140. člen DZ

Sodna poravnava ima pomen in moč pravnomočno razsojene stvari (res transacta); četudi je v družinskih postopkih sklenjeno sodno poravnavo bistveno lažje spremeniti kot pa na primer v pravdnem postopku, je poseg v pravnomočno urejeno razmerje dopusten le, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, spremembe pa morajo biti bistvene in pravno relevantne. Predlagateljica pravilno izpostavlja, da je pomembna razlika, ali preživlja z otrokoma cel dan oziroma vikend, torej od jutra do večera, ali pa zgolj popoldneve. Jasno je, da je otrok, ko pride iz šole, vsaj deloma utrujen, ima tudi različne obveznosti in izvenšolske dejavnosti, in četudi v prvih razredih osnovne šole teh obveznosti ni veliko, se stiki urejajo za naprej in treba jih je urediti čim bolj celovito in dolgoročno. V višjih razredih osnovne šole in v srednji šoli bo šolskih obveznosti vedno več, zelo verjetno tudi več drugih aktivnosti, tako da bo prosti čas med vikendi še toliko pomembnejši. Tu ne gre zgolj za interese oziroma koristi staršev, saj je tudi za otroka zelo pomembno (otrokova korist), da ima možnost z vsakim od staršev preživeti približno enak del kakovostnega prostega časa.

Predaja deklic pred policijsko postajo (za kar se zavzema predlagateljica) ni v njuno korist.

Postopek je pokazal, da je eno od očetovih vodil izključevanje matere iz njene starševske vloge. To pa znižuje njegove sposobnosti odločanja v korist otrok.

Nasprotni udeleženec se neuspešno zavzema za drugačno razumevanje njegovih plačilnih list. Očitki, da se postavke "dodatki - potni stroški" ne bi smelo upoštevati, niso prepričljivi. Ta postavka je po višini najvišja in nasprotni udeleženec ni prepričljivo izkazal, da je namenjena le kritju stroškov na potovanju. Tudi v primeru, če bi bilo to res, je odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena pravilna. Nasprotni udeleženec ima z otroki le malo stikov, večinoma po lastni želji. To pomeni, da sta oba otroka večji del v oskrbi matere, zato je pravilna odločitev, da ta nosi 40 % njihovih potreb, nasprotni udeleženec pa 60 %.

Na podlagi neposrednega opažanja je zaključilo, da starša zmoreta komunikacijo, ko gre za vprašanje dobrobiti mld. otroka, saj sta se sposobna sporazumevati tako glede preživljanja prostega časa otroka, vrteških obveznosti slednjega, kot tudi glede zdravstvenih problemov otroka. Vprašanja otrokovega dnevnega življenja pomenijo predvsem običajne odločitve o otrokovi prehrani, obleki, preživljanju prostega časa in rutinskih zdravniških pregledih.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ovrednotilo spremenjene okoliščine (mnenje CSD glede prehoda meje nasprotnega udeleženca z otrokom, ni bilo več poročil/informacij, da bi nasprotni udeleženec kršil začasno odredbo glede prehoda državne meje z otrokom, večletno stalno bivanje nasprotnega udeleženca v Sloveniji, ipd.) in obstoj nevarnosti, da bo nasprotni udeleženec (znova) samovoljno odpeljal otroka v tujino. Začasna odredba je imela tudi "odvračilno sankcijo", da odvrne nasprotnega udeleženca od ponovitve istovrstne kršitve, s katero je v preteklosti že ogrozil otrokov uspešen osebnostni razvoj.

Prvostopno sodišče je kljub temu, da je pri ugotovljenem izhodiščnem preživninskem bremenu (70:30) pravilno upoštevalo (med drugim) materin pretežni prispevek k varstvu, vzgoji in preživljanju otrok, ki ga ni moč označiti v denarju, in ki se kvalitativno bistveno razlikuje od skrbi za otroka med izvajanjem stikov, vendarle premajhen poudarek namenilo očetovim stroškom za oskrbo obeh otrok med izvajanjem stikov, na kar se je sicer sklicevalo (povprečno pet dni v mesecu), vendar brez primernega odraza na višino očetove preživninske obveznosti oz. na porazdelitev preživninskega bremena med starša. Ob materialnopravni presoji, ki vsebuje ustreznejše upoštevanje očetovih stroškov zaradi časa z otrokoma predvidenih stikov v mesecu (cca. 1/6), preživnina, ki jo je dolžan plačevati pritožnik za vsakega od mladoletnih otrok, znaša za mld. A. A. 250,00 EUR vsakomesečno in za mld. B. B. 210,00 EUR vsakomesečno, kar za očeta predstavlja v končni posledici cca 58% deleža ocenjenih potreb vsakega od mladoletnih otrok.

Določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživeti povsem enak del časa. Pomembno je, da imata oba starša dejansko približno enakovredno možnost vplivanja na otrokovo vzgojo in razvoj, kar je mogoče le, če vsak od njiju preživi z otrokom dovolj kakovostnega časa.

Odstop od primarne, osnovne oblike starševske skrbi (skupnega starševstva) je utemeljen le tedaj, ko za to, da se enega od staršev omeji glede varstva, vzgoje in oskrbe otroka, obstojijo posebni, upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, narkomanija, resna telesna ali duševna bolezen enega od staršev in drugi podobni razlogi, zaradi katerih eden od staršev ni sposoben ali voljan kakovostno poskrbeti za varstvo, vzgojo in oskrbo otrok z upoštevanjem največje koristi otrok. Pritožbeno sodišče tako aksiomatičnega pogleda ne deli, ker meni, da je v nasprotju z mnogimi manj ekstremnimi življenjskimi situacijami, ki skupnega starševstva žal de facto ne omogočajo. Poleg tega ali celo predvsem pa tako stroga interpretacija na abstraktni ravni nima nobene zakonske podlage. Treba je torej vedno presojati okoliščine konkretnega primera.

Glede mlajše hčere je sodišče utemeljeno upoštevalo, da je domala celotna skrb za varstvo in vzgojo zanjo pri materi, oče pa ne izkazuje interesa niti za skrb zanjo niti za izvajanje kvalitetnih stikov. V tem - in v nekoliko boljši preživninski zmožnosti očeta - je razlog za drugačno razporeditev preživninske obveznosti v razmerju do mlajše hčere in do mlajšega sina. Neutemeljeno je očetovo zavzemanje za upoštevanje otroškega dodatka, dodatka za veliko družino in državne štipendije. Po utrjenem stališču v sodni praksi so ti prejemki namenjeni otrokom in ne zmanjšujejo preživninske obveznosti staršev. Drugače je le v primerih, ko starši ne zmorejo poskrbeti za pokritje otrokovih potreb. Zavračanje sodno določenih stikov s strani sina udeležencev ni zgolj posledica očetove opustitve starševske dolžnosti, ampak tudi materinega nepravega pristopa do sina, predvsem pa intenzivnega konfliktnega odnosa med starši, za katerega sta odgovorna oba. Izvršitev izrečene denarne kazni bi le še dodatno negativno vplivala na odnos med sinom in materjo.

Pritožbeno sodišče na kršitev pravice do izjave in na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora pritožnik pritožbene očitke zastaviti konkretizirano. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati sklep o obstoju procesne kršitve, zgolj parafraziranje zakonskih določb ne zadošča. Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo je napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno. Noben zakon ne predpisuje, da bi sodišče moralo odločitev, da kolizijskega skrbnika ne postavi, sprejeti v obliki formalnega sklepa, zato sodišče prve stopnje s tem, ko o tem ni odločilo v izreku, ni storilo nobene kršitve postopka. V skladu z zakonskimi in ustavnimi izhodišči so pravice in obveznosti obeh staršev v zvezi s preživljanjem otrok načeloma enak(ovredn)e, zato tudi pri preživljanju otrok(a) načeloma velja, da naj oba starša prispevata enako - bodisi v naravi bodisi v denarju bodisi mešano

Sodišče si je med postopkom z ukrepi, ki jih ima na voljo po zakonu, več let zaman prizadevalo ponovno vzpostaviti porušeni odnos med sinom in očetom. Oče si je ustvaril novo družino v okolju, kjer sin nima socialne mreže. Ker bi zaupanje otroka v varstvo in vzgojo očetu zahtevalo, da se najstnik iz okolja, v katerem dobro funkcionira, preseli v zanj povsem novo okolje in to k staršu, ki ga kljub pomoči strokovnjakov vztrajno odklanja, bi bila taka odločitev v nasprotju z načelom sojenja v korist otroka.

Predlagateljica je podala tehtne in opravičljive razloge, ki kažejo na to, da se v življenje nasprotnega udeleženca ne more in ne želi vpletati. Ni ji mogoče očitati, da bi morala nositi večje poizvedovalno breme glede dejanskega prebivališča nasprotnega udeleženca. Po oceni pritožbenega sodišča pa bi tudi sodišče prve stopnje z uradnimi poizvedbami težko storilo kaj več, da bi nasprotnemu udeležencu zagotovilo možnost seznanitve s postopkom. Stiki med otrokom in očetom so res določeni restriktivno, vendar pa je sodišče prve stopnje podalo tehtne razloge, ki to odločitev utemeljujejo. Upoštevalo je vse relevantne okoliščine, predvsem pa največjo korist otroka. Tudi preživnina je določena zgolj v znesku 100,00 evrov mesečno. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo osebne in druge razloge na strani nasprotnega udeleženca (na primer pomanjkljivo izobrazbo, določene psihične težave) ter pravilno zaključilo, da je dolžan vsaj minimalno prispevati k preživljanju svojega otroka.

Pritožbeno sodišče vsakomesečne stroške preživljanja, za katerih kritje je namenjena preživnina, in ki so po ugotovitvah pritožbenega sodišča za vsako od hčerk višji za približno 40,00 EUR v primerjavi z ugotovljenimi po prvostopnem sodišču, ocenjuje na okvirni znesek 665,00 EUR, še enkrat poudarjajoč, da matematično natančen seštevek ni na mestkkkgotovljene okoliščine bi moralo ugotoviti že prvostopno sodišče, saj so obstajale že v času izdaje izpodbijanega sklepa. Ker jih ni ugotavljalo in v tem obsegu ni zasliševalo udeležencev, takratne izpovedi predlagatelja v delu glede večjih stroškov izobraževanja pa ni presojalo, je delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar pritožbeno sodišče z dopolnjenim dokaznim postopkom z zaslišanjem udeležencev odpravlja. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, pretežno breme varstva in vzgoje dejansko res prevzema mati. Ta je v primerjavi z očetom v večji meri, saj gre za čas tekom tedna, ko so zahteve vsakdanjika večje (tako njene kot obeh otrok), bolj obremenjena s skrbjo za mladoletni hčerki, čeprav ni spregledati, da hčerki slabo tretjino meseca vendarle preživita pri očetu, ki v okviru stikov delno tudi sodeluje pri njunih obšolskih dej

Glede na konkretne okoliščine je v otrokovo največjo korist, da se ga zaupa v varstvo in vzgojo očetu, ki živi v kraju, kjer otrok obiskuje osnovno šolo. V kolikor bi bil zaupan materi, ki živi na D. D. (in bi tam nadaljeval šolanje), bi bil izpostavljen visoki stopnji tveganja, da tega prehoda ne bi zmogel in bi se pri njem okrepile travme, katerih posledic se ne da predvideti. Sodišče prve stopnje je določilo relativno obširne stike otroka z materjo. Pri tem je sledilo mnenju izvedenca […] ter upoštevalo specifike tega primera, ki so povezane predvsem z geografsko oddaljenostjo staršev. Stike je med starša dokaj enakomerno porazdelilo. Zaradi izvedbe stikov med tednom si je mati v F. F. najela stanovanje, za kar plačuje mesečno najemnino v višini 300,00 EUR; njene vožnje na D. D. kamor hodi v službo, pa ji povzročajo še dodatne prevozne stroške, ki po oceni pritožbenega sodišča znašajo vsaj okrog 200,00 EUR na mesec. Ti stroški so v neposredni zvezi s pogostejšim izvajanjem stikov, kar je mld. C. C. v korist. Zaradi tega je razpoložljivi dohodek matere ustrezno nižji.

Z opustitvijo zaslišanja pravdnih strank ni bila storjena nobena od uveljavljenih kršitev določb postopka. Za procesno pravilno ravnanje sodišča je bistveno, da je sodišče povabilo obe stranki na zaslišanje. Ker se nista odzvali, izostanka pa bodisi nista opravičili (kar velja za tožnika), bodisi nista izkazali opravičljivega razloga (kar velja za toženko), in ker prisilni ukrepi zoper stranke niso dovoljeni, je upoštevaje drugi odstavek 262. člena ZPP ovrednotilo ostalo zbrano procesno gradivo. Pristojnost za zbiranje dokazov po uradni dolžnosti je pri sodišču le v obsegu, kolikor je potrebno za zavarovanje koristi otroka (tretji odstavek 408. člena ZPP). Iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bilo zaradi opustitve pridobitve (dodatnih) listin v zvezi s tožnikovimi in toženkinimi zmožnostmi za preživljanje sprejeta odločitev o očetovem preživninskem prispevku v nasprotju s koristjo hčere pravdnih strank. Ugotavljanje pomembnih dejstev ni rezultat matematične operacije, ampak vrednotenje okoliščin, pomembnih za umestitev otrokovih potreb v okvir preživninskih zmožnosti staršev. Obseg otrokovih potreb, za katere so starši dolžni poskrbeti, in njihove zmožnosti so v ra

Tudi ob upoštevanju pritožbenih navedb je pravilen zaključek v izpodbijanem sklepu, da se okoliščine niso spremenile v taki meri, da predlagatelj ne bi zmogel plačevati preživnine v višini 50 EUR mesečno. Ključna je namreč ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da ob prvi določitvi preživnine ni prejemal dohodkov, sedaj pa jih že dlje časa prejema.

Odločitev je pravilno oprta na 197. člen DZ, po katerem sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zniža preživnino, določeno z izvršilnim naslovom, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

Neutemeljeni so očitki o pomanjkljivostih izpodbijane odločitve. Sodišče je v dokaznem postopku pridobilo poročila in mnenja CSD, izvedensko mnenje in dlje časa spremljalo izvajanje stikov med deklico in očetom. Opredelilo se je do vseh okoliščin, ki jih je ocenilo kot pomembne za ureditev stikov med očetom in hčerjo.