VSL Sklep IV Cp 718/2026

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišča prve stopnje je sklenilo, da zavrne predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj se mu mld. hčerka A. A. začasno zaupa v vzgojo in varstvo, da se stiki med materjo - nasprotno udeleženko in hčerko izvajajo na CSD enkrat mesečno ter da je nasprotna udeleženka za preživljanje mladoletne hčerke dolžna plačati preživnino v višini 200 EUR mesečno.

2Zoper takšno odločitev je predlagatelj vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe določb Družinskega zakonika (DZ) in Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi ponavlja navedbe, ki jih je podal v prvostopenjskem postopku, in sicer, da se skupno starševstvo zaradi ravnanja nasprotne udeleženke ni obneslo in da obstajajo okoliščine, ki kažejo na materino pomanjkanje skrbi za otrokovo zdravje in počutje. Gre za očitke, da nasprotna udeleženka mld. hčerko vozi v vrtec bolno, da je zaradi materinega ravnanja zdravstveno ogrožena, da jo predaja na stik brez zdravstvene izkaznice in brez zdravila, ki ga mora hčerka redno prejemati vsak dan, da se pri hčerki pojavljajo zdravstvene težave izključno v času, ko je na stiku pri materi in da ga o njenem stanju ne obvešča.

3Pritožba ni utemeljena.

4Predlagatelj je iste trditve kot v pritožbi podal že v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je pred odločitvijo o predlagateljevem predlogu za izdajo začasne odredbe pridobilo mnenje Centra za socialno delo B., Enota C. (v nadaljevanju CSD). Ta je v poročilu in mnenju sodišču navedel, da sta se oba starša že v letu 2024 vključila v socialnovarstveno storitev pomoč družini za dom. Navedena storitev je bila takrat zaključena po ugotovitvi, da se starša ne srečujeta s težavami v starševskem odnosu in komunikaciji. Po pozivu sodišča na podajo mnenja v obravnavani zadevi je CSD z vsakim od staršev opravil individualni pogovor, nato pa še skupnega, v mnenju pa zaključil, da kljub zaznavnem konfliktnem odnosu med staršema ni mogoče zaznati dekličine ogroženosti, zato meni, da izdaja začasne odredbe v zavarovanje dekličine koristi ni potrebna. Udeleženca sta sklenila tudi dogovor glede izmenjave informacij o zdravstvenem stanju mladoletne hčerke, o rednem in doslednem predajanju njenih osebnih dokumentov in zdravil ob menjavi stikov ter obveščanju o možnem nadaljnjem podpornem zdravljenju mladoletne hčerke. Prvostopenjsko sodišče je s poročilom in mnenjem CSD seznanilo oba udeleženca. V pripravljalni vlogi je predlagatelj zgolj ponovil iste trditve glede materinega ogrožajočega ravnanja za hčerko, kot jih je navedel v svojem predlogu, vlogo pa končal s predlogom, naj sodišče z odločitvijo o začasni odredbi počaka krajše obdobje, v katerem naj bi se pokazalo, če se nasprotna udeleženka drži svojih starševskih obveznosti.

5Prvostopenjsko sodišče je (dva meseca) po takšnem predlagateljevem predlogu sprejelo izpodbijano odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Takšna odločitev je pravilna in temelji na pravilni uporabi tako procesnih kot tudi materialnopravnih določb. Družinski zakonik (DZ) v 161. členu določa kot pogoj za izdajo začasne odredbe verjetno izkazano otrokovo ogroženost. Kdaj je otrok ogrožen, določa 157. člen DZ, in sicer če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.

6Prvostopenjsko sodišče je ob upoštevanju mnenja CSD, ki mu predlagatelj ni nasprotoval, da hčerka udeležencev ni ogrožena, pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno se pritožba izkaže za neutemeljeno, zato je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).