10. člen ZLD-1

Koncesionar ima lahko lekarno in podružnico lekarne le na teritoriju koncedenta (oziroma koncedentov) in sicer vsako na svojem gravitacijskem območju. Koncesionarju se odvzame dovoljenje za poslovanje podružnice, če se na gravitacijskem območju njegove podružnice ustanovi lekarna. Drugačna razlaga navedenih določb ZLD-1, za katero se zavzema tožnica, nima podlage v zakonskem besedilu. Pomenila pa bi tudi, da bi do ustanovitve podružnice lekarne v občini prišlo mimo določb o podeljevanju koncesije. Koncesijo lahko občina podeli le na podlagi javnega razpisa, s čimer se zagotavljajo enakopravna obravnava kandidatov, transparentnost postopka in izbira najustreznejšega koncesionarja, s tem pa tudi gospodarna in učinkovita poraba javnih (lokalnih) sredstev.

Dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini). Povedano drugače, koncesionar ima možnost pridobiti dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne samo na območju občine, kjer ima podeljeno koncesijo, ne pa tudi na območju druge občine (izven meja občine koncedenta).

V zadevi ni spora o tem, da ima tožnica koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti na območju Občine C., kot je to tožnica tudi navedla v svoji vlogi, ki jo je naslovila na prvostopenjski organ. Ker tožnica nima statusa izvajalca lekarniške dejavnosti na območju toženke, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožničino vlogo za ustanovitev lekarniške podružnice zavrnil. Tretji odstavek 10. člena ZLD je namreč treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije.

Občina lahko koncesijo podeli le za svoje območje. Če koncesijo podeljuje skupaj več sosednjih občin, pa jo lahko podelijo le za območje teh občin. Fizična ali pravna oseba s koncesijo ima po navedenem status koncesionarja le v tisti občini, v kateri ji je podeljena koncesija. Le koncesionar pa lahko lekarniško dejavnost opravlja tudi v podružnici lekarne. Med strankama ni sporno, da tožnici na območju toženke koncesija ni bila podeljena. Tožnica se zato ne šteje za koncesionarko na območju toženke. Ker torej tožnica nima statusa izvajalca lekarniške dejavnosti na območju toženke, je toženka ravnala pravilno, ko je tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za podružnico lekarne zavrnila.

Lekarno in podružnico lekarne, fizična ali pravna oseba lahko organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima lahko le na območju občine, ki ji je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo.

Tožnica zmotno meni, da drugi odstavek 39. člena ZLD-1 pomeni podlago za ustanovitev podružnice lekarne izven območja občine, ki ji je podelila koncesijo. Drugi odstavek 39. člena ZLD-1 določa, da koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn kot svoje organizacijske enote za izvajanje lekarniške dejavnosti na območjih, za katera ima koncesijo oziroma dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne. Torej oboje, lekarno in podružnico lekarne, fizična ali pravna oseba lahko organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima lahko le na območju občine, ki ji je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo.

Lekarno in podružnico lekarne, lahko fizična ali pravna oseba organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima lahko le na območju občine, ki ji je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo.

Občina lahko koncesijo podeli le za svoje območje. Fizična ali pravna oseba s koncesijo ima po navedenem status koncesionarja le v tisti občini, v kateri ji je podeljena koncesija. Le koncesionar pa lahko lekarniško dejavnost opravlja tudi v podružnici lekarne. Tožnica zmotno meni, da drugi odstavek 3. člena ZLD-1 pomeni podlago za ustanovitev podružnice lekarne izven območja občine, ki ji je podelila koncesijo.

Lekarno in podružnico lekarne, lahko fizična ali pravna oseba organizira le kot koncesionar. Ta položaj pa ima lahko le na območju občine, ki ji je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so ji te skupaj podelile koncesijo. Z drugim odstavkom 39. člena ZLD-1 zakonodajalec v bistvu določa le, na katerih območjih v pristojnosti koncedenta koncesionar lahko organizira lekarne oziroma podružnice lekarn. To pa je območje, za katerega mu je s koncesijskim aktom podeljena koncesija, in območje, za katerega mu je koncedent (to je občina, ki je podelila koncesijo) ob izpolnjenih pogojih iz 10. člena ZLD-1 izdal dovoljenje za podružnico lekarne.

Odločanje o vlogi za pridobitev dovoljenja za lekarniško podružnico je upravna zadeva, zato bi moral upravni organ o njej odločati.

Tretji odstavek 10. člena ZLD je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije. Tega pa tožnica ne zatrjuje niti ne dokazuje.

Tretji odstavek 10. člena ZLD-1 je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini).

Tretji odstavek 10. člena ZLD-1 je treba razlagati tako, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne lahko pridobi v določeni občini le tisti, ki ima v tej občini že odprto lekarno na podlagi podeljene koncesije (saj ima le ta pravico do izvajanja javne službe lekarniške dejavnosti v tej občini).

Dodatna podružnica lekarne lahko ustanovi le, če število prebivalcev na predlaganem gravitacijskem območju presega 2500 prebivalcev, ki še niso bili upoštevani že pri ustanovitvi obstoječe podružnice lekarne. Besedna zveza ''lekarna ali podružnica lekarne'' pa pomeni, da se ustrezna razdalja med obstoječim in novim izvajalcem lekarne ugotavlja ne glede na to v kakšni obliki obstoječi ali novi izvajalec opravlja oziroma ima namen opravljati lekarniško dejavnost. Če pristojno ministrstvo izdajo soglasja zavrne in zbornica pa poda negativno mnenje, je tožena stranka vezana na odločitev, to je na zavrnitev izdaje soglasja, ne pa na samo obrazložitev, saj že zgolj dejstvo, da soglasje ni bilo izdano, pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 10. člena ZLD-1 za izdajo dovoljenja.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče pravilno razlagalo in uporabilo določbi drugega odstavka 39. člena ZLD-1 in tretjega odstavka 10. člena ZLD-1 na način, da ima koncesionar materialno upravičenje podati vlogo za izdajo dovoljenja podružnice lekarne samo na območju občine, kjer ima podeljeno koncesijo, ne pa tudi na območju druge občine (izven meja občine koncedenta)?

Prvostopenjski organ ne sme izdati dovoljenja za ustanovitev podružnice lekarne, če na gravitacijskem območju že deluje lekarna. ZLD-1 v 8. in 10. členu določa več pogojev za ustanovitev podružnice lekarne, pri čemer morajo biti vsi kumulativno izpolnjeni, da se lahko izda dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne. Položaj koncesionarja imajo zasebni lekarnarji na območju občine, ki je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so te skupaj podelile koncesijo. Le koncesionar pa lahko lekarniško dejavnost opravlja tudi v podružnici lekarne.

V konkretnem primeru niso podani razlogi za zavrženje vloge iz 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj tožeča stranka uveljavlja svojo pravico ali pravno korist, ker ima pravico vložiti vlogo za verifikacijo lekarniške podružnice, če meni, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Prav tako je po ZUP tožeča stranka lahko stranka v postopku, saj je skladno s prvim odstavkom 42. člena ZUP stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Tožena stranka bi tako morala vlogo tožeče stranke obravnavati po vsebini. Tožnica lahko vloži vlogo za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju druge občine, ki pa bi jo moral prvostopenjski organ sprejet v vsebinsko presojo ter se do nje vsebinsko opredeli in presoditi ali tožnica izpolnjuje zakonske pogoje za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice.

Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni jasno navedel razlogov za zavrženje tožničine vloge in tudi ni jasno navedel, na kateri podlagi iz prvega odstavka 129. člena ZUP je tožničino vlogo zavrgel. Dejansko pa je prvostopenjski organ tožničino vlogo obravnaval po vsebini. Po drugi strani iz izreka in obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za zavrženje tožničine vloge, kar pa pomeni, da prvostopenjski organ tožničine vloge ni vsebinsko obravnaval. Izrek sklepa je po povedanem v nasprotju z obrazložitvijo, zaradi česar se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in je bilo že zaradi tega potrebno izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje.

Šesti odstavek 10. člena ZLD-1 določa tudi izjemo, ko se lahko ne glede na merila iz prvega odstavka tega člena izjemoma dovoli ustanovitev nove podružnice lekarne na demografsko ogroženih območjih. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno dejstvo, da območje Občine Grosuplje ni demografsko ogroženo območje. Iz navedenega razloga ta izjema ni podana. Ker iz tega razloga niso podani pogoji za ustanovitev podružnice lekarne tožnice, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je vlogo tožnice zavrnil.

Revizija se dopusti glede vprašanja: 1. Ali je sodišče pravilno razlagalo in uporabilo določbi drugega odstavka 39. čl. ZLD-1 in tretjega odstavka 10. čl. ZLD-1 na način, da ima koncesionar materialno upravičenje podati vlogo za izdajo dovoljenja podružnice lekarne samo na območju občine, kjer ima podeljeno koncesijo, ne pa tudi na območju druge občine (izven meja občine koncedenta)?