlagi zgoraj navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje sodi plačana ara v znesku 100.000,00 EUR, v zvezi s četrtim stanovanjem, ki je del skupnega premoženja pravdnih strank, pa tožbeni zahtevek ni bil postavljen.

23Tožeča stranka v pritožbi kot bistveno izpostavlja, da ji je sodišče s tem, da je zavrnilo izvedbo številnih dokazov pri vpletenih nepremičninskih agencijah, preprečilo, da bi dokazala, da je toženi dejanski lastnik nepremičnine v U. Četudi ni bilo posebno visokih dvigov iz toženčevega računa, to ne omogoča zaključka, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, da plačnik stanovanja ni bil toženi, saj je tožeča stranka med postopkom večkrat povedala, da so rokovali z večjimi zneski v gotovini in je zato prepričana, da je toženi za plačilo uporabil gotovino iz skupnega premoženja strank. Sodišče bi lahko pri kupčevi nepremičninski agenciji preverilo, kdo je na račun agencije za nakup stanovanja položil kupnino. Tožnikov sin V. V., je samo papirni lastnik stanovanja v U., ki je posodil ime svojemu očetu, da je lahko prikril lastništvo stanovanja.

24Tožnici je potrebno pojasniti, da tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je lastnik stanovanja v U. toženi, ni postavila, niti s tožbo ni zajela toženčevega sina, ki je zemljiškoknjižni lastnik stanovanja.

25Tožnica vztraja, da toženi živi v stanovanju v U., kar kaže na to, da je kupnino plačal iz skupnega premoženja pravdnih strank, ker toženčev sin denarja za nakup stanovanja ni imel.

26Sodišče je prvi narok za glavno obravnavo zaključilo 17. 9. 2020 in tožeči stranki s sklepom določilo 15-dnevni rok, v katerem lahko odgovori na pripravljalno vlogo tožene stranke, ki jo je prejelo na naroku 17. 9. 2020, z opozorilom, naj se v odgovoru omeji samo na navedbe iz pripravljalne vloge in predlagane dokaze, saj drugih navedb in dokazov sodišče zaradi prekluzije ne bo upoštevalo.

27Kljub temu, da je tožeča stranka tožbo na ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju vložila že 8. 10. 2019, je šele 20. 5. 2021 razširila tožbo za kupnino za stanovanje na P. 5 v L., na R. 26 v L., za stanovanje na S. v L. in kupnino za stanovanje v U. Tožnica nikoli ni pojasnila, zakaj je razširila tožbeni zahtevek po več kot letu in pol od vložitve tožbe in osem mesecev po končanem prvem naroku za glavno obravnavo.

28Sprememba tožbe je bila sicer dovoljena, s tem pa tožnica ni bila razbremenjena odgovornosti, da dokaže, da dokazov v zvezi s tožbenimi zahtevki, ki jih je postavila devet mesecev po izvedbi prvega naroka za glavno obravnavo, iz opravičljivih razlogov ni mogla predlagati pravočasno.

29Nobenega dvoma ni, da bi zaradi novih dejstev in predlaganih dokazov bilo potrebno izvesti dodatne naroke za glavno obravnavo, kar vse bi zavleklo reševanje spora. Ker tožnica ni navedla opravičljivih razlogov za prepozne navedbe in dokaze, se sodišče do neizvedbe prepozno predlaganih dokaznih predlogov ni bilo dolžno opredeliti.

30Pritožbena navedba, da je imela tožeča stranka pri pridobivanju podatkov v zvezi s skupnim premoženjem nemalo težav, ni opravičljiv razlog za širitev trditvene podlage z obsežnimi dokaznimi predlogi po prvem naroku za glavno obravnavo.

31Tožnikov sin V. V. je zaslišan na naroku izpovedal, da je stanovanje v U. kupil iz lastnega premoženja. Prodajalec stanovanja je kot kupca stanovanja prepoznal moškega pred razpravno dvorano, to pa je bil V. V. Izvedeni dokazi tako ne dajejo podlage za zaključek, da je bila kupnina za stanovanje v U. plačana iz skupnega premoženja strank.

32Ker se tudi obrazložene pritožbene navedbe obeh pravdnih strank pokažejo kot neutemeljene, je bilo potrebno pritožbi zavrniti in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

33Nobena od strank v pritožbenem postopku ni uspela, zato je prav, da na podlagi določila 163. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.