UPRS Sodba I U 554/2018-19

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka z izpodbijanim sklepom tožnici ni priznala lastnosti stranskega udeleženca v postopku verifikacije poslovne enote lekarne pri .... Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica zahtevala priznanje statusa stranskega udeleženca v navedenem postopku kot koncesionarka za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju občine ..., torej občine, v kateri se nahaja tudi lekarna, ki je v postopku verifikacije. Toženka se sklicuje na Zakon o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1), ki posebej ne ureja postopka preselitve lekarne na drug naslov, za kar gre v obravnavani zadevi, morebitna nedovoljena državna pomoč, ki jo zatrjuje tožnica, ni predmet tega postopka, tožničina koncesija pa v tem postopku ostaja nespremenjena. Toženka je tožnici priznala lastnost stranskega udeleženca v postopku, v katerem se je spremenila mreža lekarn na relevantnem območju, posledično pa tudi poslovne razmere. V obravnavani zadevi gre za postopek verifikacije lekarne, ki se nanaša na prostore, opremo, kader, zaloge in vrste zdravil in vodenje dokumentacije. Zato gre za izključno strokovno tehnično zadevo, kar pomeni, da v tem postopku ne bo poseženo v tožničine pravne koristi oziroma v njene pravice kot izvajalke lekarniške dejavnosti. S tem, ko je tožnica koncesionarka v isti občini, še ni izkazan njen pravni interes za priznanje statusa stranskega udeleženca verifikacije lekarne.

2Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga obsežno tožbo, v kateri med drugim navaja, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi neverodostojnih informacij, ki jih je toženki posredoval javni zavod A. in do katerih se tožnica sploh ni mogla opredeliti. Tako je ključni dokaz, na katerega je toženka oprla svojo odločitev, meritev razdalje med objektoma, glede katere pa tožnici ni bil omogočen noben rok za odgovor. ZLD-1 določa, pod kakšnimi pogoji je mogoče ustanoviti nove enote lekarne, ti pogoji pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni. Tožnica je s podpisom koncesijske pogodbe pridobila izključno pravico nadaljnjega opravljanja lekarniške dejavnosti na območju občine ..., kar je bistvo vsakega koncesijskega partnerstva. Na podlagi javnega pooblastila in izključne pravice ima pravni interes v vseh upravnih postopkih, ki se na podlagi 67. člena ZLD-1 pričnejo za lekarne na tem območju. Sklicuje se tudi na nezakonitost Odloka Občine ... o načinu izvajanja lekarniške dejavnosti, za katerega je že podala zahtevo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem RS.

3Postopek odločanja o verifikaciji nove lekarne je preuranjen, saj je o tem mogoče odločati šele po tem, ko je pravnomočno zaključen postopek o pravilnosti in zakonitosti ustanovitve nove poslovne enote. Za "zainteresirano stranko" jo je treba šteti tudi na podlagi Uredbe sveta (ES) 659/1999 z dne 22. 3. 1999. Toženka sama priznava, da odprtje nove lekarne spreminja mrežo lekarn na predmetnem območju in da posledično lahko prihaja do spremenjenih poslovnih razmer, zato bi morala tožnici priznati tudi položaj stranskega udeleženca v postopku verifikacije te lekarne. Gre ji za postopek izdaje upravnega dovoljenja, ki ni tehnične narave, temveč "gre za odločanje o izdaji upravne odločbe", na podlagi katere lahko izvajalec dejavnosti prične opravljati javno službo. Izdaja takega dovoljenja bo imela neposredne posledice za poslovanje tožnice, kar pomeni, da ima pravni interes za udeležbo v upravnem postopku.

4Meni še, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati razlogov, iz katerih toženka meni, da tožnica ni upravičena do položaja stranskega udeleženca. Toženka v tem pogledu navaja le, da gre za izključno strokovno tehnično zadevo, vendar tudi glede tega razloga toženka prihaja sama s seboj v nasprotje, saj priznava, da gre za zadnjo odločbo, ki jo mora lekarna pridobiti, preden lahko prične z delovanjem. Glede na časovni potek postopka je bila tožnici vzeta vsaka možnost, da bi v tem postopku sodelovala, toženka pa tudi sicer nikjer v obrazložitvi argumentirano ne zavrne odločilnih razlogov tožnice, navedenih v predhodnih vlogah v upravnem postopku. S tem toženka ni sledila izrecnim in jasnim napotilom sodbe naslovnega sodišča z dne 28. 9. 2017, tožnica pa opozarja tudi na drugo sodbo tega sodišča, ki se nanaša na upravičenje javnega zavoda A. do odprtja drugih lekarn na območju občine. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, podrobneje povzema zakonsko ureditev postopka verifikacije lekarne in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži plačilo njenih stroškov upravnega spora.

7Tožba ni utemeljena.

8Med strankama je sporno, ali tožnica izkazuje pravni interes za pridobitev statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti za drugo lekarno v občini, v kateri sama izvaja lekarniško dejavnost na podlagi veljavne koncesije.

9Po prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se ima kot stranski udeleženec pravico udeleževati postopka oseba, ki izkaže pravni interes, kar pomeni osebo, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist.

10To pomeni, da bi morala tožnica za priznanje statusa stranskega udeleženca izkazati svojo (osebno) korist, ki bi izhajala iz zakonov oziroma podzakonskih aktov, ki jih je treba uporabiti v odločanju o predmetni zadevi. Svoje zahteve po priznanju statusa stranskega udeleženca zato ne more uspešno opreti na uveljavljanje javne koristi, čeprav meni, da pristojni organ te koristi ni ustrezno zaščitil in čeprav meni, da je del prizadete javnosti ter bi posledice izdane upravne odločbe zadevala tudi njo, saj pri tem ne gre za njeno osebno in neposredno korist. Prav tako tožnica svoje zahteve ne more opreti zgolj na svoje dejanske koristi, ki nimajo opore v zakonskih in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo dovoljenja za izdajanje lekarniške dejavnosti.

11Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do pravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, je treba omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011).

12V okviru odločanja o statusu stranskega udeleženca gre torej najprej za odgovor na vprašanje, ali relevanten materialni predpis tožnici sploh daje kakšno pravico, ki jo lahko varuje v upravnem postopku oziroma za odgovor na vprašanje, ali tožnica s svojimi navedbami sploh zatrjuje obstoj takšne pravice.

13Po navedbah toženke temelji izdaja dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti izključno na 67. členu ZLD, tudi tožnica pa o tem ne navaja ničesar drugega. Ta zakonska določba pogoje za izvajanje lekarniške dejavnosti predpisuje v drugem odstavku in sicer se ti pogoji nanašajo na kader, prostore, opremo, primerno zalogo in vrste zdravil in vodenje dokumentacije. Taki pogoji so po presoji sodišča očitno namenjeni zagotavljanju nemotenega in strokovno ustreznega delovanju lekarne, torej varovanju javnega interesa, kar pomeni, da iz njih ne izhaja nobena pravica drugih izvajalcev lekarniške dejavnosti v isti občini.

14Prav tako očitno in na prvi pogled se ti pogoji ne nanašajo na širitev lekarniške mreže, na izvajanje tožničine koncesije oziroma na njen pravni položaj. Vse tožbene navedbe, v katerih se tožnica sklicuje na katero od teh okoliščin, so zato za odločitev v zadevi brezpredmetne, tožnica pa na dejstvu, da se toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do teh okoliščin ni opredelila, ne more utemeljiti svojih navedb o neustrezni obrazloženosti oziroma celo o neobrazloženosti tega sklepa.

15Vendar pa lahko določena pravna norma sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več zasebnih interesov. Tako je pravni interes posameznika mogoče utemeljiti tudi v okviru splošne pravne norme, ki zapoveduje določeno ravnanje oblastvenega organa (npr. skrb za okolje, zdravje, itd.), kadar je ta norma spoznavno namenjena varstvu interesa in če je v okviru te pravne norme mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo (osma točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 741/2012-21).

16Po tožbenih navedbah bi bilo mogoče sklepati, da tožnica uveljavlja tako, posredno, pravno korist, ki naj bi bila v tem, da bi lahko s preprečitvijo izdaje dovoljenja za izvajanje lekarniške dejavnosti konkurenčni lekarni preprečila nezakonito konkurenco. Vendar pa take vsebine prej navedenim zakonskim določbam, ki so namenjene izključno zagotovitvi pogojev za tehnično oziroma strokovno uspešno opravljanje lekarniške dejavnosti, po presoji sodišča v nobenem pogledu ni mogoče pripisati. Tožničin interes, da bi preprečila delovanje konkurenčne lekarne, torej s stališča relevantne zakonske določbe ne pomeni pravnega, temveč dejanski interes, ki po povedanem ne pomeni podlage za priznanje statusa stranskega udeleženca.

17Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, z navedbo, da gre za strokovno-tehnično opravilo in da tožnica zato v tem postopku ne more varovati svojih pravnih interesov, pa je po presoji sodišča tudi ustrezno obrazložen. Sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot je bilo obrazloženo, odločitev temelji izključno na razlagi 67. člena ZLD-1 oziroma na ugotovitvi, da iz te zakonske določbe za tožnico ne izhajajo nobene pravice, ki bi jih lahko uveljavljala v predmetnem upravnem postopku. Ta ugotovitev izhaja izključno iz tožničinih lastnih navedb o njenem položaju koncesionarke za opravljanje lekarniške dejavnosti v isti občini, zato dokazi, ki jih je predlagala v zvezi z drugimi okoliščinami, niso mogli vplivati na odločitev. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

18Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

19Povračilo stroškov je v tem upravnem sporu zahtevala tudi prizadeta stranka. Ker ZUS-1 povračila stroškov prizadeti stranki ne ureja, je treba za odločitev o teh stroških uporabiti ustrezne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP; prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Po prvem odstavku 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni, ne glede na procesno situacijo v upravnem postopku, na katero se nanaša ta upravni spor – namreč zgolj na priznanje položaja stranskega udeleženca –, ne po navedbah prizadete stranke v odgovoru na tožbo, ta odgovor na tožbo v postopku ni bil potreben, zato je sodišče stroškovni zahtevek prizadete stranke zavrnilo, tako da tudi ta stranka sama trpi svoje stroške postopka.