142. člen DZ

Sodišče je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja ugotovilo, da se starša nista sposobna sporazumevati niti glede preživljanja prostega časa otroka, vrtčevskih obveznosti in njegovega zdravstvenega stanja. Konflikt jima ne omogoča razumnega in spoštljivega pogovarjanja in dogovarjanja o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, zato nista sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ustvarjala več novih spornih vprašanj in konfliktov med staršema, ki bi se začeli pojavljati tudi glede dnevnega življenja. Sodišče prve stopnje je torej preizkusilo, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo, a je na podlagi gornjih ugotovitev zaključilo, da niso. V zadevi VSL IV Cp 1452/2024, iz katere je povzet gornji sklop in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje, ali pomeni pridobitev finskega državljanstva korist za otroka. Za tak primer pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da dodatno državljanstvo prinaša dodatno korist: Finska je država EU, poleg tega je splošno znano, da gre za eno najbolj razvitih in varnih držav n

Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ). Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nad

Ob ugotovitvi izvedencev o tem, da deklica glede na svojo starost in zrelost še ni sposobna dojeti pomena očetovega ravnanja in posledične povezave z izgubo matere, ni na mestu pritožbeno zavzemanje za pridobivanje otrokovega mnenja glede osebnih stikov. Sodišče mora pri odločitvi kot osrednje vodilo upoštevati otrokovo korist in želja otroka nima absolutne teže. Sodišče je preživnino za mld. A. A. določilo po podatkih v času odločanja, po ugotovitvi njenih potreb in ob upoštevanju izpovedi nasprotnega udeleženca o plačilu za delo na prestajanju zaporne kazni ter njegovega materialnega statusa. Nasprotni udeleženec ni pojasnil vzroka, da ne bi mogel pridobivati dohodka. Pritožnik je (so)lastnik stanovanjske hiše, ki mu omogoča pridobivanje dohodka z oddajo v najem, kar glede na splošno znane cene na nepremičninskem trgu prav tako zadostuje za plačilo v sklepu določene preživnine. Prepoved odtujitve in obremenitve na sklenitev najemnega razmerja ne vpliva.

Posvojitev je posebna oblika varstva otrok, s katero nastane med posvojiteljico ali posvojiteljem in otrokom enako razmerje, kakor je med starši in njihovimi otroci. V skladu z 218. členom DZ, ki določa pogoje za posvojitev otroka, ni potrebna privolitev tistega od staršev, ki mu je bila odvzeta starševska skrb ali ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje. Otrok lahko stike z biološkim staršem ohrani tudi po posvojitvi, kot z osebo, s katero je družinsko povezan (prvi odstavek 142. člena DZ).

Odnos med teto in nečaki je po naravi drugačen od odnosa med starši in otroki. Zato z vidika pravice do družinskega življenja, ki jo varuje 8. člen EKČP, na splošno zahteva manjšo zaščito. Država, ki je otroke staršem odvzela in jih namestila v zavod oziroma rejniško družino, ima dolžnost, da takoj, ko je to izvedljivo, zagotovi pogoje za združitev družine. Koristnost stikov otrok z drugimi osebami, ki niso starši, je potrebno zato presojati v luči izrečenih ukrepov za varstvo koristi otrok.

V postopkih, v katerih se odloča o pravnem položaju otroka, njegove pravice in koristi praviloma zastopajo njegovi starši kot njegovi zakoniti zastopniki. Če starši za otroka ne skrbijo, ga sodišče postavi pod skrbništvo in mu imenuje skrbnika, ki postane otrokov zakoniti zastopnik (257. člen DZ). Če obstaja utemeljen dvom, da starši oziroma skrbnik zaradi lastnih interesov svoje naloge ne bo opravil v korist otroka oziroma če so si njihove koristi v navzkrižju, sodišče otroku postavi kolizijskega skrbnika (269. člen DZ, peti odstavek 45. člena ZNP-1). S tem se omeji pravica staršev oziroma skrbnika, da zastopa otroka. Nalogo zastopanja otroka dobi kolizijski skrbnik, ki samostojno in nepristransko ugotavlja in zastopa otrokovo korist.

Osrednja osebnost pravice do stikov je otrok, in njegova konkretna korist je najvišje, odločilno merilo za vse odločitve o stikih. Ko gre za družinsko zadevo, je torej glavno vodilo tudi v izvršilnem postopku največja korist otroka. Glede na navedeno mora torej tudi izvršilno sodišče, ko izvršuje sodno odločbo (o stikih), presojati, če so podani razlogi, ki kažejo na to, da izvršba ne bi bila v korist otroka in v takem primeru je mogoč odstop od izvršitve skladno z izvršilnim naslovom.

Zaradi različnih vzgojnih pristopov v eni in drugi družini v vlogo predlagateljice kot matere ni poseženo in njene ustavne pravice niso kršene. Zaradi drugačnega vzgojnega pristopa, ki so ga otroci deležni v očetovi družini, družinsko življenje predlagateljice in otrok v predlagateljičini družini ni okrnjeno.

Mld. A. A. ima določene želje in preference, ki jih je treba pri njeni starosti (čez nekaj mesecev bo dopolnila 11 let) upoštevati. Poleg tega je A. A. v zadnjem času doživela vrsto sprememb. Dobila je novo družino, zamenjala je šolo, dobila nove sošolce, zasedena je z vrsto šolskih in obšolskih dejavnosti. Vse te okoliščine že same po sebi vplivajo na to, da je časa za stike z ostalimi sorodniki (starimi starši) manj.

Vsaka sprememba, dogodek ali pripetljaj ne more že nujno voditi v vnovično sodno pretresanje razsojenih vprašanj. Za poseg v pravnomočno odločitev morajo biti podani posebej utemeljeni razlogi - sprememba bistvenih, pravno relevantnih okoliščin, na katerih sloni prvotna odločitev, v tem primeru prvotna določitev stikov.

Prvi trije predlagatelji so stari starši in stric sina nasprotne udeleženke, četrta predlagateljica pa je partnerka tretjega predlagatelja. Iz navedb v predlogu izhaja, da želijo prevzeti dejansko skrb za otroka (predvsem stari starši) in ga, če se izkaže, da ga je mati zapustila in je njena prava volja, da ga odda v posvojitev, sami posvojiti (otrokov stric in njegova partnerka). Upoštevaje določbi ZNP-1 (106. in 122. člen) je odločitev, da niso aktivno legitimirani za vložitev predlogov za odvzem otroka staršem in za posvojitev ter predlaganih začasnih odredb, pravilna. Splošne zakonske določbe o udeležbi ne širijo kroga predlagateljev, določenih v posebnih določbah ZNP-1. Določbe o postopku za podelitev starševske skrbi sorodniku ne pridejo v poštev, ker je ta institut po zakonu predviden za primer, ko otrok nima živih staršev (231. člen DZ). Predlagatelji domnevajo, da je mati otroka zapustila in ga oddala v posvojitev. V taki situaciji imata prva dva predlagatelja v skrbi za korist otroka legitimacijo za začetek postopka za postavitev otroka pod skrbništvo (113. člen ZNP-1), zakon pa določa tudi postopek za ureditev stikov med otrokom in drugimi osebani (142. člen DZ)

Predlagatelji se v pritožbi sklicujejo na nove okoliščine, ki so nastale po koncu zadnjega naroka in se nanašajo na začasno ureditev stikov matere z deklicama v drugem postopku. V nepravdnem postopku je mogoče navajati le tista nova dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji, saj sodišče izda odločbo glede na dejansko stanje, kot obstoji ob zaključku glavne obravnave in katerega zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Da ne bi prišlo do odtujitve otrok od sorodstva in izgube identitete, zakon vzpostavitev stikov s širšo družino ureja kot otrokovo pravico, če ni v nasprotju z njegovo koristjo. Sodišče prve stopnje je stike ustrezno uravnotežilo, da je zagotovilo njihovo kontinuiteto in ohranjanje čustvene povezanosti med deklicama, starimi starši in mamino teto. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi nevarnost, da bi prepogosti stiki glede na nenaklonjenost in negativno nastrojenost predlagateljev do nasprotnega udeleženca, do katere niso kritični, deklici lahko čustveno bremenili.

Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen, in da je ogroženost podana v primeru obstoja ali zelo verjetnega obstoja škode na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju. Strokovni delavci CSD so dolžni spremljati stike z vidika psihične obremenitve otroka in sodišču brez odlašanja predlagati morebiti potrebne spremembe. Neutemeljen je očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ker ni bil izveden dokaz z izvedencem klinično-psihološke stroke. Gre za zamuden dokaz, okoliščine primera pa so narekovale čimprejšnje zavarovanje otroka in začasen poseg v dotlej urejene stike. Po 142. členu DZ ima otrok pravico do stikov z drugimi osebami, med katerimi je tudi sedanji zunajzakonski partner katerega od njegovih staršev, začasna odredba pa se izda, če je verjetno izkazana njegova ogroženost zaradi izostanka teh stikov.

Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe je mogoče izvršiti tudi z odvzemom mladoletnika tretji osebi, kateri starš, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, otroka prepusti v začasno varstvo.

Dokazni postopek je pokazal, da je stari oče stike z deklicama vzpostavil po tem, ko je bil uveden postopek za odvzem otrok staršema. Od devetih predvidenih stikov pod nadzorom Centra za socialno delo se je udeležil le treh, zato pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj bi morali stiki med starim očetom in otroci potekati dvakrat mesečno glede na to, da deklici z dedkom nikoli nista živeli in z njim, razen dveh stikov pod nadzorom Centra za socialno delo, druge povezave ni bilo. Iz obnašanja deklet na stiku pa je bilo zaznati, da se starega očeta bojita, kar ne kaže na navezanost na starega očeta.

Sodišče druge stopnje zato vse te pritožbene očitke zavrača, saj je sodišče v obeh sklepih odgovorilo na vse bistvene navedbe pritožnice v ugovoru ter odločitev o začasnih namestitvah mld. B. B., najprej v krizni center ter nato v rejniško družino, dovolj skrbno in natančno utemeljilo.

Pravica otroka biti slišan in resno upoštevan tvori temelj njegovega dostojanstva in je pomembna za njegov zdrav razvoj.

Predlog se zavrne.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Z navedbo, da zaradi neizvrševanja stikov med nasprotnim udeležencem in otrokoma ne prihaja do stikov med otrokoma in ostalimi sorodniki, predlagatelj svojega pravnega interesa ni izkazal.