67. člen ZLD-1

Glede pogojev preselitve obstoječe lekarne ali podružnice lekarne ZLD-1 nima posebnih določb, vendar ne gre za pravno praznino, saj je z ustreznimi metodami razlage mogoče ugotoviti potrebno ravnanje v teh primerih. Glede na naravo dejavnosti in iz samih predpisanih zahtev, ki jih mora posamezna lekarna ali podružnica lekarne izpolnjevati, da pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti, namreč jasno izhaja, da se posamezno dovoljenje izda za točno določeno lokacijo. Posledično to pomeni, da je treba tudi za preselitev lekarne ali podružnice lekarne znotraj ene občine izpeljati enak postopek kot za ustanovitev lekarne. Iz Odloka izhaja, da v Občini Grosuplje lekarniško dejavnost izvaja tudi prizadeta stranka kot drug javni zavod, ki izpolnjuje zakonsko določene pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti (4. člen Odloka) in ne kot javni zavod, ki ga ustanovi občina (prvi odstavek 3. člena Odloka). ZLD-1 pa v prvem odstavku 123. člena izrecno določa, da lahko samo lekarne in podružnice lekarn, ki na dan uveljavitve ZLD-1 izvajajo lekarniško dejavnost, le to izvajajo še naprej ne glede na določbe prvega odstavka 9. (ustanovitev lekarne) in prvega odstavka 10. člena (ustanovi

Začasna odredba – zelo hude posledice niso izkazane. Odložitveno začasno odredbo je mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Izpodbijana odločba tožene stranke ni takšen upravni akt, saj zgolj odpravlja odločbo občine o izdaji dovoljenja za organiziranje podružnice lekarne in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Izpodbijana odločba se ne izvršuje prisilno po določbah ZUP, zato zahtevane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati. V primerih, ko se izpodbija odločbo, ki se ne izvršuje po ZUP, je sicer mogoče predlagati izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1. Vendar pritožnica ni zahtevala izdaje ureditvene začasne odredbe, pri čemer sodišče ureditveno začasno odredbo lahko izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli. Pritožnica ni izkazala težko popravljive škode niti za izdajo drugačne začasne ureditve s

Tožnica bi morala za priznanje statusa stranskega udeleženca izkazati svojo (osebno) korist, ki bi izhajala iz zakonov oziroma podzakonskih aktov, ki jih je treba uporabiti v odločanju o predmetni zadevi. Svoje zahteve po priznanju statusa stranskega udeleženca ne more uspešno opreti na uveljavljanje javne koristi, čeprav meni, da pristojni organ te koristi ni ustrezno zaščitil in čeprav meni, da je del prizadete javnosti ter bi posledice izdane upravne odločbe zadevala tudi njo, saj pri tem ne gre za njeno osebno in neposredno korist. Prav tako tožnica svoje zahteve ne more opreti zgolj na svoje dejanske koristi, ki nimajo opore v zakonskih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo dovoljenja za izdajanje lekarniške dejavnosti. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do pravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku.