264. člen DZ

Ker se je na podlagi obvestila Okrajnega sodišča v Ljubljani sodišče seznanilo z uvedenim postopkom zaradi postavitve tožnika pod skrbništvo, je bilo zavezano k odreditvi prekinitve postopka.

Nadzorstvo nad delom skrbnika je pridržano centru za socialno delo.

Nasprotni udeleženec potrebuje pomoč in nadzor 24 ur na dan. Zagotavljanje 24 urne prisotnosti zaposlenih pri eni osebi ni naloga patronažne in socialne službe. Kakšne storitve se bodo nudile upravičencem v okviru sistema dolgotrajne oskrbe, se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru posebej. V zvezi s tem je treba sprožiti ustrezne postopke; da bi jih nasprotni udeleženec sam ali kdo drug zanj, ni izkazano. Glede na psihofizično stanje nasprotnega udeleženca je njegova zmožnost sodelovanja v formalnih postopkih zelo vprašljiva. V teku je postopek za postavitev nasprotnega udeleženca pod skrbništvo, ki pa je šele v začetni fazi. Da bodo nasprotnemu udeleženecu v kratkem nudene storitve iz sistema dolgotrajne oskrbe, že zato ni mogoče pričakovati. Razen tega je splošno znano, da zaradi kadrovskih, organizacijskih in drugih težav sistem dolgotrajne oskrbe v praksi še ni zaživel.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je presoja sodišča o postavitvi osebe pod delno stalno skrbništvo v vseh upravno pravnih ter sodnih postopkih pred vsemi pristojnimi organi, glede na trditev Centra za socialno delo Posavje ter ostali dokazni postopek, pravilna?

Za takšno tesnejše razmerje v obravnavani zadevi ne gre, saj je varovančev skrbnik center za socialno delo, ne pa njegova bližnja oseba. Po naravi stvari v takšnem primeru med njima ne obstaja osebna povezanost. Centru za socialno delo zato ni mogoče naložiti takšne obveznosti, kot jo predstavlja sprejemanje ukrepov za zadovoljevanje varovančevih telesnih in čustvenih potreb, ki jo je določilo prvo sodišče.

Zmotno je stališče pritožbe, da določba 273. člena ZIZ omogoča izdajo kakršnekoli začasne odredbe. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je začasno odredbo mogoče izdati, če je vezana na zahtevek oziroma predmet odločanja v konkretnem postopku. Ker ne DZ ne ZNP-1 nimata določb, ki bi sodišče pooblaščale, da v postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo odloča o stikih s svojci, jih tudi z začasno odredbo ni mogoče urediti. Namen skrbništva za odrasle osebe je varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same, in s prizadevanjem za zdravljenje ter usposabljanje za samostojno življenje (drugi odstavek 239. člena DZ). Skrb za varstvo osebnosti varovanca je pravni standard, ki ga je treba zapolniti glede na okoliščine konkretnega primera.

Natančno določen zahtevek ni obvezna sestavina predloga za vodenje nepravdnega postopka. Po prvem odstavku 23. člena ZNP-1 mora predlog vsebovati le opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev, dokaze za te navedbe, druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga, in identifikacijske podatke udeležencev. Predlog, ki ga je v tej zadevi vložil CSD, ima vse navedene sestavine. Materialno pravo mora sodišče poznati. Ko prejme predlog za ureditev razmerja v nepravdnem postopku, mora ugotoviti, katere pravne norme je treba uporabiti in katera so dejstva, ki jih mora v ta namen ugotoviti. Ker iz predloga izhaja, da nasprotna udeleženka ni sposobna sama skrbeti za svoje pravice in interese, sodišče lahko ugotavlja tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli, in izvaja dokaze, čeprav jih udeleženci ne predlagajo (7. člen ZNP-1). Institut podaljšanja roditeljske pravice je bil z uveljavitvijo DZ aprila 2019 odpravljen, nadomestil ga je institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo. V 293. členu DZ določa, da se za zakonske učinke pravnomočnih sodnih odločb o podaljšanju roditeljske pravice uporabljajo določbe DZ. Osebe, nad kater

Institut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo, ki varuje odrasle osebe, ki zaradi različnih vzrokov, ki vplivajo na njihovo zmožnost razsojanja, same ne zmorejo poskrbeti za svoje pravice in koristi, pa ni povezan oziroma ne predstavlja odraza pravic in obveznosti, ki v okviru starševske skrbi pripadajo staršem mladoletnega otroka in prenehajo s polnoletnostjo otroka. Zato ob presoji ureditve instituta skrbnika odrasli osebi ne pridejo v poštev določila tretjega dela DZ, ki opredeljuje obveznosti in pravice staršev in otrok, ki izhajajo iz starševske skrbi in posebnega varstva, ki se zagotavlja mladoletnim otrokom. Skupnega skrbništva večih fizičnih oseb z enakimi nalogami DZ ne dopušča.

Na podlagi 295. člena DZ se šteje, da je oseba, ki ji je bila popolno odvzeta poslovna sposobnost v skladu z ZNP, postavljena pod skrbništvo, tako da ta oseba ne more opravljati nobenih pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je predlagateljev predlog za vrnitev poslovne sposobnosti, ki je bil vložen leta 2014, pravilno obravnavalo kot predlog za prenehanje skrbništva. Iz izreka sklepa je jasno razvidno, da predlagateljevemu predlogu ni ugodilo in da je odločilo, kakšne so pravice in obveznosti (sedaj drugega) skrbnika predlagatelja. Skrbnikove pravice in obveznosti na področju vzpostavitve socialne mreže predlagatelja so dovolj jasno in določno opredeljene. Vsaka omejitev pravne sposobnosti mora biti prilagojena okoliščinam posameznika in sorazmerna z njegovimi potrebami. Novega, vsebinsko spremenjenega instituta skrbništva za odrasle ni mogoče enostavno primerjati z odvzemom poslovne sposobnosti. Sedaj moramo izhajati iz tega, da imamo pred seboj osebo, ki ni sposobna skrbeti sama zase, za svoje pravice in koristi. Sodišče mora v skladu z načelom sorazmernosti izhajati iz tega, da se sprejmejo ukrepi, ki so potrebni za dosego želenega cilja ter ki bodo posegali v prav