VSL Sklep IV Cp 899/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je uredilo stike med mld. A. A., mld. B. B. in mld. C. C. ter očetom D. D., tako da začasno potekajo: v mesecih aprilu in maju 2023 vsak torek in sredo tako, da oče otroke prevzame v šoli po končanju šolskega pouka ter jih pripelje na dom matere ob 19.00 uri, in vsak drugi vikend od petka do sobote tako, da oče mld. otroke v petek prevzame v šoli po končanju šolskega pouka ter jih pripelje na dom matere v soboto ob 18.30 uri¹; od 1. junija 2023 dalje pa vsak torek in sredo tako, da oče mld. otroke prevzame v šoli po končanju šolskega pouka ter jih pripelje na dom matere ob 19.00 uri oziroma jih po zaključku šolskega leta prevzame na domu matere ob 14.00 uri ter jih pripelje na dom matere ob 19.00 uri, in vsak drugi vikend od petka do nedelje tako, da oče mld. otroke v petek prevzame v šoli po končanju šolskega pouka ter jih pripelje na dom matere v nedeljo ob 18.30 uri oziroma jih po zaključku šolskega leta prevzame na domu matere v petek ob 14.00 uri ter jih pripelje na dom matere v nedeljo ob 18.30 uri (točka I.1. izreka). Za primer kršitve obveznosti iz začasne odredbe je sodišče kršitelju izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR, ki jo bo izterjalo po uradni dolžnosti, hkrati pa izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo, višjo kazen za primer ponovne kršitve obveznosti iz začasne odredbe (točka I.2. izreka). Začasna odredba stopi v veljavo z dnem izdaje in velja do drugačne odločitve sodišča oziroma do pravnomočnega zaključka sodnega postopka. Pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve, stroški postopka o začasni odredbi pa so nadaljnji stroški postopka (točke II. do IV. Izreka).

2Zoper sklep se pritožuje predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), ki sklep izpodbija v celoti ter višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe zavrne oziroma podredno, da sklep razveljavi ter zadevo pošlje prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Predlagateljica uvodoma opisuje razpad življenjske skupnosti udeležencev in povzema v zvezi s tem povezane dogodke. Pojasnjuje, kako so stiki potekali v preteklosti ter dogovor udeležencev iz časa, ko stiki niso bili sodno urejeni. Udeleženca sta se dogovorila, da se stiki izvajajo dvakrat tedensko, dodatno pa bodo razširjeni potem, ko bo ugotovljeno, da je ureditev otroke dovolj zbližala z nasprotnim udeležencem, da se lahko stiki še naprej razširijo. Po mnenju predlagateljice bi otroci trpeli, če se jih prisili v spanje pri nasprotnem udeležencu, saj so ji izrazili globoko stisko. Nasprotni udeleženec je vložil več predlogov o začasni ureditvi izvajanja stikov in zahteval, da se začasno uredi izvajanje stikov tudi tako, da se otroke prisili v spanje pri njem v njegovem stanovanju. Predlagateljica je temu nasprotovala, ker bi siljenje otrok v spanje z nasprotnim udeležencem pri njih povzročilo duševne bolečine, stisko in strah. Poleg tega ureditev izvajanja stikov, ki sta jo začasno vzpostavila udeleženca, otrok ne ogroža oziroma bi otroke ogrožala ravno ureditev, kot je predlaga nasprotni udeleženec.

Predlagateljica je pojasnila, da je ključno presoditi posledice, ki so jih ravnanja nasprotnega udeleženca pustila na duševnem zdravju otrok, vendar sodišče teh posledic ni ugotavljalo. Stiki otrok z nasprotnim udeležencem so se izvajali v skladu z dogovorom udeležencev vsak torek in sredo, kar sta udeleženca potrdila. Otroci pri tem niso bili ogroženi, tega nasprotni udeleženec niti ni trdil. Predlagateljica ni nikoli nasprotovala, da bi se stiki izvajali na druge dneve, pripravljena je bila tudi na izvedbo stikov na dodatni dan. Poudarjala pa je, da se otrok ne sme siliti v spanje pri nasprotnem udeležencu, ker niso pozabili nasilja in še vedno čutijo posledice. Predlagateljica je s stopnjo gotovosti dokazala, da otroci niso spali z nasprotnim udeležencem v njegovem stanovanju, odkar so morali zaradi njegovega nasilja od tam zbežati. V spis je vložila videoposnetke z dne 10. 2. 2022, iz katerih izhaja, da je nasprotni udeleženec v vinjenem stanju izvajal psihično nasilje nad otroki in vpričo otrok nad predlagateljico. Vložila je tudi dokazila, da je nasprotni udeleženec zaradi teh dogodkov v kazenskem postopku. To je potrdila tudi na zaslišanju, zato ni mogoče zaključiti drugače, kot da so bili otroci dne 10. 2. 2022 žrtev in priča hudega nasilja nasprotnega udeleženca. Otroci so vsaj 10. 2. 2022 utrpeli duševne rane zaradi ravnanj nasprotnega udeleženca, a se sodišče do tega ni opredelilo. Upoštevalo je ugotovitve delavcev CSD, vendar ti sploh niso opravili temeljite presoje, ali se otroci nasprotnega udeleženca bojijo, kljub temu, da so otroci na nadzorovanih stikih delavce CSD na to ves čas opozarjali. Opisali so jim tudi nasilje, zato je CSD napačno zaključil, da naj se otroci nasprotnega udeleženca ne bi bali. Delavci CSD niso nikoli preverjali posledic, ki jih je pustilo nasilje nasprotnega udeleženca na otrokih, navedbe predlagateljice so v mnenju z dne 30. 1. 2023 le povzeli. Ko je predlagateljica otroke pripravljala na spanje pri nasprotnem udeležencu, so ji ti izrazili globoko stisko. Spanje z nasprotnim udeležencem bi povzročilo pri otrocih duševne bolečine, strah in stisko, zato predlagateljica otrok ni želela siliti v spanje z nasprotnim udeležencem. Če bi sodišče opravilo presojo posledic nasilja nasprotnega udeleženca na otrocih, bi zaključilo, da siljenje otrok v spanje z nasprotnim udeležencem v njegovem stanovanju otroke ogroža, ureditev izvajanja stikov, ki sta jo vzpostavila udeleženca, pa otroke dejansko ščiti pred posegi v njihove osebnostne pravice. Ker sodišče tega ni storilo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ključnega dejstva ni ugotovilo. Regulacijske začasne odredbe po 161. členu Družinskega zakonika (DZ) je dopustno izdali le, ko se ugotovi dejanska ogroženost otrokovih koristi in je treba k izdaji takšnih odredb pristopati restriktivno, da ne bi prejudicirale končne odločitve. Če otrok v času trajanja sodnega postopka v družinski ureditvi, ki sta jo začasno vzpostavila starša sama, ni ogrožen, zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. V ureditvi, ki sta jo vzpostavila udeleženca, otroci niso bili ogroženi, temveč so ogroženi sedaj, v ureditvi, ki jo je vzpostavilo sodišče. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, hkrati je tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče je kršilo tudi procesna pravila, in sicer je storilo kršitev iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, saj se ni opredelilo do navedb predlagateljice o posledicah, ki jih je povzročilo nasilje nasprotnega udeleženca na duševnem stanju otrok.

Sodišče je kršilo pravico otrok do izjave iz 56. člena v zvezi z 39. členom Ustave RS, ker jim ni omogočilo, da bi se izjavili o vprašanjih, ki se nanje nanašajo. Otroci se o vprašanjih izvajanja stikov niso mogli izjaviti preko delavcev CSD, saj so ti ponavljali tezo, da naj bi otroci stike z nasprotnim udeležencem odklanjali zaradi konflikta med udeležencema, čeprav so jih odklanjali zaradi njegovega nasilja. Predlagateljica je večkrat predlagala zaslišanje obeh sinov in soglašala, da se otrokom postavi zagovornika. Sodišče pa otrok ni zaslišalo in jim ni omogočilo, da bi se izjavili o vprašanjih ureditve stikov ter ni pravilno upoštevalo njihovega mnenja.

Sodišče pa je kršilo tudi predlagateljičino pravico do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS, saj je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da naj bi predlagateljica nad otroki izvajala indoktrinacijo, tako da naj bi jih odvračala od stikov z nasprotnim udeležencem, kar je utemeljilo z ugotovitvijo, da naj bi to izhajalo iz mnenj CSD. Zgodbo o indoktrinaciji nad otroki si je izmislil nasprotni udeleženec, niti delavci CSD niti sodišče pa ne razpolagajo s strokovnim znanjem, da bi ugotovili obstoj indoktrinacije. S takšnim znanjem razpolaga le izvedenec psihološke stroke, ki svojega mnenja o tem ni podal, bil pa je že postavljen v postopku o dokončni določitvi stikov. Ni dvoma, da bo potrdil, da predlagateljica na voljo otrok nikoli ni vplivala. Sodišče je predlagateljici onemogočilo, da bi uspešno uveljavljala svoje pravice in pravice otrok. Ker je napačno ugotovilo, da naj bi predlagateljica izvajala indoktrinacijo, se do njenih navedb ni opredelilo, dokazne predloge je zavrnilo in iz tega razloga ni zaslišalo otrok. Sodišče s tem svoje nepristranskosti vsaj na videz ni ohranilo in predlagateljico upravičeno skrbi, da sodišče tudi v postopku o dokončni ureditvi vprašanj glede otrok udeležencev ne bo dalo nobene teže nasilju nasprotnega udeleženca. Da je bilo sodišče pristransko, je razvidno tudi iz tega, da predlagateljici očita, da ni primerno, da spi z otroki v isti postelji. Ta je zato morala sodišču pojasnjevati, da je skupaj z otroki spala le krajši čas.

3Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da ni storilo zatrjevanih kršitev določb postopka in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, podrobneje pa bo razloge o tem navedlo v nadaljevanju, ko bo odgovarjalo na posamezne pritožbene navedbe predlagateljice.

6Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na razmere in situacijo v času odločanja (ne pa na čas in dogodek v februarju leta 2022) in glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi utemeljeno izdalo začasno odredbo, saj je ugotovilo, da so bili otroci ob okrnjenem obsegu stikov (dvakrat tedensko popoldan) ogroženi. Iz poročil CSD je namreč izhajalo, da je nujno, da se pričnejo izvajati stiki med mld. otroki in očetom tudi čez vikende in tudi čez noč. Večeri in noči namreč nudijo možnosti za ključne interakcije in vzgojne aktivnosti, ki jih samo dnevni obiski ne morejo zagotoviti. Razširjen obseg stikov pa bi omogočil večjo medsebojno povezanost med očetom in otroki. Obseg, v okviru katerega so potekali stiki (torek in sreda popoldan) je bil nezadosten, da bi lahko omogočal grajenje oziroma ohranitev zaupljivega odnosa, dobrih in kvalitetnih odnosov z očetom, ki imajo pomembno vlogo za regulacijo čustev in čutenj pri otrocih ter nedvomno prispevajo k ustvarjanju njihovega notranjega občutka, da so vredni in ljubljeni. Sodišče je tako utemeljeno ugotovilo, da je verjetno izkazano, da so otroci ob okrnjenem obsegu stikov, ki so potekali dvakrat tedensko popoldan, ogroženi, saj je obstajala resna nevarnost, da se bodo ob močnem starševskem konfliktu zaradi premajhnega obsega stikov z očetom od njega čustveno odtujili. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da otroci v navedeni ureditvi niso bili ogroženi ter izpostavljanje dejstva, da nasprotni udeleženec ogroženosti ni zatrjeval. Sodišče je namreč izdalo začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti, glede na to, da je ugotovilo, da je ogroženost otrok verjetno izkazana. Pogoj za izdajo regulacijske začasne odredbe iz 161. člena DZ je podan.

7CSD pri otrocih, pri katerih so v času stikov pod nadzorom neposredno opazovali odnos očeta in otrok, ni opazil kakršnikoli znakov, da bi se otroci očeta bali, nasprotno, strokovne delavke so opazile, da so bili otroci ob očetu sproščeni, da so mu lahko povedali svoje mnenje, da se je oče ljubeče odzval tudi, ko je bilo zanj neprijetno. CSD je tako v poročilih odločno zavrnil navedbe predlagateljice, da naj bi se otroci očeta bali. Neutemeljeni so zato očitki predlagateljice CSD-ju in tudi sodišču, da bi moralo še posebej ugotavljati, kakšne posledice je nasilje nasprotnega udeleženca pustilo na duševnem zdravju otrok. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil namreč CSD pri oblikovanju svojega mnenja seznanjen z navedbami predlagateljice, da naj bi se otroci očeta bali zaradi nasilja in da naj bi zavračali spanje pri njem. Te navedbe je v mnenju z dne 30. 1. 2023 tudi izrecno povzel in je sodišče utemeljeno navedlo, da CSD navedb predlagateljice, da naj bi bil oče do otrok nasilen, ni spregledal. Kot že navedeno, je odločilna sedanja situacija, v sedanjem stanju pa je ugotovljeno, da se otroci očeta ne bojijo. Sodišče prve stopnje je navedbe CSD v skladu z drugim odstavkom 108. člena ZNP-1 utemeljeno štelo za navedbe osebe, ki ima o teh dejstvih strokovno znanje, potrebno za ugotovitev ogroženosti otroka in njegove največje koristi, zato so navedbe, da bi moralo sodišče ob tako ugotovljenem dejanskem stanju še dodatno ugotavljati posledice na duševnem zdravju otrok, neutemeljene.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tudi sama predlagateljica ugotavljala, da v trenutni obliki izvajanja stikov nasprotni udeleženec ne uživa alkohola in ni nasilen do otrok. Kot je bilo že navedeno, pa iz ugotovitev CSD izhaja, da otrok v nobenem pogledu ne ogroža. Do njih je skrben in ljubeč, otroci se nasprotnega udeleženca ne bojijo, ob njem so spontani in povsem sproščeni. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi in tudi na podlagi mnenja izvedenke psihiatrične stroke - alkohologinje ugotovilo, da so neutemeljene navedbe, da otroci pri nasprotnem udeležencu niso varni, ker prekomerno uživa alkohol in sodišče druge stopnje kot pravilne sprejema zaključke sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve, ki jih predlagateljica niti ne izpodbija. Neutemeljeno je zato obširno sklicevanje na dogodek in videoposnetek z dne 10. 2. 2022. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč zaradi časovne oddaljenosti in dejstva, da je ta posnetek nastal v popolnoma drugačnih življenjskih okoliščinah, to ne more biti merodajno za presojo, ali ima nasprotni udeleženec danes težave s prekomernim uživanjem alkohola. Takšne trditve pa je sicer povsem zavrnila izvedenka psihiatrične stroke (kot tudi navedbe predlagateljice o osebnostnih motnjah nasprotnega udeleženca).

9Ne glede na dogodek dne 10. 2. 2022 je torej ob ugotovljenem dejanskem stanju v času odločanja sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da se otroci nasprotnega udeleženca ne bojijo in so drugačne pritožbene navedbe, da o tem ni bilo temeljite presoje, glede na mnenje CSD in zaključke sodišča neutemeljene. Enako velja glede navedb, da naj bi siljenje otrok v spanje z nasprotnim udeležencem v njegovem stanovanju otroke ogrožalo, drugačna ureditev pa otroke ščitila pred posegi v njihove osebnostne pravice.

10Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva za izdajo začasne odredbe ugotovilo. Kot je bilo že pojasnjeno, je s stopnjo verjetnosti ugotovilo ogroženost otrok, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Neutemeljeno je torej tudi zatrjevanje absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva navedlo in je bilo sklep sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti.

11Neutemeljena je navedba, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev pravice otrok do izjave. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj kljub vztrajanju predlagateljice otrok ni zaslišalo, niti jih ni povabilo na neformalen razgovor. Iz mnenja CSD z dne 30. 1. 2023 je namreč izhajalo, da se trenutno nahajajo v fokusu starševskega konflikta in niso sposobni objektivno izraziti svojih želja in hotenj. O otrokovem mnenju govori 158. člen DZ. Prvi odstavek določa, da sodišče pri odločanju o ukrepu za varstvo koristi otroka upošteva otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji je zaupa in jo sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice, vendar pa lahko v skladu z drugim odstavkom istega člena sodišče začasno odredbo izda brez predhodno pridobljenega otrokovega mnenja. Očitek sodišču prve stopnje zato, glede na že prej navedeno ugotovitev, da otroci niso bili sposobni objektivno izraziti svojih želja in hotenj, ni utemeljen.

12Končno pa je neutemeljen tudi očitek predlagateljice v zvezi z zatrjevano kršitvijo njene pravice do nepristranskega sojenja. Sodišče prve stopnje je že določilo izvedenko klinično psihološke stroke, med drugim tudi zaradi ugotovitve dejstva, ali kateri od staršev izvaja odtujevanje mladoletnih otrok od drugega starša (tj. indoktrinacijo) in na kakšen način se to kaže navzven. V izpodbijanem sklepu pa je sodišče utemeljeno povzelo tudi ugotovitve CSD, da je pri otrocih zaznati zametke starševskega odtujevanja in kaj je CSD opazil ob stikih pod nadzorom (glej 19. točko obrazložitve). Sodišče prve stopnje je tudi te navedbe CSD v skladu z drugim odstavkom 108. člena ZNP-1 pravilno štelo za navedbe osebe, ki ima o teh dejstvih strokovno znanje, potrebno za ugotovitev ogroženosti otroka in njegove največje koristi, zato so drugačne trditve, da CSD o tem nima strokovnega znanja, neutemeljene. Dejstvo, da so nekaj mesecev nazaj vsi trije otroci, stari 8, 11 in 13 let, spali v isti postelji z mamo, pa je sodišče upoštevalo v okviru morebitnih zadržkov otrok do spanja z očetom, saj predlagateljica tega dejstva ni zanikala (ne glede na vzrok, zakaj je do tega prišlo). Kot je bilo že navedeno, pa je sodišče pojasnilo, zakaj ni zaslišalo otrok, in je neutemeljena tudi navedba, da je dokazni predlog predlagateljice zavrnilo zato, ker je napačno ugotovilo, da naj bi predlagateljica izvajala indoktrinacijo otrok.

13Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

¹ Sodišče prve stopnje je zapisalo, da jih pripelje na dom matere v nedeljo, a gre za očitno pisno pomoto, ki jo bo lahko odpravilo v nadaljevanju.